Jedro

Pritožbeno sodišče se pridružuje pritožbenim navedbam, da v konkretnem primeru polaganja keramičnih ploščic ni mogoče tretirati v smeri izvajanja gradbenih del po gradbeni pogodbi. Ne gre namreč za zgradbo, niti ne gre za posebej zahtevna gradbena dela, na kar upravičeno opozarja tožeča stranka v svoji pritožbi. Po mnenju pritožbenega sodišča mora iti za obsežna in zahtevna dela, če hočemo neko pogodbeno razmerje presojati v luči gradbene pogodbe. Za gradbeno pogodbo je značilno, da ima za predmet večja in zahtevnejša dela, ki terjajo večje število izvajalcev, priprav, gradbeno dovoljenje, projekt ipd.. Gradba ni potrošna stvar z relativno kratkim rokom trajanja, marveč je trajen izdelek z dolgim rokom uporabe, pri čemer je ena od značilnosti gradbene pogodbe tudi okoliščina, da poteče od sklenitve te pogodbe do pogodbenega roka za izpolnitev obveznosti praviloma relativno daljše časovno obdobje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v celoti r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se tožbeni zahtevek za plačilo glavnice 1.424.373,34 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi (in sicer od zneska 1.366.313,10 SIT od 22.9.1999 in od zneskov 56.718,89 SIT in 1.341,35 SIT od 30.8.2000) ter za plačilo izvršilnih stroškov v višini 92.919,20 SIT kot neutemeljen zavrne ter sklep o izvršbi v celoti razveljavi. Glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v znesku 573.119,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila v roku 8 dni.

Proti tej sodbi se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je v konkretnem primeru nevzdržno stališče sodišča prve stopnje, da gre za gradbeno pogodbo, saj je šlo zgolj za polaganje keramike. To pa ni zahtevno delo, četudi se izvaja v večjem obsegu. Sodišče prve stopnje bi moralo spor presojati po določbah pogodbe o delu, kot je to storilo v svoji prvi sodbi, ki jo je pritožbeno sodišče razveljavilo. Iz teh razlogov pisna seznanitev tožene stranke s strani tožeče stranke glede napak tlaka ne more biti pravno upoštevna. Pritožba nadalje opozarja, da bi bilo treba tožbenemu zahtevku ugoditi že iz razloga, ker je tožena stranka neupravičeno obogatena. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo okoliščin, ki so povezane z višino zahtevka, marveč je zahtevek v celoti zavrnilo, sklicujoč se pri tem na določbo čl. 216 ZPP. Vendar pa v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za presojo po prostem preudarku, saj se je o višini krivde ter manjvrednosti opravljenih del izjasnil celo sodni izvedenec gradbene stroke.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se pridružuje pritožbenim navedbam, da v konkretnem primeru polaganja keramičnih ploščic ni mogoče tretirati v smeri izvajanja gradbenih del po gradbeni pogodbi. Ne gre namreč za zgradbo, niti ne gre za posebej zahtevna gradbena dela, na kar upravičeno opozarja tožeča stranka v svoji pritožbi. Po mnenju pritožbenega sodišča mora iti za obsežna in zahtevna dela, če hočemo neko pogodbeno razmerje presojati v luči gradbene pogodbe. Za gradbeno pogodbo je značilno, da ima za predmet večja in zahtevnejša dela, ki terjajo večje število izvajalcev, priprav, gradbeno dovoljenje, projekt ipd.. Gradba ni potrošna stvar z relativno kratkim rokom trajanja, marveč je trajen izdelek z dolgim rokom uporabe, pri čemer je ena od značilnosti gradbene pogodbe tudi okoliščina, da poteče od sklenitve te pogodbe do pogodbenega roka za izpolnitev obveznosti praviloma relativno daljše časovno obdobje. Iz tega razloga sodišče prve stopnje nima prav predvsem glede materialnopravnega zaključka, da bi morala tožeča stranka kot izvajalec pisno opozoriti toženo stranko, to je naročnika del na napake materiala v smeri neravnih tlakov. Zadostovalo bi namreč tudi ustno opozorilo, na katerega se je v smeri svoje razbremenitve odgovornosti ves čas sklicevala tožeča stranka (čl. 606 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR v zvezi s čl. 1060 Obligacijskega zakonika - OZ). V tej zvezi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaradi zmotne materialnopravne presoje ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Opozorilo izvajalca (tožeče stranke) glede neravnih tlakov bi moralo biti pravočasno, jasno in izčrpno, združeno z opozorilom na škodljive posledice. Vseh teh odločilnih dejstev konkretnega primera pa sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo na celovit in popoln način. Pritožbeno sodišče na tem mestu zgolj pripominja, da iz izpovedbe priče A. L. (list. št. 65 do 67 spisa) vendarle izhaja, da ustna opozorila s strani delavcev tožeče stranke, da tlaki niso bili ravni, ni prejel šele po izvedbi del, temveč je dopustil možnost, da sta ga P. in S. na to okoliščino večkrat opozorila že prej, pri čemer tudi iz izpovedbe te priče jasno izhaja, da je bil čas izvedbe del vsekakor relevanten faktor. Na to okoliščino obširno opozarja tudi sodni izvedenec gradbene stroke I. Š., ki je bil v sodni postopek pritegnjen ravno zaradi strokovne presoje obravnavane stvarne napake v zvezi s keramičarskimi deli v obratu F.. Sodišče prve stopnje se do strokovnih stališč in ugotovitev tega izvedenca prav tako ni opredelilo (seveda v okviru trditvenega gradiva pravdnih strank), na kar upravičeno opozarja pritožba tožeče stranke. Tudi po oceni pritožbenega sodišča v konkretni zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za presojo zmanjšane vrednosti del zaradi napake (v smeri jamčevalnega zahtevka, ki ga je uveljavljala tožena stranka) po metodi prostega preudarka iz 216. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Že iz mnenja oz. izvida omenjenega sodnega izvedenca je razvidno, da je to višino mogoče natančno vrednostno izraziti (ne glede na investitorjevo znižanje pogodbene cene), pri čemer pa pritožbeno sodišče posebej opozarja, da je treba pri izračunu manjvrednosti del izhajati iz vrednosti del, ki sta jo pravdni stranki pogodbeno dogovorili. Pritožbeno sodišče je iz teh razlogov pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri ponovnem odločanju naj sodišče prve stopnje ugotovi, ali je tožeča stranka toženo stranka opozorila na napake, ta pa ji je dala navodila, naj z deli nadaljuje, pri čemer naj razišče tudi okoliščine, povezane z višino zahtevka, nakar naj o zahtevku ponovno odločil. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 165. čl. ZPP.