Jedro

Zakonska zveza oz. dalj časa trajajoča življenjska skupnost mora obstajati že v času uveljavitve zakona. Zakon v 1. odstavku 117. člena veže pravico do nakupa na pravni položaj, ki je obstajal na dan uveljavitve zakona. Ta velja tako za imetnika stanovanjske pravice kot za njegove ožje družinske člane.

Državljanstvo imetnika stanovanjske pravice ni pravno odločilno, če je državljan RS družinski član, ki kupuje stanovanje.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da sodišče ugotovi, da je tožena stranka neupravičeno odklonila sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje. Zavrnilo je tudi nadaljnji tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna takšno pogodbo skleniti in sicer pod pogoji, določenimi v stanovanjskem zakonu. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo. Sodišči sta svojo odločitev utemeljili s tem, da imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju pravice do nakupa ni mogel prenesti na tožnico, ker je sam ni imel. Imel pa je ni zato, ker ni slovenski državljan. Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da stanovanjski zakon v 1. odstavku 117. člena daje neposredno pravico do odkupa stanovanja tako imetniku stanovanjske pravice kot tudi ožjemu družinskemu članu. Za takšno razlago ne govori le jasna dikcija navedenega člena, temveč tudi razlogi, ki so pripeljali do tega, da tujci ne morejo pridobivati lastninske pravice na nepremičninah v Republiki Sloveniji. Ti niso v nobeni zvezi s stanovanjskim zakonom, temveč varujejo suverenost slovenske države. Odklonitev prodaje tožnici pomeni neenakopravno obravnavanje tožnice v primerjavi z drugimi kupci stanovanj na območju Občine in je tudi v nasprotju s tolmačenjem navedenega člena, ki ga je podalo Ministrstvo za okolje in prostor. Zato tožnica predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Temelj spora v tej pravdni zadevi je razlaga 1. odstavka 117. člena stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 18/91 in 21/94, SZ). Vprašanje je, ali je zakonodajalec dal pravico do nakupa stanovanja samo imetniku stanovanjske pravice, ali tudi drugim ožjim družinskim članom. Sodišči prve in druge stopnje sta izhajali iz izhodišča, da ima pravico do nakupa imetnik, ožji družinski član pa le, če imetnik nanj svojo pravico prenese. Če bi to bilo res, bi bila pravilna tudi izpeljava, da imetnik, ki ni slovenski državljan, pravice do nakupa ne more prenesti na ožjega družinskega člana, ker je tudi sam nima. Revizijsko sodišče se s takšno razlago ne strinja. Zakonodajalec je s SZ želel izpeljati privatizacijo stanovanjskega sklada. Privatizacije se je lotil tako, da je najprej določil zavezance (111. do 114. člen SZ), nato pa je določil še predmet in upravičence (117. člen SZ). Medtem ko zavezanec in predmet v tej zadevi nista sporna, pa je sporen upravičenec privatizacije.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je ugotovitev, kdo je upravičenec po 117. členu, povezana z ugotovitvijo, kaj je predmet privatizacije. Zakon pravi, da so zavezanci na zahtevo dolžni prodati bremen prosto stanovanje tistemu, ki ima na njem v času uveljavitve SZ stanovanjsko pravico. To pa pomeni, da so predmet prodaje zasedena stanovanja. Imetnik stanovanjske pravice je bil namreč po prejšnjem zakonu o stanovanjskih razmerjih tisti, ki je stanovanje trajno uporabljal za zadovoljevanje svojih osebnih in družinskih stanovanjskih potreb (Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84, 2. odstavek 1. člena). Če ga trajno ni uporabljal, je pravico izgubil. S tem pa tudi pravico do nakupa stanovanja po SZ (2. odstavek 128. člena SZ).

Predmet privatizacije po tem zakonu so torej le zasedena stanovanja. Da bi privatizacija zajela čim večji krog stanovanj (zakonodajalec se je zavedal, da prodaja zasedenih stanovanj na prostem trgu ne bi dosegla želenega učinka), je zakonodajalec omogočil nakup tudi tistih stanovanj, katerih imetniki stanovanjske pravice niso imeli sredstev za odkup. To je storil tako, da je med upravičence za odkup zajel tudi ožje družinske člane imetnika. S tem je povečal obseg privatizacije, istočasno pa prevalil breme urejanja stanovanjskih potreb dotedanjega imetnika na njegovo družino.

V takšno izhodišče zakonodajalca ne posega ureditev prednosti do uveljavitve te pravice. S tem, ko je zakonodajalec imetniku prepustil, ali bo privolil, da stanovanje odkupi družinski član, ne varuje zavezanca temveč imetnika proti drugim upravičencem. Med njimi gre za razmerje, ki je podobno razmerju med predkupnimi upravičenci. Pravico lahko prvi uveljavlja tisti, ki je bil v času uveljavitve zakona formalni imetnik stanovanjske pravice. Če je ne uveljavlja on, jo lahko ožji družinski član. Nanj se raztezajo le tisti pogoji, ki morajo obstajati zato, da je stanovanje sploh podvrženo privatizaciji, to pa je, da je zasedeno.

Če pa je izhodišče za to, da je stanovanje v prodaji po SZ dejstvo, da je zasedeno, da torej ima imetnika stanovanjske pravice, ni več pomembno, ali imetnik izpolnjuje še kakšne druge pogoje, ki jih zahtevajo drugi (nestanovanjski) predpisi. Mednje sodijo tudi pogoji za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah. Te pogoje mora izpolnjevati le tedaj, če sam kupuje stanovanje. Če pa stanovanje kupuje kateri od družinskih članov, mora te pogoje izpolnjevati on. Zato dejstvo, da imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju ni državljan Republike Slovenije, lahko pomeni le to, da sam stanovanja ne more kupiti, ne pa tudi, da tega ne more storiti njegov ožji družinski član.

Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da državljanstvo tožničinega moža ni ovira ne za njegovo privolitev v odkup, ne za tožničino pravico do odkupa stanovanja. Ker sta se sodišči pri odločanju oprli le na dejstvo, da B.L. ni slovenski državljan, nista pravilno uporabili materialnega prava. Zaradi tega tudi nista ugotavljali drugih za odločitev pomembnih okoliščin.

Tako nista ugotavljali, ali je imela tožnica v času uveljavitve SZ status ožjega družinskega člana. Kdo je ožji družinski član, je določeno v 6. členu SZ. Mednje sodi tudi zakonec oz. oseba, ki z imetnikom živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti. Zakonska zveza oz. dalj časa trajajoča življenjska skupnost mora obstajati že v času uveljavitve zakona. Zakon v 1. odstavku 117. člena veže pravico do nakupa na pravni položaj, ki je obstajal na dan uveljavitve zakona. Ta velja tako za imetnika stanovanjske pravice kot za njegove ožje družinske člane. Tožnica pa je zaslišana kot stranka povedala (in tudi predložila izpisek iz poročne matične knjige), da je z B.L. sklenila zakonsko zvezo v maju 1992 (20. oz. 23. maja) in takoj po poroki tudi vložila zahtevo za odkup stanovanja (25. maja).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči s tem, ko navedenega dejstva nista ugotavljali, zmotno uporabili materialno pravo. Zato je moralo obe sodbi razveljaviti (2. odstavek 395. člena ZPP) in zadevo vrača prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali je tožnica v času uveljavitve SZ imela status družinskega člana ali ne. Ugotavljati bo moralo, ali je morda pred sklenitvijo zakonske zveze živela z imetnikom stanovanjske pravice v izvenzakonski skupnosti. Za ugotovitev tega dejstva bo med drugim pomembna tudi okoliščina, da je tožnica po uveljavitvi SZ kupila drugo stanovanje, kar bi lahko pomenilo, da je imela stanovanjsko pravico na tem drugem stanovanju. Če jo je res imela, je izvenzakonska skupnost vprašljiva. Revizijsko sodišče še pripominja, da nakup drugega stanovanja sicer kaže na to, da je tožnica slovenska državljanka, vendar izrecne ugotovitve o tem v sodbah ni. Šele po ugotovitvi navedenih dejstev bo sodišče lahko odločilo o tem, ali ima tožnica pravico do nakupa spornega stanovanja ali ne.

Izrek o stroških temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.