Jedro

Delavcu lahko delovno razmerje preneha le na način, določen z zakonom, in ne na način, določen s pogodbo o zaposlitvi. Kljub temu na odločitev v sporu o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je podala tožena stranka, ne vpliva dejstvo, da je pogodbeno določilo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi nično.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v drugem odstavku točke I. spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za izplačilo 9.360.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.7.2005 do plačila zavrne in v odločitvi o stroških postopka v točki II. tretji odstavek, spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 380.920,10 SIT (sedaj 1.589,55 EUR) v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 265,87 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo na podlagi pripoznave in v imenu ljudstva ter sklep, s katerimi je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati iz naslova razlik v plačah od 15.4.2003 do 10.8.2005 skupno 358.214,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.12.2005 dalje, v roku 15 dni pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati 9.360.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.7.2005 do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. Sklenilo je, da se tožba v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za neizrabljeni odpovedni rok o prenehanju pogodbe o zaposlitvi v višini 858.425,00 SIT z obrestmi zavrže. Umik tožbe se za znesek zahtevka iz naslova razlike v plačah, ki presega znesek 358.214,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska vzame na znanje in se v tem delu postopek ustavi. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 201.302,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.9.2006 dalje, v roku 15 dni pod izvršbo.

Zoper sodbo, s katero je bilo toženi stranki naloženo plačilo 9.360.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in prisojeni stroški postopka, se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ter odloči o stroških celotnega postopka in jih naloži v plačilo tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje do plačila oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi ter sodbo in sklep v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, odločitev o stroških pa pridrži za dokončno odločitev. Priglaša pritožbene stroške. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je tožniku prisodilo dvanajst mesečnih bruto plač na podlagi 15. člena pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je ugotovilo, da ne gre za pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto s posebnimi pooblastili in odgovornostmi in da ima ta pogodba običajno določilo z izjemo določbe o plači, ki za naravo pogodbe ni pomembna in določbe 15. člena pogodbe o zaposlitvi o trajanju in o načinu prenehanja pogodbe. Prvi odstavek 15. člena pogodbe o zaposlitvi predvideva trajanje delovnega razmerja z avtomatičnem podaljšanjem za enako dobo, drugi odstavek predvideva prenehanje pogodbe v primeru kršitve pogodbe, verjetno v smislu krivdne odpovedi, tretji odstavek se nanaša na odpovedni rok v primeru prekinitve pogodbe, najbolj nejasen pa je zadnji odstavek, ki določa, da ima v primeru, da pogodbo na tak način prekine delodajalec, delavec pravico do vtoževanih dvanajstih mesečnih plač. Sodišče ocenjuje, da gre za odškodnino in ne za pogodbeno kazen. Dajatev, ki je predvidena za prenehanje pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca še najbolj kaže na odmeno zaradi izgube zaposlitve, torej na odpravnino. Sodišče tudi z zaslišanjem tožnika in priče ni moglo ugotoviti naravo dajatve, zaradi česar je ocenilo, da ima terjatev naravo odpravnine. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnih razlogov in ne iz krivdnih, tožnik določbo razume tako, da ima pravico do denarnih terjatev v vseh primerih, ko pogodbo prekine tožena stranka, razen v primeru, ko bi sam kršil pogodbo. Sodišče je določbo razlagalo v skladu z določbami ZDR tako, da tožniku denarna terjatev pripada v vseh primerih, ko pogodbo prekine tožena stranka iz razlogov na njeni strani in ugodilo tožbenemu zahtevku ter prisodilo dvanajst bruto plač. Tožena stranka se s tem ne strinja, saj v kolikor sodišče ugotavlja, da gre za običajno pogodbo o zaposlitvi, bi moralo ugotoviti, da je 15. člen v celoti nezakonit in s tem ničen. ZDR v 52. členu določa primere, ko se lahko pogodba sklene za določen čas in v 54. členu ZDR posledice nezakonite sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Sodišče ugotavlja, da tožnik ni bil poslovodna oseba in tako ni bilo zakonitega razloga za pogodbo o zaposlitvi za določen čas. ZDR tudi ne pozna avtomatičnega podaljšanja delovnega razmerja. Pogodba o zaposlitvi preneha veljati samo na načine določene v 75. členu ZDR, med katerimi ni zakonske možnosti razdreti pogodbo ali pa jo prekiniti. Pri tem opozarja tudi na sodno prakso in se sklicuje na sodbo opr. št. VIII Ips 200/2003, v kateri je zavzeto stališče, da je določba pogodbe o zaposlitvi o enostranskem odstopu delodajalca od pogodbe nezakonita. Sodišče tudi ni upoštevalo 83. člena OZ v zvezi z dejstvom, da je tožnik pripravil oziroma sestavil pogodbo o zaposlitvi in v zvezi z izjavo priče, takratne direktorice, da ni bila v položaju, da bi se lahko pogajala. V zvezi s tem sodba sploh nima razlogov. Ker sodišče ni moglo ugotoviti prave volje takratne direktorice in tožene stranke, ne bi smelo nekritično slediti izjavi tožnika, da je določbo razumel tako, da je upravičen do dvanajstih bruto plač v vseh primerih, ko pogodbo prekine tožena stranka, razen v primeru, da sam krši pogodbo. Meni tudi, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj je tožnik v vlogi z dne 30.6.2006 in 18.9.2006 izrecno navedel, da zahteva dvanajst plač iz naslova pogodbene kazni, s čemer je podal trditveno podlago, na podlagi katere bi sodišče moralo tožbeni zahtevek zavrniti in ne samo ugotavljati naravo dajatve in celo ugotavljati pogodbeno voljo strank v zvezi s 15. členom pogodbe o zaposlitvi. Sodišče mora odločilna dejstva ugotoviti z gotovostjo ali vsaj z veliko mero verjetnosti, sicer mora odločiti po pravilu dokaznega bremena. Iz razlogov izpodbijane odločbe izhaja, da sodišče ni moglo z gotovostjo ugotoviti narave dajatve in za katere primere prenehanja delovnega razmerja je bila dajatev dogovorjena, zato je v nasprotju s tožbenimi trditvami, da gre za pogodbeno kazen, ocenilo, da gre za odpravnino. Tudi ni z gotovostjo ugotovilo, da je bila odpravnina dogovorjena za vsakršno prenehanje delovnega razmerja, razen prenehanje iz krivdnega razloga. Opozarja tudi na sodbo in sklep VDSS opr. št. Pdp 195/2001, ko je sodišče odločilo, da tožnik, kateremu je prenehalo delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu in je dobil izplačano odpravnino v skladu 36.f členom ZDR, ne more zahtevati še odpravnine skladno z 12. členom pogodbe o zaposlitvi (predčasni razrešitvi iz funkcije direktorja). Tožnik sicer ni bil direktor, vendar mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, določen mu je bil odpovedni rok in izplačana odpravnina, vse v skladu z določbami ZDR in mu delovno razmerje ni prenehalo na podlagi 15. člena pogodbe o zaposlitvi z enostranskim odstopom od pogodbe brez odpovednih razlogov po določbah OZ, zato ne more uspešno vtoževati odškodnino (in ne odpravnino) dogovorjeno za tak enostranski odstop.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je pogodbo o zaposlitvi tožena stranka sklenila s tožnikom po tem, ko se je sama seznanila s pogoji, ki jih je za sklenitev postavil tožnik in na te pogoje pristala. Pravno zmotno je njeno stališče, da sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas mimo zakonskih pogojev in da je v tej posledici nična pogodba. Čas trajanja pogodbe ni mogoče presojati kot zaposlitev za določen čas, saj stranki kaj takega nista hoteli, kar potrjuje določilo, da se pogodba avtomatično podaljša, če nobena ne izjavi, da ne želi podaljšanja. Sodišče je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in smiselno povzelo tiste okoliščine primera, ki dajejo podlago za odločitev. Pravilno je razložilo določbo 15. člena pogodbe o zaposlitvi. Ne glede na to, kaj je šteti znesek dvanajst plač, kot pogodbena kazen ali odpravnina, kot to presoja sodišče, je dejstvo, da se je toženka zavezala izplačati tožniku dvanajst plač v primeru prekinitve pogodbe, kar odpoved vsekakor je.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in sklep v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih pavšalno očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje, da pa na ugotovljeno dejansko stanje ni pravilno uporabilo materialnega prava.

Tožniku je pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 30.6.2005. V zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnik ni sprožil spora pred sodiščem in je tako odpoved pogodbe o zaposlitvi dokončna in pravnomočna, prav tako pa odpovedni razlog po 1. alinei prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002), to je poslovni razlog. Med strankama je bilo sporno, ali tožniku zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pripada odpravnina določena v 109. členu ZDR ali pa pogodbeno dogovorjeni znesek določen v četrtem odstavku 15. člena pogodbe o zaposlitvi dne 5.2.2003 v višini dvanajstih mesečnih plač.

Sodišče prve stopnje je zmotno presojalo prenehanje pogodbe o zaposlitvi po določbi 15. člena pogodbe o zaposlitvi in ne po določbah ZDR, na podlagi katerih je tožniku tožena stranka redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. 15. člen pogodbe o zaposlitvi namreč ne ureja prenehanja pogodbe o zaposlitvi med strankama po določbah ZDR, temveč določa, da lahko delodajalec kadarkoli razdre pogodbo o zaposlitvi, če se delo ne izvaja po kriterijih te pogodbe (drugi odstavek). Vsaka stranka lahko prekine izvajanje pogodbe o zaposlitvi z odpovednim rokom treh mesecev (tretji odstavek). V četrtem odstavku pa je določeno, če pogodbo na ta način prekine delodajalec, je ta dolžan delojemalcu izplačati znesek v višini dvanajstih mesečnih plač. Tako nedvomno iz določbe 15. člena pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je delojemalec upravičen do izplačila dvanajstih mesečnih plač v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi in na načine določene v 15. členu te pogodbe.

Iz izvedenega dokaznega postopka pa izhaja, da je bila tožniku redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga in pogodba ni bila razdrta oziroma prekinjena na podlagi določb 15. člena pogodbe o zaposlitvi. Ker torej pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana na podlagi 15. člena sklenjene pogodbe, mu tudi ne pripada izplačilo dvanajstih mesečnih plač.

Glede na zgornjo obrazložitev, tako niti ni pomembno vprašanje pravne narave zneska dvanajstih mesečnih plač, določene v četrtem odstavku 15. člena pogodbe o zaposlitvi, kot sporno izpostavlja tožena stranka. Prav tako ni bistveno vprašanje ali je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen ali nedoločen čas, saj je tožniku bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga pred potekom štirih let, za katero je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za opravljanje del vodenje proizvodnje in službe kakovosti. Ker ne gre za spor o prenehanju delovnega razmerja oziroma odpovedi pogodbe o zaposlitvi, se o tem vprašanju sodišču ni potrebno izjasnjevati.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbenimi navedbami tožene stranke, da delavcu lahko preneha delovno razmerje le na način določen z zakonom, torej, da lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi le v zakonsko predvidenih primerih, vendar zaradi drugačne določbe v pogodbi o zaposlitvi taka pogodba o zaposlitvi ni nična in bi se to vprašanje lahko presojalo le v primeru, da bi pogodba o zaposlitvi prenehala na nezakonit način, kar pa ni bilo v primeru tožnika.

Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo, ker je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in ni upoštevalo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zaradi česar je bil upravičen le do izplačila odpravnine po 109. členu ZDR in ne do zneska določenega v četrtem odstavku 15. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 5.2.2003. Za tako odločitev je imelo podlago v določbi 4. točke 358. člena ZPP.

V posledici spremembe odločitve o glavni stvari je moralo pritožbeno sodišče ugoditi tudi pritožbi v zvezi z odločitvijo o stroških postopka, saj se je glede na spremenjeno sodbo sodišča prve stopnje spremenil tudi uspeh in sicer je tožnik v tem individualnem delovnem sporu uspel le s približno 4 % svojega tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče je tako odločitev o stroških spremenilo in naložilo tožniku, da je dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka glede na uspeh, ki jih je odmerilo skladno z Odvetniško tarifo (OT – Ur. l. RS, št. 67/2003 in naslednji) upoštevajoč vrednost spora 900 odvetniških točk, pri čemer je kot potrebne stroške štelo odgovor na tožbo, prvo glavno obravnavo, pripravljalno vlogo in priglašenih 100 točk za obravnavo 20.9.2006, administrativne stroške v skladu s 13. členom OT in 20 % DDV ter stroške sodnih taks za odgovor na tožbo, tako da skupaj znašajo potrebni stroški postopka pred sodiščem prve stopnje 380.920,10 SIT oziroma sedaj 1.589,55 EUR, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki.

Pritožbeno sodišče je odločalo tudi o pritožbenih stroških, ki jih je priglasila tožena stranka in sicer v višini sodnih taks, ki jih je odmerilo sodišče prve stopnje na znesek 187.200,00 SIT, 1125 točk za sestavo pritožbe, administrativne stroške v skladu s 13. členom OT in 20 % DDV tako, da znašajo skupaj potrebni stroški za pritožbo 625,87 EUR, ki jih je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki. Za odločitev o stroških postopka je pritožbeno sodišče imelo podlago po določbi drugega odstavka 165. člena ZPP.