Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Upnik ne loči trenutka nastanka stroška in trenutka nastanka obveznosti njegovega plačila. Dokler sodišče o strošku ne odloči in ga naloži v plačilo, obveznost še ne obstaja.
I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.
II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je ugodilo dolžnikovemu ugovoru po izteku roka in postopek delno ustavilo za dne 25. 2. 2022 plačani znesek 62.746,86 EUR in dne 2. 3. 2022 plačani znesek 1,00 EUR, oboje v zvezi s terjatvijo iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa SV 248/16 z dne 14. 4. 2016 in za izvršilne stroške iz II. točke izreka sklepa o izvršbi (I. točka izreka) in odločilo, da upnik sam krije strošek odgovora na ugovor (II. točka izreka).
2. Upnik v pravočasni pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri poplačilu upoštevati tudi stroške cenitve 683,28 EUR, naložene v plačilo s sklepom z dne 28. 3. 2022 in stroške sestave upnikove vloge z dne 5. 7. 2021, o katerih še sodišče ni odločilo. Meni, da iz izreka ni jasno, kakšna je usoda zamudnih obresti od izvršilnih stroškov, čeprav je v obrazložitvi sodišče prve stopnje pojasnilo, da so bile poplačane. Opozarja, da iz notarskega zapisa SV 248/16 izhaja, da mora izpolniti dolžnik obveznost osebno, saj se besedilno razlikuje od drugega notarskega zapisa, ki je podlaga obravnavane izvršbe. Izpostavi, da določilo tretjega odstavka 371. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ne zahteva posebnega bolj jasnega zapisa osebne izpolnitve dolžnika, kot je ta podan v navedenem izvršilnem naslovu. Sodišče prve stopnje je bilo glede dolžnosti osebne izpolnitve dolžno razpisati narok. Graja tudi stroškovno odločitev. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je z odgovorom na ugovor preprečil, da bi štelo dejstvo celotnega plačila kot resnično. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovor zavrne in dolžniku naloži povrnitev upnikovih stroškov. Priglaša pritožbene stroške.
3. Dolžnik v odgovoru na pritožbo podaja strinjanje z razlogi sodišča prve stopnje in pojasnjuje, da je plačal vse obveznosti po notarskem zapisu SV 248/16, tudi stroške cenitve. Priglaša strošek odgovora.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo le stroške, katerih obveznost plačila je nastala do obravnavanega plačila dne 25. 2. 2022. Upnik si neutemeljeno prizadeva, da bi sodišče prve stopnje upoštevalo pri poplačilu tudi strošek cenitve 683,28 EUR, naložen v plačilo s sklepom z dne 28. 3. 2022, kot tudi strošek upnikove vloge, o katerem še sodišče prve stopnje sploh ni odločilo. Upnik ne loči trenutka nastanka stroška in trenutka nastanka obveznosti njegovega plačila. Dokler sodišče o strošku ne odloči in ga naloži v plačilo, obveznost še ne obstaja.1 Po pojasnjenem je sodišče prve stopnje pravilno opravljeno plačilo z dne 25. 2. 2022 zmanjšalo le za znesek do takrat odmerjenih izvršilnih stroškov v višini 193,33 EUR in zamudnih obresti od stroškov v višini 21,73 EUR (skupaj 215,06 EUR), ki so bili odmerjeni s sklepom o izvršbi.
6. Kot izhaja iz 13. točke obrazložitve, je sodišče prve stopnje pri obračunu terjatve, ki je priloga navedenega sklepa, upoštevalo za navedene stroške z zamudnimi obrestmi zmanjšani znesek preostanka plačila v višini 62.746,86 EUR (celotno plačilo je znašalo 62.961,96 EUR + 1 EUR). Z navedbo navedenega zneska v izreku in sklicevanjem na II. točko izreka sklepa o izvršbi, ki se nanaša na izvršilne stroške, je sodišče prve stopnje dovolj jasno glede obsega poplačila ločilo terjatev po notarskem zapisu SV 248/16 in do navedenega plačila odmerjene izvršilne stroške z zamudnimi obrestmi, kar sicer tudi izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa (8. in 13. točka obrazložitve). Po pojasnjenem izrek glede poplačila izvršilnih stroškov z zamudnimi obrestmi ni nejasen in tudi ne nasprotuje razlogom sklepa, kot sicer meni upnik v pritožbi.
7. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno sledilo določilu tretjega odstavka 271. člena OZ, po katerem je upnik dolžan sprejeti izpolnitev od tretjega, če se dolžnik s tem strinja, razen če mora po pogodbi ali po naravi same obveznosti to obveznost izpolniti osebno dolžnik. Dolžnik je podal strinjanje s plačilom tretjega, sodišče prve stopnje pa je pravilno presodilo, da lahko vrnitev posojila kot denarno obveznost izpolni kdorkoli in da iz notarskega zapisa SV 248/16 tudi ne izhaja, da bi moral obveznost izpolniti izključno dolžnik osebno. Da je bil uporabljen nekoliko drugačen pristop pri ubeseditvi enakovrstne obveznosti vrnitve posojila v obeh notarskih zapisov, ki sta podlaga obravnavane izvršbe, še ne utrjuje zaključka, da je pri prvem dogovorjena osebna izpolnitev, pri drugem pa ne, kot meni upnik. Sodišče druge stopnje soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da bi moralo iz posojilne pogodbe izrecno izhajati, da sme izpolnitev opraviti zgolj dolžnik osebno, kar pa ni primer v obravnavani zadevi. Navedba v pogodbi, da je dolžnik dolžan vrniti posojilo, pa le opredeljuje predmet pogodbene obveznosti in ne zahteve po osebni izpolnitvi, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.
8. Narok v izvršilnem postopku pri presoji ugovora ni obvezen, ampak se razpiše le, če izvršilno sodišče meni, da ga je smotrno opraviti (prvi odstavek 29.a člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ). Ali je dolžnik dolžan osebno izpolniti obveznost vrnitve posojila, je sodišče prve stopnje glede na pojasnjeno pravno podlago pravilno ugotovilo iz predložene listine notarskega zapisa kot izvršilnega naslova, zato narok o tem ni bil potreben.
9. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je glede stroškovne zahteve upnika v ugovornem postopku bistveno, da je dolžnik uspel z ugovorom. Dolžnik je zatrjeval prenehanje obveznosti s plačilom določenega zneska, kar je sodišče prve stopnje presodilo kot v celoti utemeljeno. Da dolžnik z navedenim plačilom glede na obračun sodišča prve stopnje ni povsem v celoti poplačal dolga (preostal je le znesek 8,11 EUR), pa ni okoliščina, ki bi bila odločilna za stroškovno odločitev glede povrnitve upnikovih stroškov odgovora na ugovor.
10. Ker tudi niso podane uradno upoštevne kršitve (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
11. Upnik, ki ni uspel s pritožbo, krije sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Dolžnikov strošek odgovora na pritožbo pa ni bil potreben, saj v ničemer ni prispeval k sprejeti odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
1 O razlikovanju dejanskega nastanka stroškov in obveznosti njihovega plačila glej VSL Sklep I Cpg 775/2016.