Jedro

Tisti, ki zida na parceli, ki jo ima v solasti, zida na tujem svetu.

Če se tega zaveda, ni dobroverni graditelj; in če so mu solastniki preprečili pridobitev gradbenega dovoljenja, je šteti, da so se uprli gradnji.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zadevi odločilo s sodbo in s sklepom.

Tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik izključni lastnik stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja ter parcele št. 713/7 k.o. S. je zavrnilo zato, ker se je po izvedenem dokaznem postopku prepričalo, da je tožnik sicer obnavljal zgradbi, vendar ni ustvaril nove stvari v smislu določila 22. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, poleg tega pa je nepremičnini vseskozi užival. Tudi tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik izključni lastnik nove stanovanjske hiše s pripadajočim zemljiščem, t.j. parcele št. 713/24 k.o. S., je zavrnilo in sicer zato, ker je ugotovilo, da tožnik ni bil dobroveren graditelj (24. do 26. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine in povrnitev pravdnih stroškov. S sklepom je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da so toženci umaknili nasprotno tožbo.

Samo proti sodbi se je pritožil tožnik, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge po določilu 353. člena Zakona o pravdnem postopku in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Navaja, da obrazložitev sodbe o tem, da je tožnik vseskozi živel in izkoriščal nepremičnine v solasti (pri čemer toženci od svoje solastnine niso imeli ničesar) ne temelji na izvedenih dokazih. Toženci so namreč navajali, da je tožnik gradil z denarjem, ki ga je prejel od posekanega lesa in odtujitve nepremičnin, česar pa niso dokazali. Tožnik zatrjuje, da je moral posekati les zaradi bolezni - lubadarja in predlaga ustrezne poizvedbe. Upira se tudi trditvam tožencev, da je živel na posestvu in ga izkoriščal, ker si je gospodarstvo v zapuščinskem postopku izgovorila njegova mati, ki je toženca silila v gradnjo. Glede vlaganj v staro hišo in gospodarsko poslopje sicer prizna, da s tem res ni nastala nova stvar, vendar se je vrednost bistveno povečala in bi bilo treba tožniku priznati vsaj večji solastninski delež. Toženci vlaganjem niso nasprotovali, saj se niso brigali niti za mater, niti za premoženje. V zvezi z gradnjo nove hiše pritožnik še navaja, da ne gre za črno gradnjo, ker je pridobil lokacijsko dovoljenje, in da se toženci gradnji niso uprli tako, da bi vložili tožbo ali da bi z začasno odredbo prepovedali gradnjo. Poleg tega ne gre za zidanje na tujem svetu, saj ima tožnik solastninsko pravico do ene polovice in je torej izdelal novo stvar po določilu 22. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih oziroma gre za uporabo določila drugega odst. 25. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje, ki je preizkusilo izpodbijano sodbo po določilu 365. člena Zakona o pravdnem postopku, je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v pravilno izvedenem postopku dovolj popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter na to pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je jasno in skrbno obrazložilo in sodišče druge stopnje ne dvomi v pravilnost izpodbijane sodbe.

V zvezi s pritožbenimi navajanji ugotavlja, da je na glavni obravnavi dne 17.2.1994 tožnik sam izpovedal, da živi v S. že 32 let, da je obdeloval kmetijo in opravljal priložnostna obrtniška dela, da je skrbel za preživljanje matere, ki je gospodarica, in da ostalim solastnikom ni ničesar plačeval za uporabo. Zato obrazložitev sodbe prvostopenjskega sodišča, da je tožnik vseskozi živel in izkoriščal le premičnine v solasti ter z njimi upravljal, nikakor ni v nasprotju z izvedenimi dokazi. Navedb v odgovoru na tožbo o tem, da naj bi tožnik popravljal in gradil objekte z denarjem od prodaje nepremičnin in posekanega lesa, pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, ker to za odločitev ni bilo potrebno. Bistveno je, da tožnik z vlaganji v "stara" poslopja, ki stojijo na parc. št. 713/7 k.o. S. ni bistveno spremenil njihovega obsega (kar tožnik vseskozi, tudi v pritožbi priznava). Tako se izkaže, da ni šlo za predelavo po določilu 22. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ki se sicer uporablja za premične stvari), saj zgradbi nista novi, marveč samo več vredni. Zato je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da ni bilo nobenega sporazuma ali dogovora odločilo, da tožnik ni mogel pridobiti (delne ali izključne) lastninske pravice in je ta del tožbenega zahtevka zavrnilo. V kolikor je tožnik izboljšal kvaliteto in so sedaj nepremičnine na parc. št. 713/7 več vredne, ima lahko le obligacijski zahtevek do tožencev.

Tudi pritožnikova trditev, da si je gospodarstvo nad nepremičninami v zapuščinskem postopku izgovorila njegova mati A. Z., ne more vplivati na odločitev. Tožnikovi materi gre res pravica do uživanja nepremičnin, vpisanih pri vl. št. 370 k.o. S., toda ta pravica po paragrafu 509 Občnega državljanskega zakonika obsega užitek z varovanjem tvarine. Po določilu paragrafa 513 Občnega državljanskega zakonika mora tisti, ki ima osebno služnost preužitka, le-to vzdrževati kot dober gospodar v takem stanju, kot jo je prevzel in jo iz donosa oskrbovati, popravljati, dopolnjevati ter obnavljati. Zato ni pomembno, ali je tožnikova mati prenesla svojo pravico do užitka na tožnika, ali pa je tožnik opravljal gradnjo po njenem nalogu, bistveno je, da ni mogla zase ali za koga drugega imeti več pravic, kot jih daje zakon, to pa je samo užitek spornih nepremičnin.

To velja tako za vlaganja v obstoječe objekte, kot za gradnjo nove hiše na parc. 713/24 k.o. S. Tožnik je samo solastnik zemljišča in ni njegov izključni lastnik, zato je zidal na tujem svetu. To je storil v slabi veri (saj se je zavedal solastništva) in kljub nasprotovanju ostalih solastnikov. Pritožbena izvajanja o tem, da ni gradil "na črno", ker je imel lokacijsko dovoljenje, so povsem zmotna, saj je tožnik na glavni obravnavi dne 17.2.1994 sam pojasnil (kar se ujema tudi z listinsko dokumentacijo v spisu, ki jo navaja prvostopenjsko sodišče), da je začel graditi leta 1970, nato pa je prenehal zidati, ker so se začeli spori glede lastnine, saj tožnik ni lastnik sveta, gradnji pa je najbolj nasprotovala L. Z. (pravna prednica toženke K. Z.). Ker se je torej tožnik zavedal, da zida na tujem svetu, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni mogoče uporabiti določil o dobrovernem graditelju (24. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Tudi pritožbenim izvajanjem, češ da se lastniki zemljišča niso uprli zidanju, ni mogoče slediti, ker so to storili in so preprečili pridobitev gradbenega dovoljenja, vložitev tožbe, s predlogom za izdajo začasne odredbe pa ni predpisana. Zato ni mogoče uporabiti določila 25. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih.

Ker torej pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je sodišče druge stopnje po določilu 368. člena Zakona o pravdnem postopku potrdilo izpodbijano sodbo in zavrnilo pritožbo. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev pritožbenih stroškov, saj pritožba ni bila uspešna (prvi odst. 54. in 166. člena Zakona o pravdnem postopku).

Določila Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 4/77 - 27/90 in RS št. 55/92), Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 6/80, 20/80, 36/90 in RS št. 4/91) ter stara pravila Občnega državljanskega zakonika so uporabljena na podlagi prvega odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).