Jedro

Po 78. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 14/89, preč.b., v nadaljevanju ZZZDR) mora sodišče po uradni dolžnosti odločati o varstvu in vzgoji ter preživljanju skupnih otrok. Zato imata tožbena zahtevka, ki sta ju pravdni stranki postavili v zvezi s tem, pravno naravo predlogov, ki jih sodišče lahko upošteva ali pa tudi ne, saj mora pri razsoji upoštevati koristi otrok. Toda porazdelitev vlog za odločitev o dodelitvi otrok in plačevanju preživnine zanju nima nobenih posledic. Tako ne negativnih za tistega, ki je v vlogi tožene stranke, kakor tudi ne pozitivnih za tistega, ki je v vlogi tožeče stranke. Sodišče namreč pogosto tudi v primeru, ko je tožeča stranka uspela z zahtevkom na razvezo zakonske zveze, prav tej stranki naloži plačilo preživnine za otroke in otroke dodeli v varstvo in vzgojo toženi stranki. Zato poimenovanje strank v tem pravdnem postopku za odločitev ni pravno pomembno in revizija v delu, v katerem A. C. zahteva, da ga sodišče šteje za tožnika in ne toženca, ni utemeljena.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, mladoletna otroka V. C. in A. C. dodelilo v varstvo in vzgojo materi D. C., očetu A. C. pa naložilo, da mora plačevati preživnino za svoja otroka in sicer od 1.2.1992 dalje v različnih zneskih, od 1.5.1995 dalje pa po 25.000,00 SIT mesečno za vsakega. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek A. C., s katerim je zahteval, da se mladoletna otroka dodelita v vzgojo in varstvo njemu ter da je mati zanju dolžna plačevati ustrezno preživnino. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo A. C. in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo A. C. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V reviziji predvsem zahteva, da v tem pravdnem postopku nastopa kot tožnik in ne toženec. Sklicuje se na časovno zaporedje obeh tožb ter ugotavlja, da je sam začel postopek za razvezo in da je zaradi tega njegova tožba tista, po kateri je potrebno poimenovati pravdne stranke. Sodišču nadalje očita, da se je oprlo le na dokaze, ki jih je predložila D. C. Nadalje v reviziji navaja svojo življenjsko zgodbo in očita sodišču, da je bilo premalo informirano o dejanskem stanju in zavedeno. Očita tako D. C. kot njeni družini vrsto lastnosti, ki ne dajejo možnosti za dobro vzgojo in varstvo njegovih otrok. Meni, da je s strani D. C. in njenih sorodnikov prišlo do kršitve njegovega osebnega dostojanstva in nedotakljivosti njegove duševne celovitosti ter da so navedene osebe storile tudi kazniva dejanja. Zaradi tega predlaga, da sodišče razveže zakonsko zvezo, otroka A. in V. dodeli v vzgojo in varstvo očetu tožniku, toženki D. C. pa naloži v plačilo preživnino, in sicer po 10.000,00 SIT na mesec za vsakega otroka ter v znesku 25.000,00 SIT mesečno zanj, do vsakega 5. v mesecu, skupaj z obrestmi od 7.7.1992 dalje in pravdnimi stroški celotnega pravdnega postopka.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). V odgovoru nasprotna stranka zahteva, da sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

V tej pravdni zadevi je že bilo pravnomočno razsojeno o razvezi zakonske zveze. Te odločitve A. C. v reviziji ne izpodbija. Izpodbija le odločitev o dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo materi, ter odločitev, na podlagi katere mora plačevati preživnino zanju.

Po 78. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 14/89, preč.b., v nadaljevanju ZZZDR) mora sodišče po uradni dolžnosti odločati o varstvu in vzgoji ter preživljanju skupnih otrok. Zato imata tožbena zahtevka, ki sta ju pravdni stranki postavili v zvezi s tem, pravno naravo predlogov, ki jih sodišče lahko upošteva ali pa tudi ne, saj mora pri razsoji upoštevati koristi otrok. Ker pa je sodišče prve stopnje v izreku sledilo postavljenima tožbenima zahtevkoma tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku D. C. in dodelilo otroka njej ter A. C. obsodilo na plačilo preživnine, zavrnilo pa temu nasprotni tožbeni zahtevek A. C., je v skladu s tem tudi poimenovalo obe stranki. Toda takšna porazdelitev vlog za odločitev o dodelitvi otrok in plačevanju preživnine zanju nima nobenih posledic. Tako ne negativnih za tistega, ki je v vlogi tožene stranke, kakor tudi ne pozitivnih za tistega, ki je v vlogi tožeče stranke. Sodišče namreč pogosto tudi v primeru, ko je tožeča stranka uspela z zahtevkom na razvezo zakonske zveze, prav tej stranki naloži plačilo preživnine za otroke in otroke dodeli v varstvo in vzgojo toženi stranki. Zato poimenovanje strank v tem pravdnem postopku za odločitev ni pravno pomembno in revizija v delu, v katerem A. C. zahteva, da ga sodišče šteje za tožnika in ne toženca, ni utemeljena.

Le v odgovor A. C. na njegove revizijske trditve pa revizijsko sodišče še dodaja: V tem pravdnem postopku sta, kot je že bilo navedeno, nastopili obe pravdni stranki, enkrat kot tožeča in enkrat kot tožena stranka. Toda na naroku dne 12.5.1992, ki se ga je udeležil tedanji pooblaščenec A. C., je sodišče ugotovilo, da se njegova tožba za razvezo zakonske zveze šteje za umaknjeno in se odslej kot tožeča stranka vodi D. C. Njegov pooblaščenec se je s tem strinjal in nato v vlogi z dne 17.7.1992 tako spremenjeni vlogi pravdnih strank tudi upošteval (list.št. 29 spisa).

A. C. nadalje neutemeljeno napada odločitev pritožbenega sodišča o njegovem tožbenem zahtevku, s katerim zahteva od D. C., da mu plačuje preživnino. Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil ta zahtevek postavljen šele v pritožbenem postopku, ko na podlagi 1. odstavka 190. člena ZPP to ni več dovoljeno. Pritožbeno sodišče zato ni storilo nobene kršitve ZPP, ko njegovega zahtevka ni meritorno obravnavalo.

Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na revizijski stopnji ni več dovoljeno. Ta prepoved je izrecno urejena v 3. odstavku 385. člena ZPP. Zato vse tiste trditve, s katerimi A. C. izpodbija ugotovitve na prvi in drugi stopnji o lastnostih in razmerjih obeh staršev do njunih otrok, kakor tudi trditve o njegovi finančni (ne)zmožnosti, na revizijski stopnji niso več predmet preizkusa.

Kar pa zadeva revizijski očitek, da se je sodišče oprlo predvsem na dokaze, ki jih je predlagala tožnica, pa revizijsko sodišče ponavlja razloge iz sodbe sodišča druge stopnje, ki so popolni in pravilni. A. C. se kljub sprejetim vabilom ni udeleževal obravnav, v postopku ni sodeloval, tako da je sodišče povsem v skladu z ZPP smelo in moralo odločiti o zahtevku na podlagi razpoložljivih dokazov, ki jih je delno pribavilo samo po uradni dolžnosti, delno pa predložila D. C. Sodišči druge in prve stopnje pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo (78. in 79. člen ZZZDR). Na podlagi ugotovljenih dejstev, ki jih, kot je že bilo navedeno, sodišče ne sme ponovno presojati, je sodišče pravilno odločilo, ko je otroka dodelilo v varstvo in vzgojo materi. Prav tako je materialnopravno pravilna odločitev, da mora A. C. plačevati preživnino v znesku 25.000,00 SIT mesečno za vsakega otroka. Ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da dohodke ima ter da je mlad in sposoben za delo, za takšno odločitev povsem zadošča. Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče potem, ko tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Revizijsko sodišče ni odločalo o stroških revizijskega postopka, ker jih pravdni stranki nista priglasili.