Jedro

Ni podlage za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, če je nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja nastala kot posledica aktivnosti delodajalca, konkretno ukinitve delovnega mesta v času, ko teče sodni postopek v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, zlasti ne v primeru, če delodajalec išče nove delavce za delovna mesta, za katera se zahteva enaka izobrazba, kot jo ima delavec, ki je prejel izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega je v konkretnem primeru izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita ni le iz formalnih razlogov, ampak tudi, ker ni dokazan obstoj utemeljenega razloga za njeno podajo, kar pomeni, da izguba zaupanja delodajalca ni utemeljena.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka delno spremeni, tako da se v tem delu glasi: „2. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo na delovno mesto, ki ga je opravljala pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ter ji v delovno knjižico vpisati čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 28. 3. 2007 do vrnitve nazaj na delo; kar zahteva tožeča stranka več, to je zahtevek za poziv oziroma vrnitev na delo na drugo delovno mesto, ki ustreza njenim znanjem, zmožnostim, sposobnostim in poklicni kvalifikaciji, se zavrne.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot nezakonito razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 3. 2007 (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto, ki ga je opravljal pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, oziroma na drugo delovno mesto, ki ustreza njegovim znanjem, zmožnostim, sposobnostim in poklicni kvalifikaciji, ter mu v delovno knjižico vpisati čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 28. 3. 2007 do vrnitve tožnika nazaj na delo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku od vključno 28. 3. 2007 do vrnitve nazaj na delo obračuna mesečno bruto nadomestilo plače, plačilo davkov in prispevkov ter izplačilo neto nadomestil plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti neto mesečnih zneskov dalje (3. točka izreka). Obenem je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.464,57 EUR v 15-dneh, po tem roku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka. Sodišču prve stopnje očita, da je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker o odločilnih dejstvih ni navedlo razlogov. Ni namreč pojasnilo, zakaj je verjelo tožniku in priči S.F., ki sta izpovedali, da tožnica (verjetno mišljeno: priča S.F.) nikoli ni videla vloge z dne 31. 5. 2006. Pri tem je spregledalo bistveno okoliščino, da je na zahtevi za odkup zavarovanja z dne 24. 8. 2006 navedeno, da je polica vinkulirana v korist Z., in da je priloženo soglasje Z. za realizacijo odkupa. S.H. ni imel interesa, da bi priči S.F. predal le del dokumenta, med tem ko je v interesu tožnika in priče S.F., da vedenje o tej listini zamolčita. Zahteva in soglasje sta bila speta in se v takih primerih ni posebej označevalo osnovnega dopisa in prilog. Iz soglasja jasno izhaja, da je Z. odobrila vinkulacijo s tem, da zavarovalnica odkupne vrednosti zavarovalnih polic nakaže na račun, naveden v dopisu z dne 31. 5. 2006, to je na kreditni račun zavarovalcev pri Z. Pojasnjuje, da sta bili na podlagi prošnje dveh zavarovalcev dne 30. 5. 2005 vinkulirani dve zavarovalni polici v korist vinkulacijskega upravičenca Z. Na zahtevo z dne 24. 8. 2006 in na podlagi soglasja Z. je tožena stranka odobrila odkup spornih zavarovalnih polic. Dne 11. 9. 2006 sta tožnik in S.F. zavarovalcem poslala dopis, da odkup zavarovanj ni možen, uprava pa je te odkupe odobrila. Tožnik in S.F. sta dne 27. 9. 2006 sporni polici obdelovala v zvezi z odkupom, kar je razvidno iz računalniškega zapisa. Tega dne je tožnik s S.F. zavarovalcem poslal dopis o potrditvi prošnje za odkup zavarovalne police s prejemnico, ki jo podpiše zavarovalec in jo vrne toženi stranki. To prejemnico je delno izpolnila S.F., za njeno pravilnost pa je bil odgovoren tožnik, kar je potrdil s podpisom. Zaradi velike malomarnosti sta tožnik in njemu podrejena delavka zavarovalca pozvala, da naj pripišeta transakcijske račune, čeprav bi morala biti prejemnica izpolnjena z računom vinkulacijskega upravičenca, oziroma bi to moralo biti navedeno v spremnem dopisu. Moralo jima je namreč biti znano, da je potrebno odkupno vrednost iz obeh polic nakazati vinkulacijskemu upravičencu. Priča S.F. je pri svojem delu ravnala rutinsko in uporabljala dopise, ki jih je sama standardizirala, tožnik pa je to dopuščal. Dopisi namreč niso tipski in je njihovo vsebino moč prilagajati. Dne 29. 9. 2006 je tožnik preverjal opravljeno obdelavo. Njegovo delo je bilo, da nadzira delo tožnice (verjetno mišljeno: priče S.F.). Sporno nakazilo je bilo dne 4. 10. 2006 neupravičeno nakazano na račune zavarovalcev. Tožena stranka je po pozivu vinkulacijskega upravičenca takoj pozvala zavarovalce na vrnitev nakazane odkupne vrednosti in storila vse, da bi zavarovalci neupravičeno pridobljeno odkupno vrednost vrnili, vendar tega niso storili, saj je dne 7. 3. 2007 Z. obvestila toženo stranko, da spornega zneska ni prejela. Po tem dopisu je tožena stranka začela ugotavljati dejansko stanje in zoper odgovorna delavca uvedla postopek izredne odpovedi. Tožena stranka nadalje meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker je štelo, da je izredna odpoved podana po poteku 15-dnevnega roka. Sodna praksa (na primer v zadevi opr. št. Pdp 1059/2004) je namreč že zavzela stališče, da rok teče od trenutka seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, to je od dneva zagovora. Ne strinja se s tem, da je bila tožena stranka seznanjena z vsemi okoliščinami primera že dne 7. 3. 2007, saj je poleg ugotovitve, da denar ni bil nakazan Z., morala ugotoviti tudi za to odgovornega delavca. Zato je dne 12. 3. 2007 podala obdolžitev tožniku in S.F. Šele na zagovoru dne 16. 3. 2007 je izvedela vse razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je izredna odpoved pravočasna. Meni, da je izrek sodbe v delu, v katerem nalaga toženi stranki, naj pozove tožnika nazaj na delovno mesto, ki ga je opravljal pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, oziroma na drugo delovno mesto, ki ustreza njegovim znanjem, zmožnostim, sposobnostim in poklicni kvalifikaciji, neizvršljiv. Delovno mesto, ki ga naj bi ga opravljal tožnik, pri čemer pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto ni želel podpisati, je tožena stranka ukinila že dne 22. 8. 2007. Drugih del, ki bi jih tožnik lahko opravljal, tožena stranka nima. Prepričana je, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določbo 2. odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR). V ukinitev delovnega mesta sodišče ne more poseči. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 246/2007. Vztraja, da nadaljevanje delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko ni več mogoče. Tožena stranka je spremenila zahtevnost in pogoje za opravljanje del, ki jih je opravljal tožnik, poleg tega pa je zaupanje tožene stranke do tožnika porušeno in njuno sodelovanje ni več mogoče. Sodišče bi moralo upoštevati morebitne denarne prejemke, ki jih je tožnik prejel v časuu od prenehanja delovnega razmerja, sicer bi bil tožnik z izplačilom plač lahko neupravičeno obogaten. Odločitev sodišča je v nasprotju z lastno sodbo, saj se je sodišče v obrazložitvi sklicevalo na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 286/2005. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo poudarja, da je za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi poleg hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja potrebno, da je podana delavčeva krivda. V konkretnem primeru je tožena stranka opravila odkup dveh zavarovalnih polic življenjskega zavarovanja, na katerih je imel upnik zastavno pravico. Čeprav odkup po predpisih ni bil možen, ga je dovolila uprava tožene stranke. Pri odkupu je sodelovalo več delavcev tožene stranke. S.F. je po navodilu uprave stornirala zavarovalni polici in poslala prejemnico spremnim dopisom zavarovancem, ki so jo izpolnili in podpisali. Na podlagi te prejemnice je bila izplačan odkupna vsota. Z odpošiljanjem prejemnice in spremnega dopisa je bilo delo v tožnikovem oddelku zaključeno, tako da tožnik nima kontrole nad tem, kako je prejemnica izpolnjena. Navodila za delo pri toženi stranki in ustaljena praksa zapovedujejo, da prejemnico v delu, ki se nanaša na številko računa za nakazilo, izpolni zavarovaec, zato da krivde ne bi nosila tožena stranka. Pri tem pa je spremni dopis standardiziran in daje zavarovalcu le navodilo, naj prejemnico izpolni in jo podpisano vrne toženi stranki. Tožniku in S.F., ki sta opravljala odkup spornih zavarovalnih polic na takšen način, kot že več kot 10 let, hude malomarnosti ni mogoče očitati, saj je bilo delo skladno z navodili in prakso tožene stranke. Krivda za napačno nakazilo je na zavarovancu, ki je kljub drugačnemu dogovoru z zastavnim upnikom, v prejemnico vpisal drugo številko transakcijskega računa. Tožniku bi se kvečjemu lahko očitalo lažjo obliko malomarnosti, da ni storil vsega, kar bi posebno skrben človek v danih okoliščinah lahko storil, da bi zavaroval interese zastavnega upnika, s tem pa bi ravnal v nasprotju navodilom in s prakso tožene stranke. Takšno pomanjkanje potrebne skrbnosti pa je mogoče očitati tudi S.H.. Ne strinja se s trditvijo tožene stranke, da ni nadziral dela podrejene delavke. Na naroku za glavno obravnavo dne 4. 11. 2008 je namreč izrecno pojasnil, da je pregledal vso dokumentacijo in ugotovil, da je S.F. prejemnico pravilno izpolnila. Glede uporabe 118. člena ZDR meni, da zgolj okoliščina, da je tožnikovo delovno mesto ukinjeno, ni relevantna za presojo nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Pri tem poudarja, da tožena stranka išče zavarovalne zastopnike, licenca za zavarovalno zastopstvo pa ni pogoj. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07, 45/2008 - ZPP), ki se v delovnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004 - ZDSS-1), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju le delno zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer glede odločitve o vrnitvi na delo, sicer pa je sodba materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je sledilo izpovedbama tožnika in S.F., tožniku podrejene delavke, s tem pa izpodbijana sodba naj ne bi vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih. Kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti ne vsebuje. Vsebuje namreč prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih. Tožena stranka se očitno ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar to ne pomeni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, pač pa gre za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - o tem v nadaljevanju sodbe.

Tudi očitek, da naj bi bila izpodbijana sodba sama s sabo v nasprotju, ker se je sodišče v obrazložitvi sodbe (stran 9) sklicevalo na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi opr. št. VIII Ips 286/2005, ne drži. Sodišče prve stopnje je namreč pri utemeljitvi pravne podlage za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi - določbe 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – ZDR), izpostavilo tudi stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, zavzeto v navedeni zadevi, da mora biti razmerje med delavcem in delodajalcem tako porušeno ali bistveno omajano, da njuno nadaljnje sodelovanje ni več mogoče, pri čemer mora tudi sama kršitev biti takšna, da pomembno vpliva na poslovanje in položaj delodajalca. S tem, ko je sodišče prve stopnje v nadaljevanju sodbe presodilo, da je izredna odpoved nezakonita (ker je prepozna in ker očitana kršitev ni dokazana), izpodbijana sodba ni sama s sabo v nasprotju.

Tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR, na podlagi katerega se delavcu izredno odpove pogodba o zaposlitvi, če naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Po 1. odstavku 110. člena ZDR lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in ob nadaljnjem pogoju, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Glede na pritožbene navedbe je predmet pritožbenega postopka le presoja zakonitosti izredne odpovedi iz odpovednega razloga po 1. točki izredne odpovedi. Tožena stranka je namreč tožniku, zaposlenemu pri toženi stranki na podlagi ustne pogodbe o zaposlitvi od 1. 1. 2002 dalje, dne 23. 3. 2007 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je v času od 27. 9. 2006 dalje pri zavarovalno tehnični pripravi in izpeljavi odkupa zavarovalnih polic ravnal hudo malomarno oziroma v nasprotju z navodili in uveljavljeno prakso pri odkupu zavarovalnih polic in ni upošteval vinkulacijske klavzule na policah zavarovalcev ter dopustil, da se je odkupna vrednost po dveh policah izplačala zavarovalcem, prav tako pa je opustil kontrolo nad delom podrejene delavke S.F. (1. točka izredne odpovedi).

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da je bila izredna odpoved podana pravočasno. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo namreč pravilno ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po preteku 15-dnevnega subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi iz 2. odstavka 110. člena ZDR. Skladno s to določbo ZDR mora pogodbena stranka podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že iz tega razloga. Pritožbene navedbe, da rok ni bil zamujen, ker naj bi začel teči šele z dnem, ko je bil opravljen zagovor, so neutemeljene. Kdaj se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, je dejansko vprašanje. To je sicer lahko tudi dan, ko delavec poda zagovor, če se na zagovoru ugotovijo kakšne okoliščine, ki do tedaj niso bile znane. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bila kršitev storjena že 27. 9. 2006, sporno nakazilo odkupne vrednosti zavarovalne police (na račune zavarovalcev, namesto na račun vinkulacijskega upravičenca) pa je bilo izvršeno dne 4. 10. 2006. Kot zatrjuje že sama tožena stranka, je po pozivu Z., zakaj odkupne vrednosti polic ni prejela, tožena stranka takoj (!) pozvala zavarovalce na vrnitev nakazane odkupne vrednosti. Tožena stranka je bila, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, najkasneje dne 7. 3. 2007, ko jo je Z. (očitno ponovno) obvestila, da spornega zneska iz zavarovalnih polic ni prejela, seznanjena z vsemi okoliščinami primera, torej z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Ker je bila izredna odpoved tožniku podana dne 23. 3. 2006 (in ne dne 26. 3. 2006, kot je pomotoma navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe), je bila podana po poteku 15-dnevnega subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi. Sklicevanje tožene stranke na odločitev Višjega delovenga in socialnega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 1059/2004 je neutemeljeno, saj je šlo v tej zadevi za drugačen primer.

Čeprav je izredna odpoved nezakonita že iz navedenega razloga, je sodišče prve stopnje obravnavalo zadevo tudi po vsebini. Pri tem je pravilno presodilo, da očitana kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti ni dokazana. Glede na vse izvedene dokaze pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki ji tožena stranka nasprotuje. Ni namreč utemeljenega razloga za dvom v verodostojnost izpovedi S.F., tožniku podrejene delavke, in tožnika. Skladno sta izpovedala, da tožnik pri sami izvedbi odkupa zavarovalnih polic ni sodeloval. Tožnik je bil sicer nadrejen S.F., ki je izvedla odkup, vendar je šlo v konkretnem primeru za odkup, ki ga je odobrila uprava tožene stranke. Odkup je bil odobren s strani S.H., ki je S.F. tudi dal navodila v zvezi z odkupom. Tudi priča S.H. je potrdil, da se je odkup opravil šele po tem, ko je uprava z njim izjemoma soglašala. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da je tožnik sicer podpisal dopis, vendar pa pri izvedbi odkupa ni sodeloval, saj je se je v zvezi z odkupom S.H. dogovarjal z upravo, nato pa neposredno s S.F. Nadalje sta S.F. in tožnik skladno izpovedala tudi, da S.F. zahteve z dne 31. 5. 2006 (prve zahteve za odkup, s katero so zavarovanci zaprosili za odkup svoje zavarovalne police, Z. pa je podala soglasje k devinkulaciji zavarovalnih polic s pogojem, da se odkupna vrednost nakaže na kreditni račun pri Z.), ni nikoli prejela. Niti S.F. niti tožnik z zahtevo z dne 31. 5. 2006 torej nista razpolagala. S.F. je zadevo namreč obravnavala na podlagi zahteve za odkup zavarovanja z dne 24. 8. 2006. Pri tem sodišče prve stopnje izpovedbe S.H. v tem delu pravilno ni upoštevalo, saj vloga z dne 31. 5. 2006 nima nobene označbe s šifro za arhiv niti nima podpisa S.H. niti prejemnega žiga. Zgolj pavšalnih pritožbenih navedb, da S.H., ki je tožnici naročil, da lahko izjemoma izvede sporni odkup z dovoljenjem uprave, ni imel razloga, da bi soglasje ločil od dopisa in ga zadržal, tožnici pa dal le zahtevek, zato ni mogoče upoštevati. Sodišče prve stopnje je torej pravilno sledilo izpovedbama tožnika in S.F. in zaključilo, da tožnik zahteve z dne 31. 5. 2006 ni prejel in tudi ni mogel vedeti, kako naj bi se v skladu z navodili uprave tožene stranke plačilo izvedlo.

Odločitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, je torej pravilna, s tem v zvezi pa je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tudi tožbenemu zahtevku za vrnitev na delo in reparacijskemu zahtevku. Ob ugotovitvi, da je izredna odpoved nezakonita, je potrebno vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo, če ne bi bilo nezakonite odpovedi, kar pomeni, da se ponovno vzpostavi dotedanja pogodba o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje v 2. točki izreka utemeljeno presodilo, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto, ki ga je opravljal pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Nepravilna pa je odločitev v preostalem delu 2. točke izreka, v katerem je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika pozvati na drugo delovno mesto, ki ustreza njenim znanjem, zmožnostim, sposobnostim in poklicni kvalifikaciji. Za takšen zahtevek namreč glede na ureditev v ZDR, ki ne pozna več razporejanja delavcev z enostranskimi akti delodajalca, ni pravne podlage. V tem delu je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, zato je v tem obsegu pritožba utemeljena in ji je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo ter tožbeni zahtevek v delu na vrnitev na delo na drugo ustrezno delovno mesto zavrnilo.

Stališče tožene stranke, pri katerem vztraja tudi v pritožbi, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za sodno razvezo iz 2. odstavka 118. člena ZDR, je zmotno. Skladno s 1. odstavkom 118. člena ZDR sodišče v primeru, če ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter prizna odškodnino po pravilih civilnega prava. Po določbi 2. odstavka 118. člena ZDR pa lahko sodišče odloči enako kot v 1. odstavku tega člena, tudi ne glede na predlog delavca, če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Ni podlage za sodno razvezo, če je nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja nastala kot posledica aktivnosti delodajalca, konkretno ukinitve delovnega mesta, v času, ko teče sodni postopek v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, zlasti ne v primeru, kadar delodajalec išče nove delavce za delovna mesta, za katera se zahteva takšna izobrazba, kot jo ima delavec. Poleg tega pa v obravnavanem primeru izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita le iz formalnih razlogov, temveč tudi zato, ker ni dokazan obstoj utemeljenega razloga za njeno podajo. To pa pomeni, da izguba zaupanja v tožnika s strani tožene stranke ni utemeljena. Pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bo v primeru, če delovnega mesta za tožnika ni več, morala tožena stranka izpeljati postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi skladno z zakonom. Naštete okoliščine na strani delavca in delodajalca niso takšne narave, da bi interes delodajalca, da delavca ne sprejme nazaj na delo, lahko imel večjo težo oziroma prevladal nad interesom delavca, da se vrne na delo k delodajalcu.

V zvezi z zgolj pavšalnimi pritožbenimi navedbami, da bi moralo sodišče upoštevati morebitne tožnikove denarne prejemke, prejete v času od prenehanja delovnega razmerja, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da delavec ne izgubi pravice do vrnitve na delo k delodajalcu, čeprav se je v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zaposlil pri drugem delodajalcu, s čimer je prispeval k zmanjšanju škode in s tem tudi k zmanjšanju obveznosti tožene stranke iz naslova reparacije, zato pritožbene navedbe, da naj bi bil s tem tožnik neupravičeno obogaten, niso utemeljene. Odločitev v 3. točki izreka je le odločitev o temelju, ne pa o višini reparacijskega zahtevka.

Skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj v tej zadevi niso odločilnega pomena.

Ker je pritožba delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP delno ugodilo in delno spremenilo izpodbijano sodbo v 2. točki izreka glede odločitve o vrnitvi na delo, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu na podlagi 353. člen ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožeča stranka svoje stroške odgovora krije sama (155. člen ZPP).