Jedro

Navzven zaznavna povprečna odzivanja ljudi (torej večine) na istovrstni morebitni poseg v njihovo čast in ugled so prav tako upoštevno merilo, po katerem je mogoče objektivizirati posledico trpljenja duševnih bolečin ter ocenjevati stopnjo in trajanje le-teh. Gre namreč za pravni standard pravno priznane škode iz določb 200. člena ZOR, ki ga ni mogoče vsebinsko napolniti neodvisno od primerjave s podobnimi ali celo istovrstnimi primeri.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v delu odločitve o pravdnih stroških (drugi odstavek njenega izreka) tako spremeni, da je tožeča stranka "politična stranka", dolžna povrniti toženima strankama 245.370,00 SIT njunih pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.5.1999 dalje do plačila v 15 dneh pod grožnjo izvršbe, tožnik D. M. pa 81.790,00 SIT njunih pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.5.1999 dalje do plačila v 15 dneh pod grožnjo izvršbe; V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu odločitve o glavni stvari (prvi odstavek njenega izreka) potrdi. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tako zahtevek tožeče stranke "politične stranke" za plačilo odškodnine za gmotno škodo v znesku 12.000,000,00 SIT s pripadki, kot tudi zahtevek tožnika D. M. za plačilo odškodnine za negmotno škodo v znesku 3,000.000,00 SIT s pripadki, ki bi jima jo naj povzročili toženi stranki z objavo članka "Hobotnica z diskete" v 43. do 46. številki tedenskega magazina A., glede na tak izid postopka pa je tožečima strankama naložilo nerazdelno plačilo pravdnih stroškov toženih strank v znesku 327.160,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe tožeči stranki. Izpodbijata jo v celoti, sklicujoč se na vse zakonsko predvidene pritožbene razloge kot uveljavljane. Sodišču prve stopnje očitata, da si je prizadevalo na vsak način omiliti pomen prispevkov v A. in izničiti škodo, ki sta jo tožeči stranki zatrjevali. Sodišče je namreč sprejelo izpovedbo priče novinarke Š. P., avtorice spornih prispevkov v A., po kateri bi naj slednja zgolj povzela vsebino z diskete - brez slehernih lastnih dodatkov ali posegov, čeprav primerjava s pravo vsebino diskete "Hobotnica" pokaže, da je novinarka v člankih posredovala javnosti svojo analizo s sporočilom, da gre pri ljudeh s "Hobotnice" za oblastni lobi, ki vlada Sloveniji, da ti ljudje nimajo morale in hrbtenice, da črpajo svoj vpliv bodisi iz prijateljstev v starem režimu ali iz udbovske preteklosti ter da je njihov cilj ohraniti, reproducirati in braniti oblast z vsemi sredstvi. Zaradi takšnega pristopa je bilo po mnenju tožnikov dejansko stanje v postopku na prvi stopnji zmotno ugotovljeno, predvsem pa so bile bistveno kršene določbe pravdnega postopka. Med vsebino sodbe in listinami v spisu (prepisom z diskete in članki) je namreč nasprotje o odločilnih dejstvih, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP/77. V nadaljevanju pritožbenih navedb tožnika grajata razlogovanje sodišča prve stopnje, ki kljub javnim očitkom poimensko naštetim posameznikom o njihovi nemoralnosti in ravnanjih, s katerimi so pod krinko demokracije uzurpirali oblast in so jo pripravljeni braniti z vsemi srestvi, tudi s kupljenimi volitvami, ocenjuje take očitke za neznaten poseg v njihovo osebnost. Pri tem nič ne spremeni na stvari prvostopno sklicevanje na veliko število "članov klana", na drobni tisk in na skritost tožnikovega imena sredi seznama, saj je znano, da so prav imena za bralce najbolj zanimiva. Tudi dejstvo, da druge osebe, navedene v seznamu, niso vložile tožbe, ne dokazuje teze sodišča o nepomembnosti članka, saj se vsaka prizadeta oseba sama odloča, kako bo branila svojo čast. Tožnika nadalje ocenjujeta kot nepotrebno prvostopno navajanje možnosti, da bi bile lahko zdravstvene težave tožnika D. M. posledica njegove telesne konstitucije, menita pa tudi, da sodišče prve stopnje ne bi smelo v njegovo škdo uporabiti obrambe v kazenskem postopku, v katerem se je tožnik D. M. kot obdolženec branil na način, ki se mu je zdel primeren in s čimer je bila v tem postopku posredno kršena njegova ustavna pravica do obrambe v kazenskem postopku. V nadaljevanju pritožbenih navedb se tožnika ukvarjata z vprašanjem meja novinarjeve in urednikove svobode pri obveščanju javnosti in menita, da jo je sodišče razlagalo nekritično in preširoko v škodo tožeče stranke ter v škodo demokratičnih pravil igre na sploh, ki jih v družbi vzpostavlja in sooblikuje tudi sodna praksa. Prva tožeča stranka "politična stranka" pa v pritožbi navaja še razloge, zaradi katerih ne pristaja na sklepanje sodišča prve stopnje o nedokazanem obstoju vzročne zveze med članki o "Hobotnici" v reviji A. in njenim neuspehom na volitvah, ki jo je spravil ob denar iz državnega proračuna, namenjen strankam, ki se na volitvah uspejo prebiti v parlament. Po mnenju tožnikov je sodišče v danem primeru z dopustitvijo prakse, da so anonimna sporočila, ki jih prejemajo uredništva časopisov, lahko podlaga za komentiranje teh sporočil in za posredovanje javnosti negativnih vrednostnih sodb o ljudeh, dalje z oceno, da mora človek iz politike dopuščati posege v svojo osebnost, z zmanjševanjem pomena napada na čast in ugled tožnika D. M. ter z nepriznavanjem škodljivih posledic, ki so njemu in njegovi politični stranki nastale z objavo "Hobotnice" in seznama članov klana, zmotno uporabilo materialno pravo, vsebovano v Zakonu o javnih glasilih in v Zakonu o obligacijskih razmerjih. Tožnika končno grajata tudi prvostopno odločitev o nerazdelno v plačilo jima naloženih pravdnih stroških toženih strank, saj bi zaradi precejšnje razlike glede deležev pri spornem predmetu moralo stroške deliti. Predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pravkar povzeto pritožbo obeh tožečih strank, vloženo po njunem pravnem pooblaščencu, je znotraj zakonsko predvidenega pritožbenega roka še dopolnil tožnik D. M. s svojo osebno pritožbo, ki jo je pritožbeno sodišče obravnavalo kot sestavni del po pravnem pooblaščencu vložene pritožbe, medtem ko njegovih nadaljnjih treh dopolnitev pritožbe, vloženih dne 9.7.1999, dne 12.7.1999 in dne 18.10.2000 ni upoštevalo, ker so bile vložene že po izteku zakonsko predvidenega 15-dnevnega prekluzivnega roka za vložitev pritožbe. Tožnik D. M. prilaga pritožbi še dva publicistična prispevka o odmevih na sporno pisanje o "Hobotnici" v reviji A. in med drugim opozarja na nujnost individualizacije njegovega položaja kot oškodovanca spričo dejstva, da je glede na lastne izkušnje s totalitarno oblastjo in s tem povezano življenjsko travmo subjektivno veliko bolj prizadet kot nekdo, ki morda vsega tega ni doživel - vse to že zlasti ob njegovem javno izpričanem permanentnem zavzemanju za utrditev načel demokracije, vključno z zavzemanjem za tudi novinarsko svobodo. Pritožba zoper prvostopno sodbo v odločitvi o glavni stvari ni utemeljena, utemeljena pa je v obsegu izpodbijanja odločitve o tožnikoma nerazdelno naloženi obveznosti povrnitve pravdnih stroškov toženih strank. Tožnika z očitkom sodišču prve stopnje o nasprotju glede odločilnih dejstev med vsebino sodbe in listinami v spisu (prepisom z diskete in članki) ne izkazujeta obstoja uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ob izdaji prvostopne sodbe še veljavnega Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77, ki ga je treba v tem pritožbenem postopku še uporabiti spričo prehodne določbe prvega odstavka 498. člena sedaj veljavnega ZPP. V pomenu, v katerem tožnika uveljavljata to procesno kršitev kot pritožbeni razlog, je namreč ta podana le, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Takega nasprotja v razlogih izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo, niti ga tožnika v tem smislu ne zatrjujeta in je njune s tem povezane pritožbene navedbe mogoče razumeti le v pomenu uveljavljanja pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče prav tako ni ugotovilo nobene od sicer po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77 (drugi odstavek 365. člena istega zakona). Izpodbijana sodba je glede odločitve o glavni stvari pravilna tudi v dejanskem in materialnopravnem pogledu. V zvezi z odškodnino za negmotno škodo, ki jo terja tožnik D. M. na podlagi določb 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti oz. pravice osebnosti, je treba pritrditi razlogovanju sodišča prve stopnje, da je po pravkar navedeni zakonski določbi mogoče prisoditi odškodnino za to obliko negmotne škode le, če okoliščine primera, zlasti intenziteta in trajanje duševnih bolečin, to opravičujejo. Ker so za to presojo zakonsko predvideni kriteriji pretežno subjektivne narave (stopnja in trajanje morebitnih duševnih bolečin zaradi ravnanja toženih strank je znana le tožniku), jih je treba spričo ustavno zajamčene enakosti vseh pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije nujno objektivizirati. Odločilnega pomena v zvezi s tem je dejstvo, da je bil sporni članek "Hobotnica z diskete" objavljen v nadaljevanjih v štirih številkah tednika A. in da je bilo v vsaki od teh objav uvodoma jasno in poudarjeno naznačeno, da gre za objavo dela vsebine računalniške diskete anonimnega avtorja - nekakšne elektronske anonimke, ki jo je prejelo uredništvo in je prišla v javnost za predvolilno rabo in ki jo je neznani avtor poimenoval kot oblastni lobi, ki vlada Sloveniji. To pomeni, da že zgolj anonimnost avtorja jemlje sleherno verodostojnost vsebini objavljenih člankov in da je to bilo bralcem tudi jasno naznačeno, v nobenem od objavljenih prispevkov pa se novinarka tudi ne sklicuje na kakšen drug vir poleg anonimne diskete, ki bi utegnil potrjevati resničnost vsebine sporočila - niti takrat, ko ob izluščevanju skupnih značilnosti iz posameznih dosjejev in povezovanju vsebine zapisa na disketi v celoto (po ugotovitvah sodišča prve stopnje) mestoma izraža mnenje tudi o možnosti resničnosti vsebine. Vse, kar se v zvezi z objavo spornih člankov nanaša na tožnika, pa je to, da je naveden v seznamu več kot 200 oseb "najpomembnejših akterjev klana", imenovanega tudi mafijska združba, loža, oblastni lobi. Že iz tega torej izhaja, da ne gre za očitek članstva v neki formalno organizirani združbi z znanim in evidentiranim številom članov, upoštevaje zgoraj navedeni vir za tožnikovo "članstvo" v njej pa bi se lahko na takem seznamu znašel sleherni, tudi naključno izbran "član" - ob resda ustrezno večji možnosti za osebe iz javnega življenja, katerih večja izpostavljenost je pogojena z upravičeno večjim interesom javnosti. Sporni članki pa nikakor niso koncipirani tako, da bi moglo vse to ostati prikrito bralcem. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da si je sodišče prve stopnje prizadevalo na vsak način omiliti pomen prispevkov v A. in izničiti škodo, ki jo je tožeča stranka zatrjevala. V povezavi z doslej obrazloženim pa je pomembna tudi neizpodbijana dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni razen tožnika nobena od oseb, navedenih na spornem seznamu, uveljavljala nobenih sankcij v zvezi z objavo ali terjala kakršnekoli satisfakcije. Zmotno je stališče tožeče stranke o neupoštevnosti tega dejstva. Res je, da se vsaka prizadeta oseba sama odloča, kako bo branila svojo čast. Vendar so prav navzven zaznavna povprečna odzivanja ljudi (torej večine) na istovrstni morebitni poseg v njihovo čast in ugled tisto merilo, po katerem je mogoče objektivizirati posledico trpljenja duševnih bolečin ter ocenjevati stopnjo in trajanje le-teh. Gre namreč za pravni standard pravno priznane škode iz določb 200. člena ZOR, ki ga ni mogoče vsebinsko napolniti neodvisno od primerjave s podobnimi ali celo istovrstnimi primeri. Ker tožnik D. M. po obrazloženem ni izkazal obstoja t.i. pravno priznane škode kot enega izmed nujno kumulativno podanih pogojev za nastanek odškodninske obveznosti, se z vprašanjem morebitnega obstoja preostalih elementov civilnega delikta (vključno s protipravnostjo oz. nedopustnostjo ravnanja toženih strank in njihove krivde) v zvezi s presojo utemeljenosti njegovega zahtevka ni bilo treba ukvarjati. Z doslej obrazloženim je posredno že odgovorjeno tudi na pritožbene očitke tožeče stranke Liberalne stranke v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi njenega zahtevka za plačilo odškodnine za zatrjevano gmotno škodo. Ker tožniku D. M. kot njenemu glavnemu tajniku ni uspelo izkazati nastanka pravno priznane škode (čeprav negmotne) z objavo spornih člankov v reviji A., je že pojmovno izključena možnost nastanka posledice, ki jo v smislu prikrajšanja na premoženjskem področju zaradi ravnanja toženih strank zatrjuje tožeča stranka "politična stranka", ki v nobenem od člankov sploh ni kakorkoli omenjena - vse iz doslej že navedenih razlogov, ki se smiselno nanašajo tudi nanjo in iz razlogov v sodbi sodišča prve stopnje, ki jih s tem v zvezi pritožbeno sodišče kot pravilne v celoti sprejema. Utemeljeno pa tožnika grajata prvostopno odločitev o tožnikoma nerazdelno naloženi obveznosti povrnitve pravdnih stroškov toženih strank. Združitev obeh tožb v njuno skupno obravnavanje jima ne jemlje njune samostojnosti in je zato treba (ne)uspeh v pravdi (154. člen ZPP/77) presojati za vsakega tožnika ločeno. Upoštevaje tako izhodišče je tožeča stranka " politična stranka", ki je propadla v pravdi s svojim zahtevkom za plačilo 12,000.000,00 SIT spp, dolžna povrniti toženima strankama 3/4 njunih pravdnih stroškov, tožnik D. M., ki je propadel v pravdi s svojim zahtevkom za plačilo 3,000.000,00 SIT spp, pa 1/4 pravdnih stroškov toženih strank - kar je za vsakega od tožnikov manjša obveznost od celotne, nerazdelno jima v plačilo naložene obveznosti povrnitve stroškov po sodbi sodišča prve stopnje. Glede na obrazloženo je bilo treba torej prvostopno sodbo v delu odločitve o pravdnih stroških ustrezno spremeniti (4. tč. 373. člena v zvezi s 381. členom ZPP/77), v ostalem pa pritožbo tožnikov na podlagi določbe 368. člena ZPP/77 kot neutemeljeno zavrniti in v odločitvi o glavni stvari potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnika s pritožbo zoper sodbo o glavni stvari nista uspela, sama nosita njune stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP/77).