Jedro

Spor o dovoljenosti obnove postopka obračuna carinskih dajatev, v katerem je carinski organ odločil le o dovolitvi in obsegu obnove carinskega postopka, ni spor, ki je izražen v denarni vrednosti, zato dovolitev revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ne pride v poštev.

Izrek

1. Revizija se zavrže. 2. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka po odvetniku dne 5.8.2008 vložila revizijo in hkrati predlagala izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 84. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US). Dovoljenost revizije utemeljuje s 1. do 3. točko 2. odstavka 83. člena ZUS-1. K 1. točki izreka: Revizija ni dovoljena.

S pravnomočno sodbo, ki jo tožeča stranka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena v zvezi s 104. in 105. členom ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 21.8.2006, v zvezi s sklepom Carinskega urada K. z dne 19.2.2004, s katerim je carinski organ prve stopnje po uradni dolžnosti obnovil postopek carinjenja za blago, sproščeno v prost promet s carinsko deklaracijo Carinske izpostave Prosta carinska cona K. dne 23.10.1998 (ECL). Obnova postopka je bila uvedena na podlagi 2. točke prvega odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Uradni list RS, št. 80/99, 70/20 in 52/02), ker je bila navedena ECL izdana na podlagi lažne davčne izjave, ki je bila upoštevana pri obračunu uvoznih dajatev, kar izhaja iz sodbe Višjega sodišča v Celju z dne 20.1.2004. V 2. točki izreka sodbe je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka.

Po 2. odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od pogojev za njeno dovolitev, pri čemer je po ustaljeni upravno-sodni praksi vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu, št. Up-858/08-8 z dne 3.6.2008 (Uradni list RS, št. 62/08) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

Po 1. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. Tožeča stranka v vloženi reviziji zatrjuje, da je izpolnjen pogoj iz te točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1, ker naj bi vrednost izpodbijanega upravnega akta, v katerem obveznost stranke izražena v denarni vrednosti presega znesek 20.000 EUR. To določbo je po presoji vrhovnega sodišča mogoče uporabiti zgolj v tistih primerih, ko se izpodbija upravni akt, ki ima pravico ali obveznost stranke v izreku izraženo v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela pa presega 20.000. EUR. Ker gre v obravnavani zadevi za spor o dovoljenosti obnove postopka obračuna carinskih dajatev, v katerem je carinski organ odločil le o dovolitvi in obsegu obnove carinskega postopka, to pa ni spor, ki je izražen v denarni vrednosti, dovolitev revizije po 1. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 ne pride v poštev.

Po 2. točki navedenega člena je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Tožeča stranka v reviziji zatrjuje, da gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju o katerem vrhovno sodišče še ni odločalo, pri čemer ne navede in ne pojasni, za katero pravno vprašanje gre ter zakaj je pomembno. Takšno pavšalno zatrjevanje obstoja pogojev za dovolitev revizije po stališču vrhovnega sodišča ne zadostuje. Glede na pojasnjeno trditveno in dokazno breme bi morala tožeča stranka natančno opredeliti, katero pomembno pravno vprašanje (2. točka 2. odstavka 83. člena ZUS-1), ki se nanaša na dovolitev obnove postopka, je sporno in naj bi bilo v tem postopku rešeno, zato pogoj za dovolitev revizije po tej določbi ni izpolnjen.

Po 3. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 pa je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Glede dovoljenosti revizije po tej točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 tožeča stranka navaja, da ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zanjo hude posledice, saj gre za skupno 14 enakih zadev oziroma tožb, vloženih pri Upravnem sodišču Republike Slovenije, Oddelku v Novi Gorici, v vsaki od teh zadev pa vrednost izpodbijanega upravnega akta močno presega znesek 20.000 EUR in gre tako za skupno več kot 800.000 EUR. V obravnavani zadevi gre za vprašanje dovolitve obnove carinskega postopka, iz katerega lahko izhajajo le pravne posledice, določene v 2. odstavku 272. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Uradni list RS, št. 24/06-UPB2, 126/07 in 65/08), to je zadržanje izvršitve akta, v zvezi s katerim je uvedena obnova postopka. Iz tega izhajajoče zelo hude posledice pa tožeča stranke niti ne zatrjuje. Ali bo odločitev v obnovljenem postopku imela zelo hude posledice, kot jih navaja tožeča stranka, je odvisno od odločitve, ki bo sprejeta šele v obnovljenem postopku. Glede na navedeno tožeča stranka ni izkazala obstoja pogojev za dovolitev revizije po 3. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1. Ker tožeča stranka ni izkazala nobenega od zatrjevanih pogojev za dovolitev revizije iz 2. odstavka 83. člena ZUS-1, je vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: Izdaja začasne odredbe na podlagi 2. odstavka 84. člena ZUS-1 je vezana na obstoj več procesnih predpostavk, ki morajo biti izpolnjene za vsebinsko odločanje o zahtevi za njeno izdajo, ena izmed njih je tudi dovoljenost revizije. V obravnavanem primeru je bila revizija kot nedovoljena zavržena, ker ni izpolnjevala nobenega izmed pogojev iz 2. odstavka 83. člena ZUS-1. Ker procesna predpostavka ni izpolnjena, posledično ni pogojev za vsebinsko odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe.

V skladu z določilom prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3; Uradni list RS, št. 73/07) v zvezi z določilom prvega odstavka 22. člena ZUS-1 tožeča stranka sama nosi stroške revizijskega postopka.