Jedro

Dobra vera priposestvovalca se domneva, tako da je na nasprotni stranki trditveno in dokazno breme o njegovi nedobrovernosti. Dokazno breme, da ta domneva ni resnična, je torej na tožencu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožnik lastnik nepremičnin s parc. št. 6/0 in 7/0, k. o. X do celote. Pravdne stroške tožnika v višini 859,15 EUR je naložilo v plačilo tožencu.

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Nasprotuje zaključku sodišča, da je priposestvovalna doba začela teči leta 1913 in se iztekla leta 1947 in trdi, da sodišče ni obrazložilo, na podlagi česa ocenjuje, da se je doba zaključila leta 1947. Meni, da je sodišče zmotno ocenilo prisojilno listino z dne 14. 5. 1913, v kateri je pokojni(1) naložil svojemu dediču V. Ž., da se Z. (vložek št. 25 k. o. X), razen izrecno navedenih nepremičnin, izroči sestri M. P., kar kaže, da je pokojni vedel in moral vedeti, katere parcele sodijo v navedeni vložek. Glede na to, da je V. Ž. st. prevzel svojo dediščino z obveznostmi, je tudi on vedel, katere parcele iz vložka bodo izročene volilojemnici M. P. Vsi prisotni na zapuščinskem naroku, na katerem je bila prebrana oporoka, so vedeli katere nepremičnine so bile predmet dedovanja. Sporni nepremičnini sta bili torej predmet zapuščine in izročeni v last P., zato priposestvovalna doba ni mogla začeti teči leta 1913. Takrat je bil V. Ž. st. še živ in kot volilodajalec seznanjen, da sta navedeni nepremičnini razen izvzetih vpisani na ime M. P. Od tedaj do smrti V. Ž. st. v letu 1962 Ž. tako niso bili dobroverni. Pritožnik izpostavlja še zemljiško posestni listini (A16 in A17), s katerima je želel toženec dokazovati dobro vero. Sodišče prve stopnje listin ni posebej presojalo in le zaključilo, da (sporni) vpis spornih nepremičnin v posestna lista ne more vplivati na priposestovanje. Toženec je ob predložitvi originala omenjenih listin iz leta 1958 zahteval, da se verodostojnost vpisov preveri pri pristojni območni geodetski enoti, saj je očitno, da sta bili sporni nepremičnini vneseni v posestna lista Ž. naknadno in nikakor s strani uradnega organa. Če je kdo od tožnikovih prednikov nepooblaščeno vpisal manjkajoči parceli, bi se prej pozanimal pri pristojnem organu, zakaj slednji nista vpisani v zemljiški posestni list. Glede na vsebino prisojilne pogodbe in dejstvo, da so imeli P. in Ž. doma zemljiške posestne listine, se toženec ne more strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da tedaj ljudje niso poznali številk svojih parcel. Slednje je sodišče oprlo na izpoved s strani tožnika predlaganih prič, ki jih šteje za verodostojne, pri čemer prezre, da sta priči A. in B. povedali, da ju je tožnik prosil, da mu gresta za pričo. Tudi sicer so priče primarno izpovedovale o tem, kdo je uporabljal sporni nepremičnini in koga so štele za njuna lastnika, med pravdnima strankama pa sploh ni sporno, da so nepremičnini ves čas uporabljali Ž. Dobra vera tožnika oziroma njegovih pravnih prednikov je izpodbita s prisojilno listino, stanjem zemljiškoposestnih listin ter listin, ki jih je predložila pristojna geodetka uprava, iz katerih je razvidno, da sporni nepremičnini nista bili nikdar zapisani na ime tožnikovih pravdnih prednikov. Sodišče pa je tudi dvoumno v točki 12 izpodbijane sodbe zapisalo, da okoliščina, da je tožnik v letu 2011 dal narediti cenitveno mnenje, ne izpodbije dobrovernosti pravdnih prednikov tožnike. Sodišče je v isti točki sodbe še zapisalo, da je tožnik v letu 1988 prevzel kmetijo od svojega očeta s pogodbo, v kateri spornih nepremičnin ni bilo navedenih, česar tožeča stranka ni prerekala. Hkrati pa je sodišče iz napačnega razloga zavrnilo toženčev dokazni predlog z vpogledom v zemljiško knjigo glede prenosa nepremičnin v lasti tožnika. Toženec tega dokaza ni predlagal zaradi leta prenosa, temveč zaradi vsebine prenosa lastninske pravice, ko je v prvi pripravljalni vlogi zapisal „da mirna posest še ne pomeni, da gre za posest, ki izhaja iz lastninskopravnega upravičenja. ...“ Toženec sklepno opozarja, da je sodišče ugotavljalo priposestvovalno dobo od leta 1913 do 2000, čeprav je tožnik pojasnil, da ob uveljavljanju subvencij v letu 2000 ni poznal številk spornih nepremičnini, saj je nesel s seboj svoj (sporni Ž.) posestni list. S tožnikovo izpovedbo je potrjeno, da je še pred letom 2000 vedel, da sta nepremičnini vpisani na toženca, saj v nasprotnem primeru za ti dve parceli ne bi spraševal pri Kmetijski zbornici.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vse odločilne okoliščine, od katerih je odvisna odločitev o utemeljenosti zahtevka. Pravilno je uporabilo materialnopravne določbe Občega državljanskega zakonika (ODZ)(2) oziroma Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), pri tem pa ni storilo nobenih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih izpostavlja pritožba in na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (prvi in drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

6. V obravnavanem sporu je odločilno vprašanje dobre vere kot predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Dobra vera priposestvovalca se domneva, tako da je na nasprotni stranki trditveno in dokazno breme o njegovi nedobrovernosti. Dokazno breme, da ta domneva ni resnična, je torej na tožencu. Nedobrovernost tožnikovih pravnih prednikov je toženec v bistvenem utemeljeval s sklicevanjem na prisojilno listino in zemljiško-posestno stanje, kar obširno ponavlja tudi v pritožbi.

7. Pritožbeno sodišče se strinja s celovito in dokazno podprto oceno ter zaključkom sodišča prve stopnje, da toženec ni uspel izpodbiti zakonske domneve o dobroverni posesti tožnika oziroma njegovih pravnih prednikov. Pritožbeno sodišče najprej zavrača pritožbeni očitek, da iz razlogov izpodbijane sodbe ni razvidno, zakaj sodišče šteje, da je priposestvovalna doba pravnih prednikov tožnika tekla od leta 1913 pa vsaj do leta 1947 (dlje od zakonsko predpisane dobe), saj so jasni in prepričljivi razlogi v sodbi navedeni (predvsem na strani 9 in 10).

8. V skladu s pravili ODZ je bila za izredno priposestvovanje potrebna pristna in poštena (dobroverna) posest in potek določenega časa. Med strankama ni bilo sporno, da so imeli obe nepremičnini (parc. št. 6/0 predstavlja pašnik, parc. št. 7/0 pa gozd) že od leta 1913 v izključni posesti tožnik oziroma njegovi pravni predniki, tam kosili travo in pasli živino. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje nadalje izhaja izhaja, da so vsi krajani šteli, da sta nepremičnini last Ž. (po domače T.) in ne last P. (po domače Z.). Posest je bila torej navzven razvidna in trajna (po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča najmanj 80 let). Ugotovitve sodišča dajejo podlago za zaključek, da je bila posest pristna, saj med strankama oziroma njunimi pravnimi predniki ni bila nikdar dogovorjena uporaba do preklica. Pravni predniki toženca tudi v vsem obdobju niso nikoli preprečevali posesti tožnikovim pravnim prednikom niti jim morebiti dali vedeti, da naj bi bili oni lastniki ali v zvezi s tem sprožili kakšne postopke.

9. Da je bila posest tožnikovih prednikov v zahtevani priposestvovalni dobi tudi poštena, pa je razvidno iz celovite dokazne ocene v postopku izvedenih dokazov (številnih prič in dokaznih listin), ki jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot življenjsko logično in prepričljivo. Pritožnik zmotno šteje, da je bil tožnikov pravni prednik V. Ž. st. nedobroveren posestnik že zaradi stanja vpisov v zemljiško posestnem listu. V tedanjih časih zemljiška knjiga ni imela takšne veljave kot sedaj, poleg tega pa samo dejstvo vpisa, ob tem, da so imeli tožnikovi predniki sporni nepremičnini v nemoteni posesti vse od leta 1913, ne predstavlja takšne okoliščine, ki bi že sama po sebi utemeljevala sklep o nedobrovernosti priposestvovalca.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o zmotni presoji prisojilne listine iz leta 1913. Sodišče prve stopnje jo je razlagalo in ocenilo v povezavi z drugimi ugotovljenimi dejanskimi okoliščinami primera, ki jih pritožba konkretno niti ne izpodbija. Ugotovljeno je bilo, da je lovska družina pravnim prednikom tožnika izplačalo odškodnino, nastalo na spornih nepremičninah zaradi divjadi, plačilo pa je temeljilo na dogovoru o povrnitvi škode med lastniki zemljišč in lovci. Pravni prednik tožnika je celo odstopil del sporne parcele za potrebe prestavitve ceste, kar je lahko prav tako storil le domnevni lastnik. Oboje kaže na to, da tudi predniki toženca niso šteli spornih zemljišč za svoje, saj bi bilo logično pričakovati, da bi nasprotovali izplačilu odškodnine nelastniku, še bolj pa odstopu dela parcele. Nenazadnje je tudi prednik toženca (le) na prošnjo tožnikovega prednika pomagal pri delih na spornih nepremičninah. Vse navedeno potrjuje, da v relevantnem obdobju pravni predniki tožnika niso imeli nobenega razloga, da bi podvomili v svojo lastninsko pravico na spornih parcelah.

11. Sporni parceli sta bili res nekdaj vpisani v vl. št. 25 zemljiško posestne listine k. o. X, vendar je življenjsko logičen in prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje (temelječ tudi na prepričljivih izpovedih sovaščanov), da lastniki ob večjem številu nepremičnin (kar je bilo tudi v konkretnem primeru), običajno ne poznajo vseh parcelnih številk, pač pa njihovo lego in domača imena. Po prisojilni listini iz leta 1913, kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje, je celotna zapuščina po pokojnem T. Ž. pripadala V. Ž. st. (tožnikovemu staremu očetu), razen določenih volil, med drugim tudi stari materi toženca M. P., ki je med drugim dobila tudi „ves Z.“. V nadaljevanju listine je pojasnjeno, da je to celotni vložek št. 25, razen določenih parcel. V dokaznem postopku pa je bilo po drugi strani ugotovljeno, da se je spornima nepremičnina ves čas „po domače“ reklo T. s(e)nožet oz. T. ali pa T. pod stenami (kar je skupno ime za sklop parcel na tem območju, kjer ležita parceli), kot se je tudi (podobno) reklo domačiji tožeče stranke („Pr' T.“), kar kaže na povezanost domačije in spornih nepremičnin. Nikoli se jima ni reklo reklo „Z.“ in tudi lokacijsko ne spadata v področje, imenovano Z., ki je bilo predmet volila pravni prednici toženca.

12. Glede na to zgornje ugotovitve je sodišče prve stopnje upoštevajoč vsebino prisojilne listine pravilno zaključilo, da toženec ni izpodbil domneve, saj ni izkazal, da bi bil (vsaj) že V. Ž. st. nedobroveren pri izvrševanju posesti. Ob takšni vsebini listine, četudi je bil pravni prednik tožnika prisoten na zapuščinskem naroku ob njenem prebiranju, kar izpostavlja pritožba, pritožnik ne izpodbije dobre vere. Zato je bil utemeljeno zavrnjen ugovor, da so tožnikovi pravni predniki ob tej mirni dolgoletni uporabi vedeli, da gre za last toženca oziroma njegovih prednikov.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so obširne pritožbene navedbe v zvezi z vprašanjem dodanega zapisa spornih nepremičnin v posestna listna Ž. (priloga A 16 in 17) pravno nepomembne. Že sodišče prve stopnje je na navedeni očitek odgovorilo v 11. točki izpodbijane sodbe. Ob primerjavi teh dveh listin s poizvedbami na geodetski upravi je pravilno pojasnilo, da naknadni vpis v posestna lista iz petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja, na odločitev nima vpliva, saj je bilo to po preteku priposestvovalne dobe. Enako velja za dejstvo, da je tožnik v letu 2011 naročil cenilno mnenje in za trditev, da je tožnik v letu 1988 prevzel kmetijo od svojega očeta s pogodbo, v kateri spornih parcel ni bilo navedenih (glej 12. točka izpodbijane sodbe). Ker toženec ni zmogel svojega dokaznega bremena o nedobrovernosti tožnikove posesti v obdobju, potrebnem za priposestvovanje, je odločitev sodišča o pridobitvi lastninske pravice na spornih nepremičninah s priposestvovanjem pravilna.

14. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člen ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

(1) Pravni prednik tožnika in toženca.

(2) V tej zadevi tožnik uveljavlja ugotovitev lastninske pravice na podlagi t. im. izrednega priposestvovanja, - skladno z določbami ODZ lahko do pridobitve lastninske pravice pripelje tudi že sama dobroverna posest, ki mora trajati trideset let, po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča z dne 4. 4. 1960 pa se je ta priposestvovalna doba skrajšala na dvajset let, enako je določal tudi kasnejši ZTLR .