Jedro

Tožeča stranka ni navedla, da posla ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda, oziroma da obstaja konkretna nevarnost škode, ki jo želi tožeča stranka preprečiti s svojim ravnanjem, ali da škoda že nastaja. Zgolj navedba, da je delo nujno potrebno, zato ne pomeni izpolnjenih predpostavk za poslovodstvo brez naročila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 13163865/2015 s 24. 12. 2015 tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 272,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 10., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 458. členom ZPP. Sodišču očita, da je izdalo sodbo brez glavne obravnave. Sodišče bi moralo izvesti glavno obravnavo, saj predložena pisna dokumentacija ni zadoščala za pravilno odločitev. Zakonska določba, ki omogoča sodišču prve stopnje prosti preudarek pri odločitvi, ali naj razpiše obravnavo, ne more biti v škodo ugotavljanju materialne resnice. Zaslišanje prič je enakovreden dokaz predloženim listinam. Zaradi opustitve izvedbe glavne obravnave, in ker sodišče ni ocenjevalo predloženih dokazov in odločilo na podlagi navedbe strank, je sodba nepravilna in ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti.

Ugotovitev sodišča, da se višina vtoževanega zneska iz izvršbe ne ujema s priloženimi mesečnimi razdelilniki stroškov, ni točna. Sodišče bi moralo upoštevati navedbe tožeče stranke v prvi pripravljalni vlogi pod točko II ter v drugi pripravljalni vlogi pod točko VIII, v kateri je tožeča stranka pravočasno pojasnila višino terjatve, česar sodišče sploh ni upoštevalo. Glede sanacije balkonskih ograj je tožeča stranka predložila zapisnike zborov etažnih lastnikov, katerih odločitve so bile sprejete s potrebno večino glasov. Iz zapisnikov je razvidno, kakšen je delež etažnih lastnikov pri odločanju, zato višina deleža ne more biti odločilna. Tožeča stranka tudi meni, da ni potrebno posebej pojasnjevati, kar je dovolj razumljivo napisano je mogoče razumeti le na en način. Glede odprave pomanjkljivosti po tehničnem pregledu dvigal, je tožeča stranka pod točko VII jasno napisala, da so bila dela nujno potrebna. Take navedbe nedvomno izpolnjujejo predpostavke za povzročitev stroškov na podlagi poslovodstva brez naročila. Glede zneska 85,94 EUR je tožeča stranka višino izkazala s pojasnilom in dokazilom pod točko VIII vloge. Tožeča stranka je vložila tožbo v svojem imenu in za svoj račun, tožena stranka pa ni ugovarjala aktivni legitimaciji. Iz njenih vlog ni razvidno, da bi bilo sporno, čigava so sredstva, ki jih s tožbo vtožuje tožeča stranka. Iz tega razloga trditve o prikrajšanju na strani tožeče stranke, ne morejo biti odločilne za zavrnitev zahtevka. To pomeni, da se prekomerno veča obseg trditvene podlage v tovrstnih zadevah.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na višino vtoževanega zneska gre v obravnavanem primeru za postopek v sporih majhne vrednosti, v katerih je sodbo, s katero je postopek končan, mogoče izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo, prav tako ni storilo očitanih kršitev določb pravdnega postopka iz 10., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je odločilo o sporu brez razpisa naroka in zato ni storilo v pritožbi zatrjevane procesne kršitve iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je ocenilo, da lahko o spornem dejanskem stanju oceni že na podlagi pisnih dokazov, nobena od pravdnih strank pa v skladu z drugim odstavkom 454. člena ZPP izvedbe naroka ni predlagala. Sodna praksa je zavzela jasno stališče, da morajo pravdne stranke izvedbo naroka izrecno zahtevati, in to vnaprej, v svojih pisnih vlogah iz 452. člena ZPP. Morebitni dokazni predlog za zaslišanje strank še ne pomeni zahteve za razpis in izvedbo naroka, saj ni nujno, da sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ugodi. Tožeča stranka, na kateri je trditveno in dokazno breme, bi morala izvedbo predlagati, sodišče pa oceni, če lahko o spornem dejanskem stanju naredi zaključke že na podlagi pisnih dokazov. In v danem primeru je tako ocenilo.

7. Tožeča stranka, ki je upravnik zgradbe, vtožuje ločene terjatve z različno pravno podlago in različno višino. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka v tožbi in v njeni dopolnitvi ni pojasnila višine stroška, ki ga v tožbi zajema, ampak je navedla le končne zneske, brez natančnejše obrazložitve, kateri stroški so v vtoževanem znesku zajeti. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo še, da se višina vtoževanega zneska iz predloga za izvršbo ne ujema s priloženimi mesečnimi razdelilniki stroškov, ki jih je predložila tožeča stranka. Posledično je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zahtevek, saj ni moglo presoditi pravne podlage in oceniti pravilnosti višine vtoževanega zneska ter zato na podlagi upoštevanja dokaznega bremena zaključilo, da zahtevek ni utemeljen. Pritožbeno sodišče zaključke prvostopenjskega sodišča v celoti sprejema.

8. V pravdnem postopku morajo stranke navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Pogoj za tožnikov uspeh v pravdi je torej, da navede dejstva, ki substancirajo njegov zahtevek (zahteva sklepčnosti), ter da trditve o teh dejstvih tudi dokaže (zahteva dokazanosti).

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožbene trditve, ki naj bi utemeljevale tožbeni zahtevek za plačilo zahtevanega zneska, ne omogoča ugoditve tožbenemu zahtevku. Tožeča stranka je zatrjevala, da vtožuje delno neplačilo obveznosti po razdelilnikih stroškov za mesece julij do avgust 2014 in oktober 2015. Prvostopenjsko sodišče pa je ugotovilo, da vtoževani zneski iz predloženih razdelilnikov ne izhajajo, tožeča stranka pa v trditveni podlagi ni pojasnila vrste in višine stroška.

10. Glede zneska, ki se nanaša na sanacijo balkonskih ograj je sodišče ugotovilo, da gre za dela, izvedena na podlagi sklepa etažnih lastnikov, vendar tožeča stranka ni navedla dejstev, na podlagi katerih bi sodišče lahko ugotovilo potrebno večino etažnih lastnikov za sprejetje sklepa o izvedbi del ter da tožeča stranka ni navedla deleža etažnih lastnikov, ki so za sklep glasovali. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je predložila zapisnike zborov etažnih lastnikov, iz katerih je razvidno, kakšen je delež etažnih lastnikov pri odločanju, zato višina deležev ne more biti odločilna, če je ugotovljena potrebna večina glasov. Sodišče bi se o tem lahko prepričalo z vpogledom v zapisnike.

11. Tožeča stranka pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti z dokazi, niti ni dolžno prvostopenjsko sodišče samo iskati utemeljitev v dokaznem gradivu tožeče stranke. Gre za trditveno in dokazno breme tožeče stranke, ki ga ta ni zmogla, zato je pravilna odločitev sodišča, da zahtevka v tem delu ni izkazala.

12. Glede odprave pomanjkljivosti po tehničnem pregledu dvigal, pa je sodišče ugotovilo, da tožeča stranka ni podala ustreznih navedb, iz katerih bi lahko sodišče zaključilo, da gre za redna vzdrževalna dela manjše vrednosti ali da so izpolnjene predpostavke za povračilo stroškov na podlagi določb poslovodstva brez naročila. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je v pripravljalni vlogi navedla, da gre za nujno potrebna dela, kar po njeni oceni zadošča za izpolnjevanje predpostavke za povračilo stroškov na podlagi določb poslovodstva brez naročila.

13. Gestija je dopustna, kadar je nujna ali koristna. O nujni gestiji govorimo, kadar gestor ravna v stiski, kadar posla ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda. Obstajati mora konkretna nevarnost škode, ki jo gestor želi preprečiti s svojim ravnanjem, ali mora škoda že nastajati. Za koristno gestijo pa gre, kadar je bila zaradi gestorjevega ravnanja pridobljena očitna korist. Tožeča stranka ni navedla, da posla ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda, oziroma da obstaja konkretna nevarnost škode, ki jo želi tožeča stranka preprečiti s svojim ravnanjem, ali da škoda že nastaja. Zgolj navedba, da je delo nujno potrebno, zato ne pomeni izpolnjenih predpostavk za poslovodstvo brez naročila, kot navaja pritožba.

14. Znesek v višini 85,94 EUR vtožuje tožnica na podlagi razdelilnika št. 0034515091018 (ki se v spisu nahaja na list. št. A44). Sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka zahtevka v tem delu ni zadostno obrazložila in v zvezi z vtoževanimi stroški ni pojasnila, katere sploh vtožuje. Sodišče je ugotovilo, da stroški zajemajo stroške upravljanja in obratovanja, vendar tožeča stranka višine posameznih stroškov ni razmejila. Iz argumentacije prvostopenjskega sodišča pa izhaja tudi, da je tožeča stranka aktivno legitimirana za vtoževanje obratovalnih stroškov le v primeru, če so bili stroški plačani iz njenih lastnih sredstev. V obravnavanem primeru pa so izostale trditve o prikrajšanju na strani tožeče stranke in navedbe o plačilu stroškov iz lastnih sredstev. Tožeča stranka v pritožbi pravilno ugotavlja, da tožena stranka ni prerekala, da bi tožeča stranka stroškov ne poravnala iz lastnih sredstev. Vendar je tožena stranka ugovarjala, da je terjatev v celoti poravnana in je ni več, sodišče pa je ugotovilo, da tožeča stranka svojega zahtevka ni zadosti obrazložila, saj v zvezi z vtoževanimi stroški ni pojasnila, katere sploh še vtožuje, niti ni razmejila posameznih stroškov.

15. Iz razdelilnika na list. št. A44 izhaja, da terja tožeča stranka plačilo obveznosti za mesec september 2015 v višini 538,84 EUR. Iz pripravljalne vloge tožeče stranke z 20. 4. 2016 izhaja, da je tožeča stranka v razdelilniku 0034515092014 neupravičeno vzet znesek iz rezervnega sklada v višini 145,97 EUR vrnila nazaj v rezervni sklad, znesek 383,97 EUR pa je stornirala (III. točka navedb). V naslednji pripravljalni vlogi z 9. 6. 2016 pa je navedla, da je v razdelilniku napačno obračunala znesek 529,09 EUR, zato je znesek 145,12 EUR preknjižila na račun osnovnih sredstev, razliko v višini 383,96 EUR pa odštela od vsote stroška po razdelilniku s 30. 9. 2015 (VIII. točka navedb). Navedbe v III. ter v VIII. točki se torej razlikujejo. Poleg tega iz razdelilnika, ki se nahaja v spisu pod list. št. 44 izhaja, da je tožeča stranka sredstva rezervnega sklada v višini 145,12 EUR odštela od skupnih stroškov v višini 683,96 EUR in dobila znesek 538,84 EUR, ki ga je terjala od tožene stranke. Navedeno utemeljuje v pravilnost zaključka prvostopenjskega sodišča o tem, da se višina vtoževanega zneska ne ujema z mesečnim razdelilnikom stroškov in da tožeča stranka v trditvenemu predlogu ni pojasnila vrste in višine stroškov. Posledično so tudi neutemeljene pritožbene trditve o prekomerno povečanem obsegu trditvene podlage.

16. Po navedenem uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Prav tako niso podani pritožbeni razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo treba zato zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).