Jedro

V pravdi je dopustno zahtevati plačilo sredstev rezervnega sklada izključno na poseben transakcijski račun iz prvega odstavka 42. člena SZ-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Tožniki v tej pravdi kot etažni lastniki od toženca zahtevajo, naj na račun domnevnega upravnika S., d.d., nakaže sredstva rezervnega sklada.

2. Sodišče je zahtevek tožnika M. Z., d.d., zavrnilo, tožbo preostalih tožnikov pa zavrglo. Nazadnje je odločilo še o stroških postopka.

3. Obravnavana zadeva je spor majhne vrednosti. Zanjo zato veljajo nekatera specialna pravila iz 30. poglavja ZPP (1). Takšno specialno pravilo se nanaša tudi na izrazito omejen obseg pritožbenega preizkusa. Ta je namreč omejen na pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter na preizkus morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Osrednja posledica tako omejenega preizkusa je, da v dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ni mogoče posegati iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tako je pritožbeno sodišče tudi vezano na dejanske ugotovitve v 10. točki izpodbijane sodbe. Iz teh dejanskih ugotovitev pravilno sledi materialnopravni sklep, da pogodba o upravljanju ni bila veljavno sklenjena. Čim je tako, je ob nepredloženih pooblastilih (navkljub pozivu sodišča, naj tožniki to storijo), odločitev o zavrženju tožbe večine tožnikov (vseh razen Z. M.) pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in jim nima kaj dodati. Pritožbene navedbe, ki navedene dejanske ugotovitve napadajo, so neupoštevne.

4. Prav tako pa je tudi pravilna odločitev o zavrnitvi zahtevka Z. M.. Razlog za zavrnitev zahtevka je materialnopravno stališče, da etažni lastniki (ali katerikoli izmed njih) lahko zahteva plačilo sredstev rezervnega sklada izključno na poseben transakcijski račun, ki ga zagotavlja upravnik (prvi odstavek 42. člena SZ-1)(2). Teza, ki jo zagovarja pritožnik, češ da lahko upravnik zbira sredstva tudi na drugem računu, vendar pa jih mora najkasneje v desetih dneh prenesti na poseben transakcijski račun, ki jo pritožnik zagovarja na podlagi tretjega odstavka 42. člena SZ-1, ni pravilna. Pravilo iz tretjega odstavka 42. člena SZ-1 lahko tehnično olajšuje izvensodno plačevanje sredstev rezervnega sklada, ki pa morajo nazadnje končati na posebnem transakcijskem računu iz prvega odstavka 42. člena SZ-1. To pa ne pomeni, da lahko tožniki zahtevajo plačilo sredstev rezervnega sklada na kakšen drug račun, kot tisti, o katerem govori prvi odstavek 42. člena SZ-1, tudi v sodnem postopku. Prvič zato ni nobenih utemeljenih razlogov, drugič pa bi to pomenilo, da bi sodišče naložilo plačilo obveznosti, čeprav sploh ni izkazano, da poseben transakcijski račun iz prvega odstavka 42. člena SZ-1 sploh obstaja. Pravilno je zato stališče, da je v pravdi plačilo sredstev rezervnega sklada dopustno zahtevati izključno na poseben transakcijski račun iz prvega odstavka 42. člena SZ-1. To je namreč šele pravilna in popolna izpolnitev.

5. Ker torej pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo in sklep potrdilo.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Uradni lis RS, št. 73/2007 – Uradno prečiščeno besedilo; ter poznejše spremembe tega predpisa).

(2) Stanovanjski zakon (Uradni list RS, št. 69/2003).