Jedro

ZPP v 10. točki 394. člena govori o novih dejstvih in dokazih, za katere zve ali jih pridobi možnosti uporabiti pravdna stranka, zato je v tem okviru treba presojati procesno skrbnost pravdne stranke (predlagatelja) in ne drugih oseb, ki so tako ali drugače povezane s pravdo.

Sodna praksa sicer strogo presoja, ali bi stranka ob potrebni skrbnosti že prej lahko zatrjevala nova dejstva in predlagala nove dokaze. Vendar je neživljenjsko in zunaj razumnih meja pričakovati, da bi tožnika brez indica in ob podatkih, s katerimi sta razpolagala, o obstoju takšnih predpogodb, za katere nista vedela, poizvedovala pri vseh institucijah, organih ali kjerkoli drugje. Dejstvo, da je A. A. st., ki niti ni bil stranka postopa, po pravnomočni zavrnitvi tožbenega zahtevka še poizvedoval in ob pogovoru z nekaterimi osebami prišel do informacije o obstoju upravnega postopka in rezultat tega delil s tožnikoma, še ne pomeni, da bi bila tožnika v okviru procesne skrbnosti to dolžna storiti, saj bi v nasprotnem primeru vsakršno naključno naknadno odkritje dejstev (kogarkoli) pomenilo, da bi bilo to mogoče odkriti že med prvotnim postopkom.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sklepa sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. V pravdnem postopku Okrajnega sodišča v Kamniku P 90/2009 je sodišče prve stopnje s sodbo 25. 5. 2010 zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev služnostne pravice hoje in vožnje (celotne poti, ki zajema več služečih in več gospodujočih parcel) in izstavitve zemljiškoknjižne listine za vknjižbo služnostne pravice hoje in vožnje. Ugodilo pa je zahtevku, s katerim sta tožnika zahtevala od drugega toženca, da overi svoj podpis v izvirniku kupoprodajne pogodbe z dne 7. 12. 2004, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, ki se nanaša na služnost na parc. št. 1327/2 k. o. .... Sodišče druge stopnje1 je pritožbo tožnikov delno zavrglo, delno pa zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Tožnika sta 18. 5. 2012 na sodišče prve stopnje vložila predlog za obnovo postopka, ki ga je to zavrglo z obrazložitvijo, da nista navedla nobenih okoliščin, zaradi katerih novih dokazov ob zadostni skrbnosti ne bi mogla predložiti, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo (drugi odstavek 395. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Zavrnilo je dokazni predlog za zaslišanje prič, ker sta bili predlagani v zvezi z nesporno trditvijo, da sta vršili pregled upravnega spisa, ker ne gre za dokaz, s katerim bi stranka dokazala, da predpogodb2 ni mogla uveljaviti v rednem postopku. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo prvostopenjski sklep. Revizija zoper drugostopenjski sklep je bila dopuščena s sklepom II Dor 145/2014 z dne 19. 6. 2014, in sicer glede pravnega vprašanja procesne pravilnosti presoje sodišč nižjih stopenj o nedovoljenosti predloga za obnovo postopka v smislu drugega odstavka 359. člena ZPP. Tožnika sta vložila (dopuščeno) revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče s sklepom II Ips 322/2014 z dne 28. 5. 2015 ugodilo in sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje. Obrazložilo je, da sta tožnika v predlogu za obnovo postopka v zvezi s predpogodbami trdila, da za upravni postopek nista vedela, saj nista bili stranki postopka in predložila nov dokaz, ki sta ga našli v upravnem spisu, to so štiri predpogodbe, ki bi lahko privedle do za njiju bolj ugodnega izida pravde.

3. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem odločanju zavrnilo predlog za obnovo postopka tožnikov. Pojasnilo je, da izpoved priče A. A. st. zadostuje za zaključek, da sta bila tožnika glede predložitve predpogodb neskrbna. Iz sklepa izhaja, da ni dvoma, da so predpogodbe obstajale že takrat, ko je tekel prejšnji pravdni postopek. Na zaslišanju je priča sicer trdila, da za to dokumentacijo oziroma pogodbe ni vedela, ob tem pa je povedala, da so že v letu 2009, torej pred zaključkom postopka na prvi stopnji, vložili zahtevo na občino za pridobitev dokumentov, ki bi lahko bili povezani z zadevo. Kljub temu, da je občina odgovorila, da dokumentov nima, tožnika nista pravočasno podala zahteve pri upravni enoti, kar po mnenju prvostopenjskega sodišča pomeni, da tožnika nista bila dovolj procesno skrbna. Sodišče je zaključilo, da tožnika med prejšnjim postopkom nista računala, da bosta v pravdnem postopku propadla in se zato niti nista trudila, da bi te predpogodbe predložila že v rednem postopku. Po mnenju sodišča je zato povsem nepomembna okoliščina, da tožnika oziroma njuni predniki niso bili stranke upravnega postopka.

4. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. A. A. st. je ves čas postopka sodeloval, sprva kot pooblaščenec, nato kot priča. Zadevo je dobro poznal. Z odgovorom občine, da dokumentov nimajo, se je zadovoljil. Iskanje dokumentov je opustil, ker je menil, da bodo tožbo dobili. Vzrok za to, da tožnika z iskanjem dokumentov pred pravnomočnostjo nista nadaljevala, torej ni v dejstvu, da nista bila stranki upravnega postopka, temveč pa v prepričanju, da bosta v postopku uspela.

5. Tožnika sta vložila revizijo, ki je bila dopuščena s sklepom II DoR 313/2016 z dne 19. 1. 2017. Predlagata, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sklepa nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje drugemu sodniku. Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 322/2014 z dne 28. 5. 2015 zavzelo stališče in dalo navodila, da je treba v novem odločanju presoditi bistvene okoliščine, in sicer da tožnika nista bila stranki upravnega postopka Upravne enote Kamnik 35100-0040/01, v katerem so bile kasneje najdene sporne predpogodbe, ki bi lahko privedle do drugačne odločitve v zadevi Okrajnega sodišča v Kamniku P 90/2009. Priča A. A. st. je sporne predpogodbe našel šele 20. 4. 2012. Tožnika priče nista nikoli pooblastili, naj išče po vseh državnih organih, če bi bilo kje kaj uporabnega za njuno pravdo. Ne samo, da za predpogodbe pred 25. 5. 2010 ni vedela priča, ampak je bistveno, da za obstoj spisa, v katerem so sporne predpogodbe, nista vedela tožnika kot pravdni stranki. Določba 10. točke 394. člena ZPP se nanaša le na vedenje in ravnanje strank, nižji sodišči pa sta to neutemeljeno širili na tretjega (na pričo). Iz stališča nižjih sodišč izhaja, da razloga iz 10. točke 394. člena ZPP ne more uveljavljati nihče, ki ne izkaže, da je do pravnomočnosti vlagal vse svoje napore, da bi kje naključno pri kakšnem državnemu organu odkril dokaz, ki bi bil relevanten za njegovo zadevo. Od strank je pretirano zahtevati, da bi poizvedovale o obstoju spisov v sporih, v katerih niso stranke, in ni suma, da se v njih nahaja kakšen dokaz. Gre za previsoko postavljen standard skrbnosti oziroma standard "brez svoje krivde". Prav za situacije, v katerih stranka po pravnomočnosti postopka naključno naleti na dokaz, ki bi ji koristil v pravnomočno zaključenem postopku, je namenjena obnova postopka. Na dejstvu, ki ga stranka ugotovi naključno, in ne z običajnim sistematičnim zbiranjem pravdnega gradiva, je mogoče utemeljiti obnovitveni predlog. Presoja neskrbnega ravnanja pri zbiranju procesnega gradiva A. A. st. je povsem nerelevantna. Tožnika sta se odzvala takoj, ko ju je A. A. s predpogodbami seznanil, in s tem v predlogu za obnovo seznanili sodišče. V predlogu sta tožnika pojasnila, zakaj predmetni predpogodb brez svoje krivde nista mogli predložiti že med rednim postopkom, saj za obstoj upravnega postopka in spisa v tistem času nista vedela in brez svoje krivde nista mogla vedeti, saj nista bila stranki upravnega postopka.

6. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da bi B. A. na podlagi dejstva, da mu je občina odgovorila, da nima pogodb, moral sklepati, da bi jih lahko imela upravna enota. Takšnega konkludentnega sklepanja sodišče ni pojasnilo (ni razlogov o tem). Prav tako ni pojasnilo, kako naj bi stranka ravnala oziroma kje naj bi vse iskala morebitne dokumente, če zanje in za postopke ni vedela, s čimer je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev nižjih sodišč pomeni samovoljen odstop od sodne prakse, ki ni izrecno obrazložen, zato je kršen tudi 22. člen Ustave RS (v nadaljevanju URS). Sodišče je ravnalo tudi v nasprotju z 8. členom ZPP, saj je (ne)verodostojnost priče C. C. ocenilo le na podlagi golih trditev toženk (brez dokazov), kar prav tako pomeni kršitev 22. člena URS.

7. Revizija je bila vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

8. Revizija je utemeljena.

9. Na podlagi drugega odstavka 371. člena ZPP v primeru dopuščene revizije revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Revizija je bila dopuščena glede pravnih vprašanj: čigavo procesno skrbnost sodišče presoja v okviru obnovitvenega razloga po 10. točki prvega odstavka 394. člena ZPP in kdaj so izpolnjeni pogoji te določbe, oziroma, kakšne so tiste okoliščine, ki jih je treba zatrjevati in izkazovati za utemeljitev predloga za obnovo postopka, in kakšna je zadostna skrbnost, ki bi jo stranka morala izkazati pri preiskovanju gradiva, ki je v zvezi z dejanskim stanjem spora ter ali je izpodbijana sklepa mogoče preizkusiti v tej smeri.

10. Postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, se lahko na predlog stranke obnovi, če stranka izve za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku (10. točka 394. člena ZPP). Nova dejstva in novi dokazi so lahko vsebina obnovitvenega predloga, če so obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela do trenutka, ko je še lahko navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze, to je praviloma do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo (286. člen ZPP). Obnova se v takem primeru sme dovoliti le, če stranka novih dejstev in dokazov brez svoje krivde ni mogla uveljaviti v tem času (drugi odstavek 395. člena ZPP).

11. ZPP v 10. točki 394. člena govori o novih dejstvih in dokazih, za katere zve ali jih pridobi možnost uporabiti pravdna stranka. A. A. st. je v postopku nastopal kot pooblaščenec prvotnih tožnikov D. A. in D. A., s. p. Od 16. 12. 2009 kot tožnika nastopata A. A. ml. in F. A. V postopku odločanja o predlogu za obnovo je A. A. st. nastopal kot priča. Očitno je bil povezan s postopkom, saj je v njem ves čas na nek način sodeloval in bil posledično z njim seznanjen, vendar ni pravdna stranka niti ga pravdni stranki nista pooblastili, naj v njunem imenu pridobiva dokaze (ki bi lahko obstajali) ali zanju opravi kaj drugega. Iz tega razloga je edinole relevantna (ne)skrbnost tožnikov, in ne A. A. st. 12. Revizijsko sodišče je že v sklepu II Ips 322/2014 z dne 28. 5. 2015, s katerim je razveljavilo sklepa nižjih sodišč v prvem postopku presoje predloga za obnovo, pojasnilo, da predlagatelj obnove nosi dokazno breme, da brez svoje krivde novih dokazov ni mogel uveljavljati pred pravnomočnim končanjem prejšnjega postopka. Okoliščina, da je kakšno dejstvo (dokaz) za stranko novo, za utemeljenost predloga za obnovo postopka iz tega razloga sama po sebi še ne zadostuje. Stranka mora namreč izkazati tudi, da v prejšnjem postopku glede tega dejstva (dokaza) ni ravnala (procesno) neskrbno.3 Sodna praksa4 strogo presoja, ali bi stranka ob potrebni skrbnosti že prej lahko zatrjevala nova dejstva in predlagala (nove) dokaze. Procesna skrbnost je pravni standard, ki je vselej zasnovan abstraktno. Odgovor na to, ali je stranka ravnala skladno s tako uveljavljenim standardom, je zato v posamičnem primeru odvisen od vseh ugotovljenih konkretnih okoliščin, ki jih vnaprej ni mogoče predvideti. Tožnika sta tista, ki sta zasnovala pravdni spor, ki je zasnovan s postavitvijo zahtevka, za utemeljenost katerega sta morala navesti tako ustrezno dejansko podlago kot ustrezne dokaze.

13. Predmetne predpogodbe (kot nov dokaz) so obstajale že v času teka pravdnega postopka, a tožnika zanje nista vedela. Zanje ni vedel niti G. A. st., ki jih je kasneje našel ob pregledu upravnega spisa 35100-0040/01 in jih predal tožnikoma, ki sta na tej podlagi vložila predlog za obnovo postopka. Bistveno vprašanje za presojo ustrezne skrbnosti pri zbiranju procesnega gradiva je torej, ali bi tožnika morala (iz)vedeti za obstoj predpogodb, ki so se nahajale v upravnem spisu oziroma ali bi ob sistematičnem načinu priprave pravdnega gradiva, glede na podatke s katerimi sta razpolagala, lahko prišla do predmetnih predpogodb.

14. Tožnika nista vedela za obstoj predpogodb in za predmetni upravni postopek, v spisu katerega so se nahajale, saj nista bila stranki tega postopka niti nista izvedela zanj kako drugače (zanj ni vedel niti A. A. st.). A. A. st. je v svojem pričanju (ki sta mu sledili nižji sodišči) povedal, da za pogodbe in postopek prej ni vedel, da pa po te dokumente ni šel prej, ker ni računal, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen. V letu 2009 je sicer dal zahtevo na občino za pridobitev dokumentacije v zvezi s sporno služnostjo, a je dobil odgovor, da občina z njo ne razpolaga. V letu 2012 (po pravnomočnosti rednega postopka) je naknadno še poizvedoval in ob tem izvedel za postopek na upravni enoti in na podlagi te informacije šel pogledat v spis. Glede na navedeno je treba presojati, ali bi stranki (ne on) morali ob ustrezni skrbnosti ob dejstvu, da je bil na občini odgovor o morebitnem obstoju dokumentacije v zvezi z zadevo, negativen, poizvedovati še pri upravni enoti ali morda še kje drugje. Nižji sodišči sta na podlagi izpovedbe A. A. st. zaključili, da bi ob ustrezni skrbnosti tožnika to morala storiti. Sodna praksa sicer strogo presoja, ali bi stranka ob potrebni skrbnosti že prej lahko zatrjevala nova dejstva in predlagala nove dokaze. Vendar je neživljenjsko in zunaj razumnih meja pričakovati, da bi tožnika brez indica in ob podatkih, s katerimi sta razpolagala, o obstoju takšnih predpogodb, za katere nista vedela, poizvedovala pri vseh institucijah, organih ali kjerkoli drugje. Dejstvo, da je A. A. st. naknadno (po pravnomočni zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev služnosti) še poizvedoval in ob pogovoru z drugimi osebami prišel do informacije o obstoju upravnega postopka in rezultat tega delil s tožnikoma, še ne pomeni, da bi bila tožnika v okviru procesne skrbnosti to dolžna storiti, saj bi v nasprotnem primeru vsakršno naključno naknadno odkritje dejstev (kogarkoli) pomenilo, da bi bilo to mogoče odkriti že med prvotnim postopkom. S tem bi določba 10. točke 394. člena ZPP izgubila svoj (praktičen) pomen in pomenila le mrtvo črko na papirju.

15. Ker sta nižji sodišči zmotno materialnopravno presodili zadostno procesno skrbnost tožnikov, nista ocenjevali kavzalnosti med predlaganimi novimi dokazi in možnostjo ugodnejšega izida zanju, zato je revizijsko sodišče sklepa nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 379. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP), v katerem bo sodišče prve stopnje opravilo to presojo.

16. Izrek o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 Sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3582/2010 z dne 26. 1. 2011. 2 Gre za predpogodbe z dne 23. 7. 1999, sklenjeno med H., d. o. o., in I., d. o. o., 24. 12. 1999, sklenjeno med H., d. o. o., in J., d. o. o., 1. 9. 1999, sklenjeno med H., d. o. o., in M. M., s. p., ter 24. 12. 1999, sklenjeno med H., d. o. o., in K., d. o. o. 3 Prim. odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 164/2012 z dne 20. 11. 2014. 4 Glej na primer odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 23/2007 z dne 1. 2. 2007, II Ips 429/2010 z dne 17. 2. 2011 in II Ips 14/2012 z dne 20. 11. 2012.