Jedro

Drži sicer, da je število voženj, ki je potrebno za izkoriščanje gozdnih zemljišč, redkejše, kot število voženj za izrabo drugih kmetijskih zemljišč, vendar priposestvovalna doba ne more pričeti teči preden so se vožnje dejansko začele izvajati. Na tožeči stranki je dokazno breme, da so te potekale kontinuirano celotno priposestvovalno dobo, torej že pred letom 1995. Ker sodbe glede poteka dvajsetletnega dejanskega izvrševanja stvarne služnosti ni mogoče preizkusiti, saj o izvrševanju med letoma 1989, ki ga sodišče šteje kot odločilno za začetek teka priposestvovalne dobe, in letom 1995, ni podatkov, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je služnost mogoče priposestvovati le v obsegu dejanskega izvajanja in ne širše, zato mora sodišče ločeno ugotavljati morebitno priposestvovanje služnosti pešpoti od priposestvovanja služnosti z uporabo vseh vozil, namenjenih izvajanju gozdnih del.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnika pridobila služnostno pravico pešpoti in voženj z vsemi prevoznimi sredstvi za potrebe dostopa in izkoriščanja gozdnih zemljišč v breme služeče nepremičnine parc. št. 257/3, k. o. X, ter v korist vsakokratnega lastnika parcel 257/5 in 257/6, k. o. X. Toženki je naložilo, da je dolžna tožnikoma povrniti njune pravdne stroške v višini 971,97 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Opozarja, da je sodba neizvršljiva in v nasprotju z 19. členom ZZK-1, saj ni jasno, na katerem delu parcele služnostna pot poteka, zato je ne bo mogoče vpisati v zemljiško knjigo. Tožeča stranka je zatrjevala zgolj dostop z vozovi, konji in s traktorji, ne pa z drugimi prevoznimi sredstvi. Za priposestvovanje služnosti niso izpolnjeni pogoji, saj ni izkazana dvajsetletna priposestvovalna doba. Vsaka uporaba poti ne privede do nastanka služnosti, priče pa so potrdile, da je tožnica opravljala sečnjo v svojih gozdnih parcelah v zadnjih dvajsetih letih le leta 1995 oziroma 1996. Pri tem za dostop ni uporabljala vtoževane poti, temveč je les spravljala na jaso ob glavni cesti, in sicer na parceli 266/1 in 257/8, k. o. X. Preko navedenih parcel sta tožnika tudi dostopala do višje ležečih parcel v gozdu. Ko pa je bila leta 2008 parcela 257/8 prodana družbi M. t., d.o.o., je tožeča stranka izgubila stik med parcelami v svoji lasti, pri čemer se s kupcem ni dogovorila za služnostno pravico. Tožnika nista uspela dokazati trditev o uporabi poti na tri do pet let. Med letoma 1980 in 1995 sečnje ni bilo, po letu 2012 pa je bila sečnja še po snegolomu leta 2014, vendar je izvajalec prišel vprašat za uporabo poti. Toženka oziroma njeni pravni predniki niso nikoli videli, da bi kdorkoli od pravnih prednikov tožnikov dostopal v gozd preko parcele 257/3, čeprav so lastniki sosednjih parcel že od leta 1937. Do leta 1988 poti tudi ni bilo. To je razvidno iz priloženih orto foto posnetkov. Svetlejša linija, ki je na meji parcel 257/3 in 262/4, ni pot, temveč brežina ob njivi. Da se pot ne nadaljuje po parceli 262/4, k. o. X, niti po parceli 257/3, je jasno vidno iz posnetka iz leta 1985, iz katerega izhaja, da se pot na tromeji med 262/3, 262/4 in 257/3 konča. Sodišče je zmotno dokazno ocenilo izpoved V. B., čeprav je podprta z izpovedmi ostalih prič. Ni logičnega razloga za zaključek, da je brat tožnikov v letu 1993 prispeval 100,00 DEM za pot po parceli 257/3, saj je bila ta do takrat že izdelana. Denarni prispevek je bil za cesto do ovinka. Priča D. P. je izpovedal, da je hodil orat toženki in da je pot potekala čez V. do parcele toženke, pri čemer je bila od njive do gozda trava, sedaj pa je nasipano. Nikoli ni videl, da bi po tej poti dostopal še kdo drug. V nasprotju s to pričo je F. T. izpovedal, da je bila pred dvajsetimi leti pot vseskozi do gozda in je bila zaznana. Ni logično, da je P. ne bi zaznal, če je tja hodil dvajset let. Tudi če sta priči D. B. in F. T. v letu 1995 ob izvajanju poseka v gozdu dostopali do gozda preko parcele 257/3, k. o. X, to toženki in njenemu možu ni bilo znano. Izvrševanje služnosti, ki ni navzven razvidno služnostnemu zavezancu, sploh če gre za posamezni enkratni primer, ne pomeni priposestvovanja služnosti. Sodišče tudi ni ugotovilo poteka priposestvovalne dobe za vsako od gospodujočih nepremičnin, niti dejanskega izvrševanja služnosti in obsega izvrševanja služnosti. V letu 2012 je tožena stranka že nasprotovala izvrševanju služnosti, o čemer je pri odvetniku izpovedala tudi tožnica. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo ugovor toženke, da sta tožnika v letu 2012 izrabila zaupanje. Ker sta bila dolžna napraviti sanitarno sečnjo v gozdu zaradi lubadarja na smrekah in bi jima sicer grozila prekrškovna sankcija, je toženka tedaj, samo za tisti primer, dovolila enkraten dostop do gozda na parc. št. 257/6, k. o. X. Ob tem je postavila pogoj, da se ne dela škoda na njenih nepremičninah, česar se tožnika nista držala in sta parceli 257/3 in 262/4 uporabila za manipulativni prostor za spravilo lesa. S tem je bila narejena škoda na poljščinah, tožnika pa sta zlorabila zaupanje toženke.

3. Na pritožbo sta odgovorila tožnika in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. ZZK-1 v 19. členu določa, da se v primeru, če je izvrševanje stvarne služnosti omejeno na določene dele nepremičnine, te prostorske meje pri opisu vsebine služnosti natančno opišejo. Tak opis namreč omogoča varstvo služnostnega upravičenca pred morebitni posegi v služnostno pravico, pa tudi varstvo služnostnega zavezanca pred prekomerno obremenitvijo njegove nepremičnine. Iz trditev tožnikov izhaja, da naj bi služnostna pravica v korist njunih gospodujočih zemljišč parc. št. 257/5 in 257/6, k. o. X, potekala po obstoječi poti po zahodnem robu parcele 257/3, k. o. X, last toženke. Služnostna pravica se torej ni izvrševala po celotni parceli 257/3, temveč je bila omejena le na določen del nepremičnine, ki pa v tožbenem zahtevku in posledično izreku sodbe ni opisan. Tožnika namreč zahtevata ugotovitev obstoja služnostne pravice pešpoti in vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi za potrebe dostopa in izkoriščanja gozdnih zemljišč v breme celotne služeče nepremičnine parc. št. 257/3, k. o. X. Zahtevek tožnikov je torej pomanjkljiv in ne vsebuje vsega, da bi ga bilo mogoče obravnavati. Sodišče prve stopnje bi zato moralo prejeto tožbo vrniti tožnikoma v popravo skladno z določilom 108. člena ZPP, da zahtevek dopolnita z opisom prostorskih mej vsebine služnosti. Ker tega ni storilo in tudi s pomočjo materialnoprocesnega vodstva ni poskrbelo, da bi tožeča stranka dopolnila svoj zahtevek, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 108. in 285. člena ZPP). Že iz omenjenega razloga je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje na podlagi določila prvega odstavka 354. člena ZPP.

6. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da pred letom 1989, ko je na podlagi menjalne pogodbe lastnica parcele 257/3, k. o. X, postala toženka, priposestvovanje stvarne služnosti zaradi omejitev iz 55. člena ZTLR, glede na družbeno lastništvo te parcele, ni moglo teči. Ključno za odločitev o tožbenem zahtevku torej je, ali sta tožnika po letu 1989 izkazala dvajsetletno dejansko izvrševanje uporabe poti za hojo in vožnjo z vsemi prevoznimi sredstvi za potrebe dostopa in izkoriščanja gozdnih zemljišč. V zvezi s tem izpodbijana sodba v 15. točki vsebuje ugotovitev, da od leta 1980 do 1995 v gozdu sečnja ni bila izvajana ter je bilo treba zaradi dostopa do gozda v letu 1995 posekati zaraslo grmičevje. Izvrševanje služnosti za izkoriščanje gozdnih zemljišč je sodišče ugotovilo v letih 1995, 2012 in 2014, tožba pa je bila vložena 17.12.2014. Pritožba zato utemeljeno opozarja, da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnem dejstvu glede teka priposestvovalne dobe med letom 1989 do 1995. Drži sicer, da je število voženj, ki je potrebno za izkoriščanje gozdnih zemljišč, redkejše, kot število voženj za izrabo drugih kmetijskih zemljišč, vendar priposestvovalna doba ne more pričeti teči preden so se vožnje dejansko začele izvajati. Na tožeči stranki je dokazno breme, da so te potekale kontinuirano celotno priposestvovalno dobo, torej že pred letom 1995. Ker sodbe glede poteka dvajsetletnega dejanskega izvrševanja stvarne služnosti ni mogoče preizkusiti, saj o izvrševanju med letoma 1989, ki ga sodišče šteje kot odločilno za začetek teka priposestvovalne dobe, in letom 1995, ni podatkov, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je služnost mogoče priposestvovati le v obsegu dejanskega izvajanja in ne širše, zato mora sodišče ločeno ugotavljati morebitno priposestvovanje služnosti pešpoti od priposestvovanja služnosti z uporabo vseh vozil, namenjenih izvajanju gozdnih del. 7. Ker je bilo treba sodbo razveljaviti že zaradi opisanih absolutno bistvenih kršitev določb postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP, se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo do preostalih pritožbenih navedb, ki grajajo dokazno oceno sodišča prve stopnje. V novem postopku bo moralo sodišče najprej pozvati tožečo stranko k popravi zahtevka, ki mora biti postavljen in preciziran tako, da ga bo mogoče zemljiškoknjižno izvesti. Nato bo moralo ugotoviti, ali so za priposestvovanje izpolnjene vse zakonsko določene predpostavke, torej tudi časovni okvir dvajsetih let, in sicer za vse zatrjevane načine uporabe poti. Ob tem velja, da uporaba poti za potrebe vožnje implicira tudi hojo, saj z njo služeče zemljišče ni bolj obremenjeno, ne velja pa obratno. Torej tožnika zgolj z nošenjem drv iz gozda ne moreta izkazovati priposestvovanja stvarne služnosti voženj z vsemi prevoznimi sredstvi za potrebe dostopa in izkoriščanja gozdnih zemljišč.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.