Jedro

Tožena stranka je s sklepom uprave ukinila program splošne literature, ki je obsegal tudi program otroške in mladinske literature, na katerem je bila zaposlena tožnica kot urednica. S tem je prenehala potreba po njenem delu in ji je tožena stranka utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 11. 2010 kot nezakonita razveljavi, da ji delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi te odpovedi ni zakonito prenehalo dne 4. 2. 2011, ampak traja do odločitve sodišča, ko tožnici delovno razmerje preneha na podlagi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, da ji je tožena stranka dolžna za čas od 25. 2. 2011 do odločitve sodišča o njenem prenehanju delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja (vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter izplačilo regresa), vključno s plačo, ki bi jo prejemala, če bi bila na delu (s poprejšnjim odvodom zakonsko določenih dajatev), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake mesečne plače do plačila in ji plačati odškodnino v višini 20.616,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od odločitve sodišča o njenem prenehanju delovnega razmerja do plačila, da ji je tožena stranka dolžna izplačati iz naslova pogodbene kazni 5.420,28 EUR, od tega zneska odvesti predpisane zakonsko določene dajatve, neto razliko pa izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in da ji je tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške. Odločilo je, da tožena stranka nosi svoje stroške postopka.

Tožnica se pritožuje zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev o stroških tožene stranke) iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v odločanje drugemu senatu, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da sodišče v nasprotju z 8. členom ZPP ni presojalo vseh, v postopku izvedenih dokazov, zaradi česar je sodba pomanjkljiva. Sodišče je upoštevalo in ocenjevalo zgolj izjave tožene stranke, medtem ko ni upoštevalo nobene od izjav zaslišanih prič, ki jih je predlagala tožnica. Tožnica je namreč zatrjevala, da je odpoved nezakonita, ker je imela dovolj dela in se njeno delo ni ukinilo, kot to zatrjuje tožena stranka. Iz izpovedi prič izhaja, da tožnica pri nadrejeni glavni urednici A.A. ni bila dobro zapisana in jo je v preteklosti šikanirala. Sodišče bi moralo bolj skrbno pretehtati dokaze, preden je odločilo o tako občutljivem vprašanju, kot je izguba tožničine zaposlitve. Zlasti bi moralo upoštevati izjavo nadrejene A.A., ki je povedala, da ji ni bilo nič znanega o ukinitvi otroškega in mladinskega programa, oziroma da bi bil o tem izdan kakšen sklep. Navedena priča tudi ni vedela o obstoju posebnega oddelka otroške in mladinske literature, tožnica pa je bila po pogodbi o zaposlitvi razporejena v izobraževalno založništvo. Meni, da program splošne literature ni bil ukinjen, ker tega organizacijsko sploh ni bilo, tako kot ni bilo posebnega oddelka otroške in mladinske literature, zaradi česar je sklep uprave z dne 4. 10. 2010, na podlagi katerega je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi, nezakonit. Napačna je tudi ugotovitev, da je bila organizacijska shema takšna, kot jo je sodišču predložila tožena stranka. Poleg tega ni mogoče mimo dejstva, da je sodišče toženi stranki naložilo, da predloži vso dokumentacijo, iz katere je razvidna njena organizacija, vendar pa tožena stranka ni ravnala po odredbi sodišča in je očitno predložila za potrebe tega postopka prirejeno organizacijo. Tožnica je bila deležna „posebne obravnave“, zato tudi vsa pojasnila o prenosu dela na delavko, ki ni imela dovolj svojega dela, niso prepričljiva in razumljiva. Neprepričljivo je tudi pojasnilo sodišča, na podlagi česa zaključuje, da je bilo tožnici ponujeno drugo delo in da je tožena stranka tudi v tem delu ravnala po zakonu. Izjava A.B. ne more imeti nobene dokazne vrednosti. Sodišče se je v sodbi sklicevalo na izpoved priče A.C., ki je sploh ni zaslišalo v dokaznem postopku, zato gre za nasprotje med izvedenimi dokazi in tem, kar se navaja v razlogih sodbe (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožnice tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljen je očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), ki naj bi jo po zatrjevanju tožnice sodišče prve stopnje storilo s tem, da ni vestno in skrbno presodilo navedb in dokazov v spisu. Po določbi 8. člena ZPP o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki po presoji pritožbenega sodišča ustreza standardu vestnosti in skrbnosti in je sprejeta po obsežnem dokaznem postopku, ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Prav tako je neutemeljen očitek absolutne bistvene kršitve določbe pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP z obrazložitvijo, da naj bi se sodišče sklicevalo na izjavo priče A.C., ki ga ni zaslišalo v dokaznem postopku. Pri tem tožnica ne navede, na katero odločilno dejstvo se očitek nanaša. Navedena procesna kršitev je namreč podana le, ko sodišče v okviru ugotavljanja odločilnih dejstev napravi napako pri povzemanju vsebine izpovedi, torej tedaj, ko je sodišče dokazom pripisalo drugačno vsebino od tiste, kot jo imajo v resnici. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da sta priča A.C., ki je bil namestnik tožnice, in glavna urednica A.A. izjavila, da je bil A.C. zaseden s svojimi projekti. Sodišče prve stopnje A.C. resda ni zaslišalo, vendar navedena ugotovitev izhaja iz izpovedi A.A., ki jo je sodišče zaslišalo, njeno izpoved pa upoštevalo v okviru sprejete dokazne ocene. Zato ne gre za protispisnost. Delodajalec lahko na podlagi 1. alinee prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) redno odpove pogodbo o zaposlitvi v primeru prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Takšen razlog mora biti utemeljen ter mora onemogočati nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 88. člena ZDR), njegovo utemeljenost pa mora dokazati delodajalec (prvi odstavek 82. člena ZDR).

Sodišče prve stopnje je v sporu na podlagi predloženih listin in izpovedi prič utemeljeno štelo za dokazano, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Tožena stranka je na podlagi sklepa uprave družbe dne 4. 10. 2010 ukinila program splošne literature. Ta je poleg področij (programov) slovarjev ter splošne literature obsegal tudi področje otroške in mladinske literature, na katerem je bila zaposlena tožnica kot urednica. Takšna organizacija dela po zaokroženih dejavnostih izhaja iz predloženih listin ter skladnih izpovedi prič A.D., ki je pripravil poslovnik kakovosti tožene stranke, in vodje kadrovske službe A.B.. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče pristransko upoštevalo le izpoved A.B. in da je tožena stranka za potrebe postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici priložila prirejeno organizacijo. Dejavnost splošne literature je pokrivala tri različna vsebinska področja (ne pa posebnih oddelkov v organizacijskem smislu), na katerih so uredniško delo opravljali štirje delavci, med njimi tudi tožnica, tožena stranka pa je v posledici ukinitve navedene dejavnosti odpovedala pogodbo o zaposlitvi vsem štirim delavcem. Iz izvedenih dokazov je tudi razvidno, da je ukinitev dejavnosti programa splošne literature temeljila na analizah, na podlagi katerih je tožena stranka ugotovila, da je poslovanje programa splošne literature nerentabilno, odločitev o ukinitvi pa je bila neposredno povezana z zaostrenimi razmerami na trgu. Količina prodanih knjig se je od leta 2007 do 2009 zmanjševala, povečala pa se je v letu 2010. Vendar pa se je prihodek kljub večji količini knjig zmanjšal, kar kaže na to, da se je povprečna cena prodanega artikla zmanjšala, tožena stranka pa ima na ukinjenem področju v zalogah vezanih preko 2 milijona EUR. Iz tabele knjig, ki jih je uredila tožnica, izhaja, da je kar 11 knjig od 18 prodanih v manjšem obsegu kot znaša polovica naklade, pri čemer je šest knjig takšnih, ki so na trgu več kot 12 mesecev. Po sprejemu odločitve je tožena stranka pristopila še k prekinitvam pogodb s tujimi založniki. Tako izkazani razlogi, ki predstavljajo dejansko podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi in utemeljen poslovni razlog v smislu 1. alinee prvega odstavka 88. člena ZDR, pa so v konkretnem primeru za presojo tožničinega zahtevka odločilnega pomena. Pritožbeno sodišče glede na navedeno soglaša z obrazložitvijo v izpodbijani sodbi, da je ukinitev dejavnosti splošne literature, ki je pokrivala program otroške in mladinske literature, povzročila prenehanje potreb po delu urednice na tem področju pod pogoji iz tožničine pogodbe o zaposlitvi in ni bila posledica šikaniranja tožnice. Takšna presoja temelji na vsebinsko prepričljivi oceni izpovedi prič in listinskih dokazih v spisu, iz katerega je razviden korekten potek dokaznega postopka, zato je nesprejemljiva ocena tožnice, da je obrazložitev sodbe oprta zgolj na zaslišanje priče A.B. in B.A..

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da izpovedi B.A. ni mogoče upoštevati, ker naj ne bi vedela povedati ničesar o razlogih odpovedi. Kot vodja Divizije založništev je bila seznanjena s poslovanjem Programa splošne literature, zato je sodišče utemeljeno upoštevalo njeno izpoved, sicer pa je odločitev o ukinitvi programa sprejela uprava družbe s sklepom z dne 4. 10. 2010, ki na predlog vodstva Divizije ni bila vezana. Zato je brezpredmetno pritožbeno sklicevanje na to, da nadrejeni A.A. ni bilo znana ukinitev otroškega in mladinskega programa in da bi bilo treba o tem izdati poseben sklep. Organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja so v sferi delodajalca, smotrnosti sklepa o ukinitvi določene dejavnosti pri delodajalcu pa sodišče ne presoja. Iz tega razloga se lahko posamezne delovne naloge s področja uredništva otroške in mladinske literature oziroma posameznih projektov, ki jih je opravljala tožnica, še vedno opravljajo, vendar pa jih tožena stranka drugače razporedi med zaposlene, česar pa ni mogoče šteti za šikano, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Pritožbene navedbe v zvezi s tem so zato neutemeljene.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da tožena stranka v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR ni preizkusila, ali je tožnico mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji. Poseben postopek, kako naj delodajalec preizkusi to možnost, v zakonu ni določen, zato vodja kadrovske službe A.B. ni bil dolžan opraviti razgovora s tožnico. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je vodja kadrovske službe povedal, da je skupaj s sodelavko A.E. preverjal možnost zaposlitve znotraj divizije založništva in drugih divizij, vendar tožena stranka prostih ustreznih delovnih mest ni imela. Pritrditi je zato treba dokazni oceni sodišča, da tožena stranka tožnice ni mogla zaposliti pod spremenjenimi pogoji, ker te možnosti ni bilo.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče po določbi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).