Jedro

Izraz "podatki o etažnem lastniku, potrebni za vložitev tožbe" iz drugega odstavka 71. člena SZ-1 pomeni vse podatke, potrebne za specifikacijo višine tožbenega zahtevka, saj upnik lahko v pravdi uspe le z ustrezno konkretiziranim in substanciranim tožbenim zahtevkom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 79658/2016 z dne 17. 8. 2016 razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper takšno odločitev se je iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču je predlagala spremembo oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožeča stranka (dobaviteljica toplotne energije in plina) od tožene stranke (etažne lastnice) vtoževala plačilo računov za dobavljeno toplotno energijo za obdobje od 22. 11. 2014 do 30. 5. 2016 in računov za dobavljen plin za obdobje od 11. 6. 2015 do 31. 12. 2015 v skupnem znesku 1.555,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka, kljub ugovorom tožene stranke v zvezi z višino tožbenega zahtevka (ki so se nanašali ne le na dobavo toplote, ampak tudi plina – gl. drugi odstavek l. št. 53 spisa), ni opredelila načina obračuna oziroma kriterijev delitve stroškov energije in plina med posamezne stanovanjske enote. Navedla je le, da je dobavila toploto na skupno merilno mesto v skupno toplotno postajo, zato ne ve navesti koliko toplote je dobavila v stanovanje tožene stranke. Oziroma, da je skupne stroške med posamezne etažne lastnike razdelil upravnik in da je na te izračune vezana in jih ni smela spremeniti. Navedeno pa po oceni sodišča prve stopnje ni bilo zadostno. Po prepričanju sodišča prve stopnje, bi morala tožeča stranka pojasniti način določitve deleža toplote in plina, ki sta odpadla na toženo stranko. Ker tega tožeča stranka ni zmogla oziroma glede višine zahtevka ni podala zadostne trditvene podlage, je sodišče prve stopnje že iz tega razloga sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 79658/2016 z dne 17. 8. 2016 razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. V pritožbenem postopku je sporno vprašanje, ali je tožeča stranka kot dobavitelj (toplotne energije in plina) dolžna v pravdnem postopku zaradi izterjave neplačane terjatve, ki ga vodi zoper neplačnika (tj. prejemnika dobave toplotne energije in plina), navajati merila in elemente, iz katerih bo razviden izračun deleža, ki ga je dolžan plačati etažni lastnik. Prav o tem vprašanju pa je nedavno odločalo Vrhovno sodišče RS v zadevi III Ips 6/2016 z dne 25. 7. 2017. Kot bistveno je v 15., 16. in 17. točki obrazložitve izpostavilo sledeče: - tretja oseba lahko v pravdi od posameznega etažnega lastnika zahteva zgolj tisti del obveznosti, ki odpade nanj v skladu s ključem delitve. Zakon zato za primere, kadar skupne stroške med etažne lastnike deli upravnik in obveznosti do tretje osebe niso poravnane v celoti za vse etažne lastnike, določa, da mora upravnik tretji osebi na njeno zahtevo v roku osmih delovnih dni od prejema posredovati podatke o etažnem lastniku, ki ni plačal svojega dela obveznosti, potrebne za vložitev tožbe (drugi odstavek 71. člena Stanovanjskega zakona, v nadaljevanju SZ-1). Iz besedila zakonske določbe ne izhaja, da bi bil upravnik tretji osebi dolžan posredovati zgolj identifikacijske podatke o etažnem lastniku in skupno višino njegove neplačane obveznosti, in še manj, da bi zgolj ti podatki zadostovali za vložitev tožbe zoper neplačnika. Izraz "podatki o etažnem lastniku, potrebni za vložitev tožbe" pomeni vse podatke, potrebne za specifikacijo višine tožbenega zahtevka, saj upnik lahko v pravdi uspe le z ustrezno konkretiziranim in substanciranim tožbenim zahtevkom. Trditveno in dokazno breme glede pravotvornih dejstev je v pravdi namreč na tožniku, razen če zakon za posamična dejstva ne predpisuje obrnjenega dokaznega bremena; - SZ-1 ne določa, da bi bilo dokazno breme obrnjeno, temveč izrecno poudarja, da je upnik tisti, ki od upravnika zahteva podatke, potrebne za vložitve tožbe. Tako posledico bi bilo zato neustrezno vzpostaviti z razlago, po kateri bi tožnik lahko le pavšalno navedel višino skupne (ali mesečne) neplačane toženčeve obveznosti in (kljub toženčevem ugovoru glede neobrazloženosti višine terjatve) svojih navedb ne bi bil dolžan obrazložiti, temveč bi bil toženec dolžan zatrjevati in dokazovati, zakaj vtoževani znesek ne ustreza dejanskemu dolgu (upoštevaje ključ delitve, spremenljivke, ki so v vsakem obračunskem obdobju vplivale na izračun višine obveznosti v skladu s tem ključem, število in lastnosti posameznih delov stavbe v lasti etažnega lastnika, ipd.). Trditveno in dokazno breme bi se na toženca prevalilo šele, ko bi bil ustrezno seznanjen z načinom izračuna dolga in bi ugovarjal, na primer, da pri izračunu ni bil uporabljen pravilen ključ delitve, da so bile upoštevane napačne vrednosti spremenljivk, ipd. Morebitne upravnikove napake pri delitvi stroškov etažnemu lastniku namreč ne morejo iti v škodo, zato lahko tudi v pravdi s tretjo osebo dokazuje, da ne dolguje toliko, kot mu je bilo zaračunano; - za razporeditev trditvenega in dokaznega bremena tudi ni bistveno, da je ključ delitve stroškov stvar notranjega razmerja med etažnimi lastniki (v okviru, ki ga dopuščajo veljavni predpisi). ZS-1 namreč upniku (tožniku) omogoča, da od upravnika pridobi tako podatke o ključu delitve stroškov kot tudi vse ostale podatke, potrebne za vložitev tožbe. Če mu upravnik teh podatkov ne posreduje, lahko odškodninsko odgovarja. Edina posledica dogovora etažnih lastnikov je, da upnik lahko od posameznega etažnega lastnika zahteva le plačilo deleža, ki odpade na etažnega lastnika v skladu z dogovorjenim ključem delitve, in da etažni lastnik ne more ugovarjati, da bi stroški morali biti obračunani ob upoštevanju drugačnega ključa delitve od dogovorjenega. Le v tem smislu ključ delitve ne more biti predmet pravde med upnikom in etažnim lastnikom.

7. Po obrazloženem je Vrhovno sodišče na dopuščeno revizijsko vprašanje odgovorilo pritrdilno. V konkretnem primeru to pomeni, da je bila tožeča stranka kot dobaviteljica toplotne energije in plina v pravdi zaradi plačila toplotne energije in plina zoper posameznega etažnega lastnika dolžna navajati merila in elemente, iz katerih bi bil razviden izračun deleža, ki ga je dolžan plačati etažni lastnik. Tem kriterijem pa tožeča stranka ni zadostila; tožeča stranka še v pritožbi vztraja, da je račune za toplotno energijo izstavila „skladno z določbo 4. člena Aneksa“ in da je zgolj to višina, ki jo je dolžna dokazati toženi stranki za utemeljitev tožbenega zahtevka po višini. Navedeno pa (zlasti glede na najnovejše stališče Vrhovnega sodišča) ne zadošča. 8. Glede dobavljenega plina pritožnica navaja, da na vtoževanih računih za dobavo in distribucijo zemeljskega plina niso obračunani nikakršni deleži, ker da ima tožena stranka svoj števec. S tem verjetno pritožnica želi povedati, da je dobavljen plin obračunala po stanju toženkinega števca. Vendar višje sodišče po pregledu spisa ugotavlja, da tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje tega ni izrecno zatrjevala. V vlogi z dne 13. 1. 2017 (na katero se sklicuje v pritožbi) je sicer navedla, da je v računih navedeno začetno in končno stanje števca v posameznem obdobju dobave. Vendar je obenem v isti vlogi pojasnila, da sme in mora pri obračunu stroškov za dobavljeno toploto in plin za posamezni mesec upoštevati s strani upravnika sporočene deleže, ki odpadejo na posameznega etažnega lastnika, saj sama ne izvaja delitev skupnih stroškov (drugi odstavek l. št. 60 spisa). Na podlagi navedenega pa je ostalo najmanj nejasno, na kakšen način je tožeča stranka izračunala višino dobavljenega plina (kar je bistven element za sklepčnost tožbe, prim. sodbo VS RS III Ips 13/2012 z dne 15. 4. 2014, ki v povezavi s sodbo VS RS III Ips 6/2016 z dne 25. 7. 2017 velja tudi za dobavitelje), zato je sodišče prve stopnje tudi v tem delu tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

9. Do pritožbenih navedb glede (ne)obstoja temelja tožbenega zahtevka, se višje sodišče ni opredeljevalo, saj, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, tudi če bi bil zahtevek po temelju ugoden, mu zaradi neizkazane višine tožbene terjatve, ne bi bilo mogoče ugoditi.

10. Glede na navedeno pritožba tožene stranke ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).