Jedro

Izvršilno sodišče ne nudi pravnega varstva oderuškim pogodbenim zamudnim obrestim. Vendar pa se v vsebino razmerja, ki ga izkazuje verodostojna listina v dovolilni fazi izvršilnega postopka ne more spuščati.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi glede zneska 13.948.124,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter glede stroškov postopka.

V preostalem delu pa se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje (to je: glede pogodbenih zamudnih obresti po 51.279,00 SIT na dan za čas od 16.9.2000 dalje).

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog upnika za izvršbo na podlagi verodostojne listine z dne 4.1.2002 zavrnilo.

Zoper sklep se iz vseh priožbenih razlogov pritožuje upnik. Sodišču predlaga, naj sklep spremeni in upnikovemu predlogu ugodi, sicer pa naj ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi moralo sodišče upnikovemu predlogu ugoditi, saj je predložil izpisek iz poslovnih knjig, iz katerega so razvidni vsi elementi, ki jih zahteva 23. člen ZIZ. Upnik opozarja, da je pravna oseba, ki je tudi zastavljalnica, kakor izhaja tudi iz vsebine posojilne pogodbe. Kot takšna pa ima registrirano tudi dejavnost. Tudi on mora plačevati za vire sredstev obresti, ki presegajo zakonske zamudne obresti. Navaja, da je izpodbijani sklep edinstven v njegovi praksi, sodišču pa predlaga, naj vpogleda v posamezne zadeve, katerih opravilne številke navede v pritožbi. Sodišču očita, da se sklicuje na neka splošna načela obligacijskega prava, čeravno je sodna praksa zavzela stališče, kakor izhaja iz priloženega sklepa Višjega sodišča v Kopru.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom v delu, ko zatrjuje, da je vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Pojem verodostojne listine opredeljuje drugi odstavek 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, ki med drugim kot primer verodostojne listine našteva tudi izpisek iz poslovnih knjig, overjen s strani odgovorne osebe. Upnik je predlogu takšno listino tudi predložil. To je namreč izpisek iz poslovnih knjig z dne 15.3.2001, iz katerega je razvidna tako višina terjatve kot dolžnik, overjen pa je tudi s strani direktorja upnika. Dejstvo, da je upnik sodišču poleg te listine predložil tudi pogodbo in anekse k tej pogodbi, listini ne jemlje verodostojnosti. Ugotovitev, ki jo navaja sodišče, češ da izpisek iz poslovnih knjig le povzema tisto, kar je vsebovano v pogodbi in aneksih, pa govori ravno v prid temu, da gre za verodostojno listino. Ta se namreč vselej izda na temelju pogodbe in v skladu s pogodbo (o pojmu verodostojne listine glej več v sklepu VSL III Cp 1293/2001). Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da so razlogi sodišča prve stopnje, zaradi katerih je predlog za izvršbo zavrnilo, v tem delu napačni.

Dodatni razlog za zavrnitev razloga pa je, kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa, v tem da so bile dogovorjene oderuške obresti, katerim sodišče ne nudi pravnega varstva. S tem razlogom se pritožbeno sodišče strinja v omejenem obsegu. Predlog za izvršbo temelji namreč na verodostojni listini. Velja domneva, da je terjatev, ki jo verodostojna listina izpričuje, resnična. To domnevo pa lahko dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi tudi izpodbije. Te možnosti zaradi zavrnitve predloga dolžnik še ni imel. Znesek kapitalizirane glavnice, ki je navedena v verodostojni listini, znaša 13.948.124,00 SIT. To je znesek, ki se domnevno nanaša na obstoječo in resnično pogodbeno razmerje. Ne glede na to, da večji del te kapitalizirane glavnice predstavljajo pogodbene obresti, gre vseeno za terjatev iz pogodbenega razmerja, za dospel pogodbeni dolg, do katerega je pogodbena stranka (upnik) domnevno upravičena. O tem namreč priča verodostojna listina, v katere veljavnost in resničnost se sodišče v tej fazi postopka ne more spuščati, marveč bo to lahko predmet morebitnega ugovornega postopka, če bo dolžnik seveda zoper morebitni sklep o izvršbi sploh ugovarjal. Ta del predloga za izvršbo je bil torej neutemeljeno zavrnjen.

Drugačen pa je položaj glede zakonskih zamudnih obresti, čeprav je njihova stopnja pogodbeno dogovorjena. Gre namreč za posledico zamude, za katero sicer stranki lahko določita tudi drugačno obrestno mero, kot jo določa zakon. To objektivno posledico zamude, ki jo skuša upnik izterjati v tem postopku in ki v skladu s predlogom še vedno teče vse do plačila, pa mora sodišče presojati z vsebinskega vidika že v tej fazi postopka. Ne gre namreč za abstrakten (kot nasprotje kavzalnemu) znesek, ki bi bil naveden v verodostojni listini, marveč za opredeljeno objektivno posledico zamude kot del splošnega obligacijskega in ne le pogodbenega prava. Tu pa tudi pritožbeno sodišče že v tej fazi postopka ne more zaobiti kogentne določbe 6. člena Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri - ZPOMZO (Ur.l. RS 45/95). Ta pravi: "Če je dogovorjena obrestna mera višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti za denarne obveznosti iz obligacijskih razmerij na dan nastanka obveznosti, se takšen dogovor šteje za oderuško pogodbo, razen če upnik dokaže, da ni izkoristil stiske ali težkega gmotnega stanja dolžnika, njegove nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti ali da korist, ki si jo je izgovoril zase ali za koga tretjega, ni v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti dolžniku." Ob nespornem dejstvu, da pogodbena obrestna mera, ki jo skuša uveljaviti upnik, večkrat znatno presega predpisano zakonsko mero zamudnih obresti, torej velja domneva, da je dogovor o takšni obrestni meri ničen (1. odstavek 141. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR v zvezi s 6. členom ZPOMZO). To domnevo je sicer mogoče ovreči, vendar pa upnik v svojem predlogu tega ni in niti ni poskušal storiti. Ob podani domnevi oderuškosti in s tem ničnosti pa sodišče pravnega varstva takšnim pogodbenim zamudnim obrestim ne more in ne sme nuditi. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbo upnika zavrnilo v delu, ki se nanaša na pogodbene zamudne obresti, kolikor te presegajo zakonsko predpisano obrestno mero in sklep sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (2.točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče iz razlogov, ki so navedeni v predprejšnjem odstavku, upnikovi pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP) ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.