Jedro

Osebe, ki sklenejo pogodbo o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo, so v pravdi, v kateri je postavljen tožbeni zahtevek na njeno razveljavitev, nujni sosporniki.

Posledica razveljavitve pogodbe je kondikcijski zahtevek in sicer med ustanovitelji, ne pa proti družbi z omejeno odgovornostjo, ki je bila z razveljavljeno pogodbo ustanovljena.

Sprememba tožbenega zahtevka tako, da tožnik namesto kondikcijskega uveljavlja odškodninski zahtevek, je sprememba istovetnosti zahtevka, torej objektivna sprememba tožbe, ki je dopustna samo do konca glavne obravnave.

Sodišče sodi v mejah tožbenega zahtevka in trditev, ki jih podata pravdni stranki ter ne sme pomagati tožeči stranki postaviti materialnopravno pravilnega tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka mora povrniti toženim strankam stroške odgovora na pritožbo v višini 425.000,00 SIT v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva razveljavitev pogodb o ustanovitvi drugo do petotoženih strank z dne 24.4.1991, v posledici česar naj bi se te stranke po izvedenem likvidacijskem postopku izbrisale iz sodnega registra in bi se vzpostavilo prejšnje stanje, prvotoženi stranki pa naj plačajo svoje prihodke iz let 1991, 1992 in 1993, ki predstavljajo obenem izpad prihodka prvotožene stranke, z zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagala njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navedla je, da so po njenem mnenju drugo do petotožene stranke odškodninsko odgovorne prvotoženi stranki, saj so bile ustanovljene, obstoje in poslujejo tako, da je prvotožena stranka nanje prenesla poslovanje in premoženje, s čemer je prišlo do zmanjšanja njenega premoženja ter do prenosa poslovnih funkcij in učinkov nanje, to pa je vse oškodovanje družbene lastnine po 48. členu ZPPSL. Ustanovitev drugo do petotoženih strank ni bila ekonomsko smotrna, zato je v nasprotju z nekaterimi splošnimi načeli ZOR in predstavlja za prvotoženo stranko škodo po 155. členu ZOR. Bila je tudi v nasprotju s 178.a členom Zakona o podjetjih in 7. členom Zakona o delovnih razmerjih. Izgubljeni dobiček, ki predstavlja škodo, ni kompenziran z dividendami in udeležbo na dobičku drugo do petotoženih strank.

Sodišče prve stopnje se v ugotavljanje višine škode sploh ni spuščalo, zaradi česar je podan uveljavljani pritožbeni razlog. Pri tem pa ugotavljanje odškodninske odgovornosti in zahtevek na povrnitev škode ni nujno vezan na zahtevek za razveljavitev pogodb o ustanovitvi drugo do petotoženih strank, kot po mnenju pritožbe zmotno misli sodišče prve stopnje.

Pritožba je bila vročena toženim strankam, ki so odgovorile, da pritožba ni utemeljena in predlagale, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je najprej ugotovilo, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da so v primeru izpodbijanja pogodb o ustanovitvi drugo do petotoženih strank pogodbene stranke (torej prvotožena stranka in vsi ostali ustanovitelji) v tako tesni medsebojni zvezi, da je tak zahtevek možno upreti le proti vsem hkrati, se pravi da so nujni sosporniki. Tega stališča tožeča stranka s pritožbo niti ne izpodbija. Že iz tega razloga pa je pravilna prvostopna sodba o zavrnitvi tožbenega zahtevka na izpodbijanje pogodb o ustanovitvi drugo do petotoženih strank. K temu je treba predvsem zaradi jasnosti dodati še to, da naše pravo tožbe na izvedbo likvidacijskega postopka gospodarske družbe in na njen izbris iz sodnega registra sploh ne pozna (niti kot posledice morebiti uspešnega zahtevka za razveljavitev pogodbe o ustanovitvi gospodarske družbe) in je tak tožbeni zahtevek tudi iz tega razloga popolnoma neutemeljen ter tožeča stranka z njim v nobenem primeru ne bi mogla uspeti, tudi če bi ga postavila proti pravi toženi stranki.

Po zavrnitvi tega tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi posledične dajatvene zahtevke. Ker ti zahtevki sledijo zahtevku na razveljavitev pogodb, opredeljeni pa so kot zahtevki na "plačilo prihodkov drugo do petotoženih strank, ki bi bili sicer (če te stranke ne bi bile ustanovljene) prihodki prvotožene stranke", jih je treba opredeliti kot kondikcijske zahtevke po 4. odst. v zvezi s 1. odst. 210. člena ZOR, torej na zahtevke za vrnitev tistega premoženja, ki je na podlagi razveljavljenih pogodb prešlo iz premoženja prvotožene stranke med premoženje drugo do petotoženih strank. S kondikcijskimi zahtevki pa je mogoče uspeti le proti tistim osebam, ki jim je bilo na podlagi razveljavljene pogodbe nekaj dano. Preprosto povedano to pomeni, da bi prvotožena stranka v posledici razveljavitve pogodb o ustanovitvi drugo do petotoženih strank lahko dobila vrnjeno samo tisto, kar je dala osebam, s katerimi je sklenila te pogodbe. To pa niso mogle biti drugo do petotožene stranke, ki jih v trenutku sklenitve pogodb o njihovi ustanovitvi sploh še ni bilo.

Četudi bi za dajatvene zahtevke šteli, da niso vezani na zahtevek na razveljavitev pogodb o ustanovitvi drugo do petotoženih strank, kot sedaj v pritožbi trdi tožeča stranka, jim sodišče prve stopnje ni moglo ugoditi. Tožeča stranka je namreč dejstva, od katerih je odvisna odločitev o njihovi utemeljenosti, navedla tako splošno (kar velja tako za tista, ki jih je navedla v postopku na prvi stopnji, kot za tista, navedena v pritožbi), da takemu tožbenemu zahtevku pač ni možno ugoditi. Pri tem pa je treba poudariti, da je po določbi 2. odst. 7. člena ZPP (glej tudi določbe 1. odst. 186. člena, 219. in 299. člena ZPP) trditveno breme povsem na njeni strani, kar pomeni, da s tožbenim zahtevkom ob tako nedoločenih navedbah dejstev, kakršne je podala v tej zadevi, ne more uspeti. Povsem splošne trditve o prenosu poslovanja s prvotožene na drugo do petotoženo stranko in o tem, da so bili soustanovitelji drugo do petotoženih strank poleg prvotožene stranke tudi njeni delavci, same po sebi še ne predstavljajo podlage za kondikcijski zahtevek. Glede tega je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da določbe ZLPP niso samostojna pravna podlaga za presojo dejanj, storjenih pred njegovo uveljavitvijo (o tem glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-133/93-56 z dne 31.3.1994, objavljeno v Ur. l. RS št. 32/94).

Dajatvenih zahtevkov (zahtevkov, da morajo drugo do petotožene stranke plačati prvotoženi svoje prihodke, ki obenem predstavljajo izpad njenega prihodka) tožeča stranka s tožbo ni uveljavljala kot odškodninskih zahtevkov, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz tožbenih trditev namreč sledi, da jih je ona sama postavila kot posledico zahtevka na izpodbijanje pogodb o ustanovitvi drugo do petotoženih strank, kot je obrazloženo že spredaj. Tak zahtevek je kondikcijski zahtevek (210. in naslednji členi ZOR), ne pa odškodninski. Tožeča stranka je namreč v svojih navedbah v postopku na prvi stopnji (glej 7. in 8. točko navedb v pripravljalnem spisu z dne 23.2.1994) zatrjevala, da je prvotožena stranka z ustanovitvijo (podčrtalo sodišče) ostalih toženih strank prenesla svoje proizvodne dejavnosti nanje, s čemer je prišlo do zmanjšanja njenega premoženja (smiselno torej do nastanka škode). Samo iz te navedbe in ne da bi navedla katerokoli drugo materialnopravno predpostavko odškodninske odgovornosti (to je delno storila šele s pritožbo), ni mogoče sklepati, da je bila s tožbo zatrjevana odškodninska odgovornost drugo do petotoženih strank, zlasti ker te ob njihovi ustanovitvi še niso obstojale in nikakor niso mogle nikomur povzročiti škode. S tem, ko je tako odgovornost zatrdila v pritožbi, je spremenila dejansko (in pravno) podlago tožbenega zahtevka, torej istovetnost zahtevka, kar je po določbi 1. odst. 191. člena ZPP objektivna sprememba tožbe, ki je po 1. odst. 190. člena ZPP dopustna le do konca glavne obravnave, v pritožbenem postopku pa ne. Že zato so vsi očitki sodišču prve stopnje, da se ni spuščalo v ugotavljanje višine škode in odškodninske odgovornosti, neutemeljeni.

Pritožbeno sodišče je s tem prišlo do zaključka, da je sodišče prve stopnje v okviru postavljenega tožbenega zahtevka in trditev, ki jih je navedla tožeča stranka, dejansko stanje popolnoma in pravilno ugotovilo. Pri tem je treba povedati, da sodišče v pravdnem postopku glede na določbe 1. odst. 2. člena ZPP odloča v mejah postavljenih zahtevkov, po 2. odst. 7. člena ZPP pa v tem okviru na podlagi dejstev, ki jih navede tožnik. To za družbenega pravobranilca kot tožečo stranko v obravnavanem primeru pomeni, da bi moral - če bi hotel v pravdi uspeti - v prvi vrsti postaviti pravilen tožbeni zahtevek, ki bi ga moral utemeljiti z navedbo vseh odločilnih dejstev. Tega pa v tej zadevi očitno ni napravil, saj zahtevka na razveljavitev pogodb ni uperil proti tistim osebam, proti katerim bi ga moral, s tožbo na izvedbo likvidacije in izbris iz sodnega registra zahteva nekaj, česar po našem pravu s tožbo sploh ni mogoče zahtevati, za utemeljitev dajatvenega zahtevka pa ni navedel odločilnih dejstev. Sodišče je glede na citirano določbo 1. odst. 2. člena ZPP pri odločanju strogo vezano na tožbeni zahtevek, kakršnega postavi tožnik.

Po določbah 298. in 311. člena ZPP mora sodišče sicer poskrbeti, da se navedejo vsa odločilna dejstva in predlagajo ustrezni dokazi, vendar samo za utemeljitev postavljenega tožbenega zahtevka in v okviru tožbenih trditev. Ne more in ne sme pa pomagati tožeči stranki postaviti materialnopravno pravilnega tožbenega zahtevka. S takim ravnanjem bi namreč poseglo v načelo dispozitivnosti iz 1. odst. 2. člena ZPP in se postavilo na stran tožeče stranke, kar pa bi bilo v nasprotju z enim od temeljnih načel pri sojenju - načelom nepristranskosti in objektivnosti sodišča (primerjaj 1. odst. 23. člena Ustave RS). Tako sodišču sploh ni preostalo drugega, kot da očitno neutemeljen tožbeni zahtevek zavrne in ne bi moglo odločiti drugače kot je, tudi če bi iz revizijskega poročila jasno izhajalo, da je do oškodovanja družbene lastnine v resnici prišlo. Podlaga za sojenje je namreč tožba s tožbenim zahtevkom, utemeljenim z vsemi odločilnimi dejstvi, ne pa revizijsko poročilo, ki je v pravdi samo eden od dokazov, s katerimi se dokazuje utemeljenost tožbenega zahtevka.

Na ugotovljeno dejansko stanje je prvostopno sodišče materialno pravo pravilno uporabilo, v postopku na prvi stopnji pa ni prišlo do nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, na katere sodišče druge stopnje po 2. odst. 365. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Tako ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, zaradi česar je bilo treba skladno z določbo 368. člena ZPP pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi napadeno sodbo.

V skladu z določbo 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženim stroške postopka s pritožbo, ker z njo ni uspela. Stroški predstavljajo sodno takso (360.000,00 SIT) in nagrado odvetnika za sestavo odgovora na pritožbo (65.000,00 SIT). Odmerjeni so po taksni in odvetniški tarifi. Pri tem je treba le še pripomniti, da mora stroške plačati tožeča stranka in ne morda Sklad Republike Slovenije za razvoj, ki pa mora po materialnopravni določbi 3. odst. 50. člena ZPPSL družbenemu pravobranilcu samoupravljanja pokriti take stroške.