Jedro

Stečajno sodišče upošteva izključno podatke iz kazenske evidence, ni pa pristojno za odločanje, ali so ti podatki tudi pravilni. Ker so dolžnikova kazniva dejanja absolutna ovira za odpust obveznosti, le-tega v postopku osebnega stečaja dolžnik ne more doseči, ne glede na razloge, zaradi katerih je bil pravnomočno obsojen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog za začetek postopka osebnega stečaja.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožil dolžnik, smiselno zaradi bistvene kršitve določb postopka, ter predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvostopenjsko sodišče je predlog za začetek postopka osebnega stečaja zavrglo z nosilnimi razlogi, da dolžnik nima nobenega premoženja, niti prihodkov, ker je na dolgoletnem prestajanju zaporne kazni, predloga za odpust obveznosti pa ni vložil. Toda, tudi v primeru, da bi ga, sodišče ugotavlja, da zaradi številnih zapornih kazni zaradi kaznivih dejanj proti premoženju, ki predstavljajo oviro za odpust obveznosti, morebitnemu predlogu ne bi bilo mogoče ugoditi. Z eno odločbo kazenskega sodišča, ki je postala pravnomočna 21.6.2017, je bila dolžniku izrečena kazen v trajanju 8 let in 4 mesecev zapora, z drugo pa zaporna kazen v trajanju 4 let in 7 mesecev, ki se je pričela izvrševati 5.6.2017. Ker tudi druga kazniva dejanja, ki so ovira za odpust obveznosti, še niso bila izbrisana, prvostopenjsko sodišče zaključuje, da je podana ovira za odpust obveznosti po 1. točki 399. člena ZFPPIPP.

5. Pritožnik zgoraj navedenih (za odločitev bistvenih) okoliščin ne izpodbija, opozarja pa, da so sodišča v drugih primerih – kljub enakim razmeram – postopek osebnega stečaja dopustila, ter še, da bi sodišče moralo po uradni dolžnosti vložiti zahtevo za ustavno presojo določb, ki se nanašajo na postopek osebnega stečaja.

6. Ko sodišče odloča o začetku postopka odpusta obveznosti in ugotovi, da je bil dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, mora po (novem) 2. odstavku 400. člena ZFPPIPP najprej presoditi, kdaj bo potekel čas, po poteku katerega se ta obsodba izbriše iz kazenske evidence na podlagi zakonske rehabilitacije. Če rok za izbris te obsodbe poteče prej kot v petih letih (najdaljše preizkusno obdobje po 5. odstavku 400. člena ZFPPIPP), ta obsodba ni ovira za začetek postopka odpusta obveznosti. V primeru, ko je iz podatkov kazenske evidence v trenutku odločanja o predlogu za odpust obveznosti mogoč zaključek, da bo obsodba dolžniku izbrisana kasneje kot v petih letih, sodišče v skladu s 1. točko 2. odstavka 399. člena ZFPPIPP predlog za odpust obveznosti zavrne. Če sodišče ugotovi, da premoženje ne zadošča niti za stroške postopka in da ni nobenih možnosti za poplačilo upnikov, lahko uporabi sodno prakso in zavrže predlog za začetek stečajnega postopka (prim. Cst 482/2016).

7. Osnovni namen postopka osebnega stečaja določa 1. odstavek 382. člena ZFPPIPP. V skladu s tem določilom se postopek osebnega stečaja vodi, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navadnih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih delih. Dejstvo, da dolžnik ni zaposlen in nima premoženja, ni sporno. Iz tega nedvomno izhaja, da osnovnega namena postopka osebnega stečaja, to je enakomerno in vsaj delno poplačilo upnikov, ni mogoče doseči. 8. Prav tako pa je pravilna tudi ugotovitev, da dolžnik ne more doseči niti sekundarnega namena postopka osebnega stečaja, to je odpust obveznosti, nastalih do začetka postopka osebnega stečaja. Odpust ni dovoljen, če obstaja ovira zanj, ena od ovir pa je pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, razen če je ta obsodba do poteka preizkusnega obdobja že izbrisana iz kazenske evidence ali če se do poteka preizkusnega obdobja izpolnijo pogoji za njen izbris na podlagi zakonske rehabilitacije (1. točka 2. odstavka 399. člena ZFPPIPP). Da do tega v konkretnem primeru zaradi dolgotrajnih kazenskih obsodilnih sodb ne more priti, dolžnik ne izpodbija.

9. Pritožnik ni pojasnil, v čem naj bi prvostopenjsko sodišče določbe zakona uporabilo retroaktivno, čeprav ima prav, da se v razlogih sklepa sklicuje na prejšnje zakonske določbe (konkretno 1. točko 399. člena ZFPPIPP). Ne glede na to, da se je sodišče v razlogih sklepa oprlo na stare zakonske določbe, odločitev zgolj zaradi tega ni nepravilna. Ker je bil predlog za začetek postopka osebnega stečaja vložen 22.11.2017, je za konkretni primer potrebno upoštevati določbo 2. odstavka 400. člena ZFPPIPP v zvezi s 1. točko 2. odstavka 399. člena ZFPPIPP.

10. Stečajno sodišče upošteva izključno podatke iz kazenske evidence, ni pa pristojno za odločanje, ali so ti podatki tudi pravilni. Ker so (številna) dolžnikova kazniva dejanja (ena od njih z zaporno kaznijo 8 let in 4 mesecev) absolutna ovira za odpust obveznosti, le-tega v postopku osebnega stečaja dolžnik ne more doseči, ne glede na razloge, zaradi katerih je bil pravnomočno obsojen. Postopki pred sodiščem niso sami sebi namen. Njihov namen je v izboljšanju ali ureditvi položaja dolžnika, dolžnik pa s postopkom osebnega stečaja svojega položaja ne more urediti in tudi ne izboljšati. Dejstvo je, da dolžnik nima premoženja, prav tako pa tudi ne prihodkov, iz česar bi se oblikovala stečajna masa. Ker tudi ne more doseči odpusta obveznosti, nima pravnega interesa za postopek osebnega stečaja. V primeru pomanjkanja pravnega interesa sodišče predlog zavrže, zaradi česar je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna.

11. Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije poleg zakona vezan tudi na ustavo (125. člen Ustave in prvi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih; Ur. l. RS št. 19/94). V skladu s 156. členom Ustave in 1. odstavkom 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (Ur. l. RS št. 15/94 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) mora sodišče, v kolikor pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekiniti postopek in z zahtevo začeti postopek pred Ustavnim sodiščem za oceno njegove ustavnosti. Sodišče se bo torej postopka za oceno ustavnosti poslužilo samo v primeru, ko bo na podlagi lastnega vsebinskega preizkusa zakonske norme, ki jo mora uporabiti pri svojem odločanju, zaznalo nasprotje med takšno zakonsko normo in določbami Ustave, kot hierarhično najvišjim pravnim aktom v Republiki Sloveniji. V kolikor sodišče pri tej vrednostni oceni takšnega neskladja ne zazna, mora zakonsko normo uporabiti, četudi se posamezna stranka v posameznih vlogah ali pravnih sredstvih sklicuje na njeno protiustavnost. Višje sodišče pri tovrstni presoji zakonskih določb, na katero je svojo odločitev oprlo prvostopenjsko sodišče, ni videlo nasprotja med določili zakona in s pritožbo uveljavljanimi ustavnimi določili.

12. Dolžnik s pritožbenimi razlogi ne more uspeti. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Izpodbijani sklep je pravilen, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP ) je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.