Jedro

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je prepozna odpoved, ki jo je tožena stranka podala ob izteku šestmesečnega poskusnega dela. Stranki sta pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi in trajanju poskusnega dela dolžni upoštevati določbe ZDR-1, pa tudi kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca, s pogodbo o zaposlitvi oziroma kolektivno pogodbo pa se (razen izjem, ki so točno določene) lahko določijo le pravice, ki so za delavca ugodnejše (9. člen ZDR-1). Na ta način zakon omejuje avtonomijo pogodbenih strank, kar pomeni, da tudi poskusno delo v daljšem obdobju kot je predvideno v panožni KP in splošnem aktu tožene stranke, predstavlja pogodbeno določilo, ki je v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank. Neveljavnost takšnega pogodbenega določila predpisuje 32. člen ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 31. 3. 2019. Toženi stranki je naložilo, da tožnika za čas od 15. 1. 2019 do 31. 3. 2019 prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ; da mu plača nadomestila plač za mesece januar 2019 v znesku 1.558,62 EUR, februar 2019 v znesku 3.117,24 EUR in za marec 2019 v znesku 3.117,24 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska (od 19. dne v mesecu za pretekli mesec) do plačila; da mu plača nadomestilo za neizrabljeni letni dopust za leto 2019 v znesku 742,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2019 dalje in denarno povračilo v znesku 6.234,48 EUR, vse v roku 15 dni (I. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače (ugotovitev prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki z dnem 1. 4. 2019; plačila nadomestila plače za januar 2019 v znesku 1.558,62 EUR z obrestmi, davkov in prispevkov, odškodnine zaradi premalo izplačanih plač v bruto znesku 1.428,63 EUR oziroma neto zneska z obrestmi, letnega bonusa v bruto znesku 4.615,75 EUR z obrestmi, nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leto 2018 v znesku 566,77 EUR z obrestmi in za leto 2019 v znesku 2.375,07 EUR z obrestmi, obresti že od 1. 1. 2019 dalje in denarnega povračila v znesku 13.030,56 EUR), je zavrnilo (II. točka izreka). S sklepom, ki ni pod pritožbo, je zavrglo tožbo v delu, v katerem tožnik zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela z dne 7. 1. 2019 (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.531,44 EUR z zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (IV. točka izreka), svoje stroške postopka pa krije sama (V. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper II. točko izreka (glede zavrnitve zahtevka za plačila nadomestila plače za januar 2019 v znesku 1.558,62 EUR z obrestmi, odškodnine zaradi premalo izplačanih plač v bruto znesku 1.428,63 EUR oziroma neto zneska z obrestmi po odvodu davkov in prispevkov, letnega bonusa v bruto znesku 4.615,75 EUR z obrestmi in denarnega povračila v znesku 13.030,56 EUR ter v ostalem zavrnilnem delu) in zoper IV. točko izreka (odločitev o povrnitvi stroškov postopka) iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti in toženi stranki naloži povrnitev vseh priglašenih pravdnih stroškov, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo relativno bistveno kršitev tretjega odstavka 180. člena ZPP in zmotno uporabo materialno prava, ker pri odločitvi ni upoštevalo sodne prakse glede postavljanja tožbenih zahtevkov. Ker je sodišče kljub temu po vsebini ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in delno ugodilo denarnim zahtevkom, tožnik posebej ne izpodbija ugotovitvenega dela odločitve. Sodišče je zmotno ugotovilo odločilna dejstva, ko je pri odločitvi o plačilu bonusa upoštevalo zgolj izpoved priče A.A., ne pa izpovedi tožnika. Tožnik je v postopku na prvi stopnji natančno navedel dejstva in dokaze o utemeljenosti zahtevka za plačilo letnega bonusa po temelju in višini, vendar jih sodišče ni ocenilo. Zato so v tem delu zaključki sodišča v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišče je storilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz 3. člena ZPP, ker ni odločilo v mejah postavljenega zahtevka. Bistveni kršitvi določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP sta podani, ker sodišče ni ocenilo izpovedi tožnika in priloženih listin ter razjasnilo nasprotja med izpovedjo tožnika in navedene priče. Posledično izpodbijani zavrnilni del sodbe ni razumljiv. Iz priloženih listin in izpovedi tožnika izhaja, da njegova ocena uspešnosti znaša 90 %. Ne strinja se z oceno uspešnosti tožene stranke (39,6 %), ker niso bila izdelana merila, ki bi omogočala, da bi bil tožnik kot posameznik ocenjen drugače kot skupina. Priča A.A. je priznala tožniku vsaj 65 % uspešnost, kar pomeni, da mu pripada bonus. Ker je samoevalvacija del končne ocene uspešnosti posameznika, so ugotovitve sodišča v nasprotju z izvedenimi dokazi. Pogodba o zaposlitvi je bila nezakonito odpovedana v januarju 2019, delovno razmerje bi trajalo do julija 2019. Zaradi nezmožnosti opravljanja dela do izteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas je tožniku nastala dejanska škoda. Ob upoštevanju navedenega in starosti tožnik vztraja, da mu pripada denarno povračilo, ki znaša šest plač. Pri osnovi za odmero denarnega povračila bi moralo sodišče upoštevati tudi izdatke za malico. Sodišče je tožniku priznalo premalo stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe (I. točka izreka) in odločitev o stroških postopka (IV. in V. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da daljše trajanje poskusnega dela ne more biti v škodo delavcu, če je znotraj zakonsko določenega časovnega okvirja. Meni, da šestmesečno trajanje poskusnega dela omogoča bolj realno in objektivno oceno delavca. Z določitvijo trajanja poskusnega dela je bil tožnik vnaprej seznanjen in se je strinjal. Tožnik ni bil v negotovem položaju, saj je ob nastopu dela vedel, koliko časa bo trajalo poskusno delo. Pogodbeno določilo, ki ne presega zakonskega okvirja trajanja poskusnega dela in ki upošteva minimalne pravice delavca, ne more biti v škodo delodajalca. Posledično bi moralo sodišče zavrniti zahtevek tožnika za priznanje pravic iz delovnega razmerja od 15. 1. 2019 do dneva zaposlitve pri drugem delodajalcu. Nasprotuje dosojenemu denarnemu povračilu, saj odstopa od sodne prakse višjega in vrhovnega sodišča. Glede na ugotovljene okoliščine in upoštevaje polno delovno zmožnost tožnika je ustrezno povračilo v višini največ ene plače. Ker bi moralo sodišče v celoti zavrniti zahtevke tožnika, ni pravilna odločitev o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

4. Stranki v odgovoru na pritožbo prerekata navedbe v pritožbah in predlagata njuno zavrnitev. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

7. Tožnik je sklenil s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 5. 7. 2018 do 4. 7. 2019 za delovno mesto vodja za odnose s skupnostjo in trajnostni razvoj – poslovna enota B.. V pogodbi sta se stranki dogovorili za poskusno delo v trajanju šest mesecev, kar sicer omogoča drugi odstavek 125. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1). Vendar pa Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine (Ur. l. RS, št. 52/2018 - v nadaljevanju: panožna KP) v 18. členu določa, da lahko v pogodbi o zaposlitvi, ki je sklenjena za določen čas, poskusno delo traja najmanj eno tretjino časa, za katerega je sklenjena pogodba, vendar ne več kot šest mesecev. Poskusno delo se lahko v primerih začasne odsotnosti delavca nad sedem delovnih dni za ta čas podaljša. Tožena stranka je v splošnem aktu, to je v 24. členu Pravilnika o delovnih razmerjih družbe, določila, da v pogodbi o zaposlitvi, ki je sklenjena za določen čas, poskusno delo lahko traja najdalj tri mesece. Trajanje poskusnega dela se lahko podaljša le v primeru začasne odsotnosti z dela nad sedem delovnih dni. V konkretnem primeru bi torej po panožni KP poskusno delo lahko trajalo štiri mesece, po splošnem aktu tožene stranke pa le tri mesece.

8. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je prepozna odpoved, ki jo je tožena stranka podala ob izteku šestmesečnega poskusnega dela 7. 1. 2019. Stranki sta pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi in trajanju poskusnega dela dolžni upoštevati določbe ZDR-1, pa tudi kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca, s pogodbo o zaposlitvi oziroma kolektivno pogodbo pa se (razen izjem, ki so točno določene) lahko določijo le pravice, ki so za delavca ugodnejše (9. člen ZDR-1). Na ta način zakon omejuje avtonomijo pogodbenih strank, kar pomeni, da tudi poskusno delo v daljšem obdobju kot je predvideno v panožni KP in splošnem aktu tožene stranke, predstavlja pogodbeno določilo, ki je v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank. Neveljavnost takšnega pogodbenega določila predpisuje 32. člen ZDR-1. Ker pogodbeno določilo o šestmesečnem trajanju poskusnega dela ne upošteva minimalnih standardov, ki jih določajo delovnopravni predpisi, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je odpoved zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela zakonita, ker je podana znotraj zakonsko določenega časovnega okvirja.

9. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da daljše trajanje poskusnega ni nujno v škodo delavca, ker omogoča bolj objektivno oceno poskusnega dela. Daljše trajanje poskusnega dela ne pomeni nujno bolj objektivnega ocenjevanja. Bistveno je, da je določitev poskusnega dela za delavca dodatni pogoj in njegovo daljše trajanje pomeni tudi podaljšanje njegovega negotovega položaja. Zato je treba šteti določbe kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca o trajanju poskusnega dela v pogodbi o zaposlitvi za del minimalnih standardov, ki morajo biti zagotovljeni tudi v pogodbi o zaposlitvi med strankama. Možnost daljšega trajanja poskusnega dela je omejena na primere, ki jih določata panožna KP in splošni akt tožene stranke, zato soglasja delavca o daljšem trajanju poskusnega dela izven teh določb ni mogoče upoštevati. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela nezakonita in je posledično tožniku priznalo pravice iz delovnega razmerja, vključno z nadomestilom za neizrabljeni letni dopust za leto 2019, za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki do zaposlitve pri drugem delodajalcu, to je od 15. 1. 2019 do vključno 31. 3. 2019. V zvezi s tem ni podana relativna kršitev določbe 3. člena (pravilno: 2. člena) ZPP, saj je sodišče odločilo v mejah postavljenega zahtevka, ne pa nekaj več ali drugega, kot je tožnik zahteval. 10. Tožnik v pritožbi pavšalno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je zavrnilo zahtevek za plačilo nadomestila plače za januar 2019 v znesku 1.558,62 EUR z zamudnimi obrestmi. Ne pojasni razlogov, zaradi katerih naj bi bila takšna odločitev nepravilna in nezakonita. Plačilne liste za mesec januar 2019 tožnik ni predložil niti ne zatrjuje, da mu tožena stranka ni izplačala sorazmernega dela plače za čas od 1. 1. 2019 do 15. 1. 2019, ko je bil pri njej v delovnem razmerju. Za ta čas je tožnik že prejel od tožene stranke sorazmerni del mesečne plače, zato ni podlage za izplačilo nadomestila plače nad dosojenim zneskom.

11. Tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo odškodnine zaradi premalo izplačanih plač, tožnik izpodbija le pavšalno, brez navedbe konkretnih razlogov. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal obstoja škode, saj so bili njegovi prejemki v času zaposlitve pri drugem delodajalcu višji, kot če bi prejemal plačo pri toženi stranki.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika o kršitvah določb postopka v delu odločitve o zavrnitvi zahtevka za plačilo bonusa. Sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev o zavrnitvi zahtevka nima takih pomanjkljivosti, da je vsebinsko ne bi bilo mogoče preizkusiti. Vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih in med temi razlogi ni nobenega nasprotja. Nestrinjanje s temi razlogi v resnici pomeni nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju oziroma uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava. V izpodbijani sodbi tudi ni podana očitana protispisnost o odločilnih dejstvih. Izpovedi tožnika in priče A.A. nista povzeti v nasprotju z njuno vsebino. Ni treba, da bi tožnik v tožbi navedel pravno podlago zahtevka, če jo navede, pa sodišče nanjo ni vezano (tretji odstavek 180. člena ZPP). To ni bil razlog za odločitev sodišča o zavrnitvi zahtevka za plačilo bonusa, zato kršitev navedene določbe ni podana.

13. Bonus, ki ga vtožuje tožnik, ni prejemek, ki bi imel neposredno podlago v ZDR-1. Letni bonus po 11. členu pogodbe o zaposlitvi je prejemek, ki sta ga stranki dogovorili, višino in odstotek pa ureja Pravilnik o letnem bonusu (v nadaljevanju: pravilnik). V pravilniku je bonus opredeljen kot letna denarna nagrada, ki temelji na individualnih in poslovnih uspehih družbe. Pravilna je presoja sodišča, da pravilnik ne določa, da delavcu pripada letni bonus v primeru, ko uspešno oceni samega sebe. Že zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožnik do bonusa upravičen, ker je samega sebe ocenil z uspešnostjo 90 %. Kot izhaja iz izpovedi priče A.A., je samoevalvacija prvi korak pri ocenjevanju doseganja ciljev za bonus. Delavca ocenjujeta še njegov neposredno nadrejeni, v tožnikovem primeru navedena priča, in manager oziroma glavna direktorica. Ne držijo pritožbene navedbe, da se sodišče ni opredelilo do izpovedi tožnika in listin, ki jih je priložil. Sodišče je izpostavilo tožnikovo izpoved, da so bili razlogi za nedoseganje posameznih ciljev predvsem nestrinjanje vodstva z njegovimi predlogi, da se je tudi sam šele uvajal v delo in da je prišlo do nepravočasne preveritve prevodov s strani nadrejenih. Pri tem se je oprlo na izpoved tožnika in pregled letne uspešnosti, iz katerih izhaja, da nekateri cilji niso bili doseženi, nekatere pa je dosegel s pomočjo svojih podrejenih. Pravica do bonusa je odvisna od letno določenih ciljev in njihovega doseganja oziroma individualne in skupinske uspešnosti. Določanje ciljev, presoja o tem, ali in v kolikšni meri so bili doseženi ter ocena o prispevku in uspešnosti podrejenih delavcev pri tem, pa je nedvomno stvar nadrejenih oziroma vodstva, ki odgovarja za uspešnost poslovanja. Zaradi tega je sodišče utemeljeno upoštevalo izpoved priče A.A., ki je povedala, da je končna ocena tožnika na vodilnem delovnem mestu po analizi doseganja t. i. C. ciljev s strani vodstva tožene stranke znašala 39,6 % in ne 65 %, kot navaja pritožba. Ker v letu 2018 tožnik ni dosegel zahtevane uspešnosti v višini 50 %, ni podlage za priznanje bonusa.

14. Pravilna je tudi odločitev o denarnem povračilu. Sodišče je pri odmeri upoštevalo okoliščine iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, to je starost tožnika (41 let), trajanje zaposlitve tožnika pri toženi stranki (šest mesecev), formalni razlog, zaradi katerega je ugotovljena nezakonitost odpovedi, pravice, ki jih je tožnik uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja (nadomestilo plače za dva in pol meseca v okviru reparacije), dobre zaposlitvene možnosti tožnika (kmalu po odpovedi se je zaposlil pri drugem delodajalcu za nedoločen čas) in je upoštevaje prisojeno denarno povračilo v podobnem primeru (npr. sodba in sklep VIII Ips 217/2014 z dne 8. 4. 2015) odmerilo denarno povračilo v ustreznem znesku dveh plač. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na primere iz sodne prakse, v katerih je bilo dosojeno povračilo v zneskih pet do šest plač delavca, v enem od primerov pa tri plače, ki po dejanskih okoliščinah niso v bistvenem enaki z obravnavano zadevo. Okoliščina polne delovne zmožnosti tožnika, ki jo tožena stranka navaja v pritožbi, na zmanjšanje odmerjenega denarnega povračila ne more vplivati. Pritožbeni očitek tožnika, da bi moralo sodišče upoštevati dejansko škodo do izteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas in mu odmeriti povračilo v višini šest plač, ni utemeljen, saj denarno povračilo namesto reintegracije ne pomeni odškodnine za izgubo zaslužka in drugo premoženjsko škodo, temveč za bodočo ocenjeno škodo. Po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 osnovo za odmero denarnega povračila predstavljajo mesečne plače, izplačane v zadnjih treh mesecih, ne pa zneski mesečne malice, kot uveljavlja tožnik v pritožbi.

15. V posledici pravilno ugotovljenega uspeha strank v postopku na prvi stopnji in ob upoštevanju potrebnih stroškov je pravilna tudi odločitev o stroških postopka. Pritožbene navedbe strank v tej smeri so neutemeljene.

16. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP).