Jedro

Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča namreč vsebina inkriminiranih SMS sporočil ("razbil bom ti vse zobe če ne boš dala vsak cent" in "eno so v MB posilili, pazi kje hodiš"), ki jih je obdolženec poslal oškodovanki, nedvomno predstavlja resni grožnji. Zgolj zagovornikovo (zmotno) prepričanje, da ravnanje obdolženca pri oškodovanki ni povzročilo resnega strahu, pa teh pravilnih razlogov ne more omajati. Nenazadnje subjektivni učinek grožnje na oškodovanca med zakonskimi znaki grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 sploh ni omenjen, kot si to zmotno razlaga zagovornik.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 39925/2021 z dne 10. 11. 2022 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in dveh kaznivih dejanj grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Po določbah 57., 58., 64. in 65. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, v okviru katere mu je za kaznivo dejanje zalezovanja določilo osem mesecev zapora, za vsako kaznivo dejanje grožnje pa dva meseca zapora, nakar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen enajst mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in na podlagi 65. člena KZ-1 ukrep varstvenega nadzorstva za čas šestih mesecev, ob katerem je obdolžencu določilo navodilo, da se mu prepoveduje navezovanje neposrednih ali posrednih stikov z oškodovanko B. B., vključno z uporabo elektronskih komunikacijskih sredstev. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, na podlagi 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP pa je dolžan plačati potrebne izdatke oškodovanke ter potrebne izdatke in nagrado njene pooblaščenke, o čemer bo odločeno s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik uvodoma izrecno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. Vendar neuspešno. Prvo kršitev namreč utemeljuje zgolj s splošno navedbo, da je obrazložitev izpodbijane sodbe glede elementov obeh kaznivih dejanj nejasna in neprepričljiva ter v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem, medtem ko druge kršitve v obrazložitvi pritožbe sploh ne pojasni, niti je ni mogoče razbrati iz pritožbenih navedb. Navede le, da očitano dejanje po 134.a členu KZ-1 sploh nima znakov kaznivega dejanja. Glede na navedeno, torej v odsotnosti konkretne obrazložitve zatrjevanih kršitev in ko tudi pritožbeno sodišče tovrstnih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. in 2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), ni ugotovilo, zagovornik ne more uspeti.

5. Neutemeljeno je tudi pritožbeno izpodbijanje na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in zbrane dokaze je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanih mu kaznivih dejanj dokazana. Prepričljive in tehtne razloge prvostopenjske sodbe zato pritožbeno sodišče kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja:

6. Zagovornik meni, da v obravnavani zadevi niso podani elementi kaznivega dejanja, zlasti zalezovanja, saj sploh ni bistveno, koliko SMS sporočil je obdolženec poslal oškodovanki, temveč da je slednja na vsako njegovo sporočilo odgovorila ter večkrat tudi samoiniciativno obdolžencu poslala sporočilo in pričakovala odgovor. Tako je torej šlo za obojestransko komunikacijo in ne za zalezovanje, katerega sodišče prve stopnje sploh ni obravnavalo v smislu vsebinskega pomena te besede. Prav tako sta se obdolženec in oškodovanka dobivala, kar pomeni, da se je slednja počutila varno, pri čemer je sama povedala, da je bila v novembru 2021 cel teden pri obdolžencu.

7. Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Zagovornik namreč prezre, da se lahko zalezovanje kaže tudi v neželeni komunikaciji z žrtvijo, ko denimo storilec žrtvi večkrat pošilja elektronsko pošto, telefonska sporočila in ko gre torej za vsiljivo komunikacijo.1 Ravno o takšni vsiljivi komunikaciji je sodišče prve stopnje napravilo pravilen zaključek na podlagi listinske dokumentacije v spisu in izpovedbe oškodovanke. Slednja je prepričljivo pojasnila, da je obdolžencu večkrat povedala, da je med njima končano, tedaj pa je pričel groziti, ji pošiljati ogromno število elektronskih sporočil ter SMS sporočil, prav tako jo je, ko je bila v službi, neprestano klical, večkrat pa je prišel tudi pred njeno službo in jo tam čakal. Ob tem je poudarila, da je večkrat popuščala, se počutila krivo, doživljala grožnje in bila večkrat zmedena, ter da je šlo za toksičen odnos, kjer se stvari vedno vrtijo v krogu in se vedno konča zaradi groženj in strahu. Nadalje je pojasnila še, da ga je res kontaktirala v času, ko mu je bil izrečen ukrep prepovedi približevanja, in sicer iz razloga, ker je mislila, da je z njim noseča. O tem pa je povedala tudi socialni delavki C. C., kar je slednja zaslišana kot priča potrdila. Takšna skladna izpovedba tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne ustvarja nobenega dvoma v dejstvo, da je obdolženec vzpostavljal neželeno komunikacijo z oškodovanko in da torej ni šlo za normalno komunikacijo med njima, kot to poskuša prikazati zagovornik. Prav tako pa zagovornik ne more uspeti s parcialnim povzemanjem izpovedbe socialne delavke priče C. C.. Slednja je namreč prepričljivo izpovedala o tem, kar ji je povedala oškodovanka, in sicer da ji obdolženec pošilja SMS sporočila in ima občutek, da ni svobodna in je nadlegovana, ter da mu je sama poslala sporočila glede denarja, ki mu ga mora vrniti, ter glede nosečnosti. Tudi iz take izpovedbe tako ne izhaja vsesplošna običajna medsebojna komunikacija med obdolžencem in oškodovanko, temveč med drugim korespondenca glede okoliščine vrnitve denarja, ki jo je tekom postopka v svojih navedbah izpostavljala tudi obramba, in izjemne okoliščine glede morebitne nosečnosti. Ob navedenem tudi ni mogoče pritrditi zagovorniku v navedbah, da je oškodovanka obdolžencu odgovorila na vsako njegovo sporočilo, saj takšna netočna navedba nima nobene podlage v podatkih spisa. Drži sicer, kot to izpostavlja zagovornik, da se je oškodovanka z obdolžencem družila v novembru 2021, o čemer sta izpovedala tako oškodovanka kot tudi obdolženec. Vendar ta okoliščina ni v dometu inkriminiranega obdobja, zato tudi ne more biti relevantna za presojo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. V luči navedenega zagovornik ne more uspeti niti s polemiziranjem o sklenitvi in vsebini poravnave med obdolžencem in oškodovanko, ki se nenazadnje sploh ne nanaša na obravnavana kazniva dejanja, niti s predložitvijo izpisa iz slovarja slovenskega knjižnega jezika.

8. Zagovornik graja tudi odločitev sodišča prve stopnje glede kaznivih dejanj grožnje. Meni, da le-te niso resne, saj oškodovanka, potem ko je podala prijavo, ni zavračala pisanj in srečanj z obdolžencem. Obdolženčevo ravnanje tudi ni povzročilo resnega strahu, ki je element kaznivega dejanja grožnje.

9. Ni mu mogoče pritrditi. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča namreč vsebina inkriminiranih SMS sporočil („razbil bom ti vse zobe če ne boš dala vsak cent“ in „eno so v MB posilili, pazi kje hodiš“), ki jih je obdolženec poslal oškodovanki, nedvomno predstavlja resni grožnji. Zgolj zagovornikovo (zmotno) prepričanje, da ravnanje obdolženca pri oškodovanki ni povzročilo resnega strahu, pa teh pravilnih razlogov ne more omajati. Nenazadnje subjektivni učinek grožnje na oškodovanca med zakonskimi znaki grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 sploh ni omenjen, kot si to zmotno razlaga zagovornik. Za izvršitev kaznivega dejanja grožnje namreč ni nujno, da bi se oškodovanec dejansko počutil ogroženega ali ustrahovanega (sicer se je oškodovanka tako počutila kot je to sama prepričljivo pojasnila). Bistvena je tako objektivna resnost grožnje, ki jo je treba presojati glede na okoliščine konkretnega primera ob upoštevanju vsebine grožnje, konteksta v katerem je bila izrečena ter odnosa med obdolžencem in oškodovanko,2 kar vse pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tako sta tudi po prepričanju pritožbenega sodišča SMS sporočili oziroma njuna vsebina predstavljali resni grožnji. Še zlasti upoštevaje kontekst celotnega dogajanja in obdolženčevo vztrajnost pri pisanju številnih preostalih SMS sporočil, ko je oškodovanki med drugim poslal tudi SMS sporočilo z vsebino „bom te pofukal še preden se ubijem to je moja zadnja želja“.

10. Glede v pritožbi izpostavljenih ravnanj oziroma obiskov oškodovanke v novembru 2021 pa je ponovno le dodati, da ta ne morejo razbremenjevati obdolženca, saj gre za čas izven obdobja očitanih kaznivih dejanj, ki torej kot taka niso pomembna. Kot nerelevantne se izkažejo še zagovornikove navedbe glede obvestila o zavrženju kazenske ovadbe (ki se ne nanašajo na obravnavana kazniva dejanja), kakor tudi ponovne navedbe v zvezi s poravnavo in odpuščanjem oškodovanke.

11. Zagovornik s splošnimi navedbami, da je kazen, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje neprimerna, saj ni bilo nobenih škodljivih posledic, graja tudi odločbo o kazenski sankciji. Vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse okoliščine, pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije ter mu izreklo ustrezno kazensko sankcijo opozorilne narave – pogojno obsodbo, v njej pa mu določilo primerno enotno zaporno kazen in ustrezno preizkusno dobo. Ob tem mu je prav tako utemeljeno izreklo ukrep varstvenega nadzorstva, v okviru katerega mu je določilo navodilo prepovedi navezovanja neposrednih ali posrednih stikov z oškodovanko, vključno z uporabo elektronskih komunikacijskih sredstev. S takim izrekom soglaša tudi pritožbeno sodišče, saj je prepričano, da bo s tako izrečeno kazensko sankcijo (in ukrepom varstvenega nadzorstva) dosežen namen kaznovanja, da torej obdolženec kaznivih dejanj ne bo več ponavljal. 12. Po obrazloženem, ko zagovornik glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navaja ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, prav tako pa slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z določbo prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

13. Iz enakih razlogov, kot že sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

1 K. Filpčič in D. Korošec v Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, 1. knjiga, str. 596-597. 2 Tako Šošić M. v Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, 1. knjiga, str. 604.