Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi, da je bil šotor po pisanju z razpršilcem s strani obdolženca poškodovan, ker so v razpršilcu snovi, ki uničujejo impregnacijo platna, v posledici česar začne šotor prepuščati vodo ter da je bil s tem okrnjen funkcionalni namen šotora, ki je predvsem v zaščiti pred dežjem.

Izrek

I. Pritožba obdolženca se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 204,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) ter obdolženemu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo dveh mesecev zapora ter preizkusno dobo enega leta, s posebnim pogojem, da oškodovancu v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe plača znesek 1.699,45 EUR. Po drugem v zvezi s prvim odstavkom 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) je oškodovancu prisodilo premoženjsko pravni zahtevek v višini 1.699,45 EUR. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v znesku 92,61 EUR ter sodno takso v znesku 136,00 EUR.

2. Zoper sodbo se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev določb Ustave RS ter Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) pritožuje obdolženec. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in smiselno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Očitek sodišču prve stopnje, da bi moral v obravnavani zadevi soditi drug sodnik, in ne tisti, ki je izdal sodbo o kaznovalnem nalogu, je neutemeljen. V obravnavanem primeru je bil pravilno upoštevan 445.č člen ZKP, ki določa, da če sodnik ob smiselni uporabi določb drugega odstavka 375. člena ZKP ugovora zoper sodbo o kaznovalnem nalogu ne zavrže, s sklepom razveljavi sodbo o kaznovalnem nalogu in nadaljuje postopek po določbah 439.-443.a člena ZKP, ki se nanašajo na skrajšan postopek pred okrajnim sodiščem.

5. Pritožbeno sodišče po pregledu obravnavane kazenske zadeve, razlogov izpodbijane sodbe ter pritožbenih navedb, ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, razjasnilo vsa odločilna dejstva ter pravilno in zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Obdolženec v pritožbi brez uspeha zanika storitev kaznivega dejanja ter neutemeljeno poudarja, da priča B. B. v temi na razdalji 30-40 metrov ni mogla potrditi identitete druge osebe. Ocena verodostojnosti omenjene priče je prepričljivo podana v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je pojasnjeno, zakaj ji gre verjeti, da je videla na šotor zapisati besedo „mazači“ prav obdolženca in je pritožbene navedbe ne izpodbijejo. Brez uspeha zato pritožba poudarja, da je priča prepoznala obdolženca na obravnavi iz razloga, ker je bil edini obdolženec ter da bi ga morala za zakonito opravljeno prepoznavo prepoznati med drugimi osebami. V obravnavanem primeru, ko je priča obdolženca prepoznala na videz že ob samem dejanju ter ga tudi naznanila policiji, ni bilo potrebe po opravi sodne prepoznave skladno s 242. členom ZKP. Glede na navedeno tudi ne držijo pritožbene navedbe, da ni nobenega dokaza za obdolženčevo krivdo.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi, da je bil šotor po pisanju z razpršilcem s strani obdolženca poškodovan, ker so v razpršilcu snovi, ki uničujejo impregnacijo platna, v posledici česar začne šotor prepuščati vodo ter da je bil s tem okrnjen funkcionalni namen šotora, ki je predvsem v zaščiti pred dežjem (13.-15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). S poudarjanjem, da je bil šotor poslan na popravilo šele po šestih mesecih, pritožnik ne izpodbije zaključkov, da je prav njegovo pisanje z razpršilcem povzročilo poškodbo šotora, ki jo je bilo potrebno ustrezno sanirati, za kar je oškodovanec plačal 1.699,45 EUR.

7. Ostale pritožbene navedbe, ki predstavljajo zgolj naštevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, odločb Evropskega sodišča za človekove pravice ter posameznih členov zakonov, so posplošene, saj pritožnik ne pojasni, kako konkretno naj bi mu bile naštete pravice kršene in se pritožbeno sodišče do takšnih navedb ne more opredeliti.

8. Sodišče je po uradni dolžnosti (386. člen ZKP) preizkusilo še odločbo o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko se je glede na težo dejanja in obdolženčevo dosedanjo nekaznovanost odločilo za izrek sankcije opominjevalne narave. Pri odmeri določene kazni zapora, kakor tudi v zvezi s trajanjem preizkusne dobe je ustrezno upoštevalo olajševalno okoliščino, da obdolženec do sedaj ni bil kaznovan, medtem ko obteževalnih okoliščin utemeljeno ni našlo. V okviru pogojne obsodbe pa je pravilno določilo tudi posebni pogoj, da v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe oškodovancu plača znesek 1.699,45 EUR. V pravilno odločitev o kazenski sankciji tako ni bilo potrebno poseči. 9. Glede na obrazloženo neutemeljenost pritožbenih navedb in ker pri preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere je po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso v znesku 204,00 EUR (tar. št. 7122 Zakona sodnih taksah, ZST-1).