Jedro

Obveznost plačevanja preživnine bivšemu zakoncu pa ni enaka kot obveznost plačevanja preživnine za otroka in izvira še iz nekdanjega koncepta zakonske zveze, v katerem je bila žena ekonomsko bolj ali manj odvisna od moža in se je po razvezi lahko znašla v položaju, ko ni bila preskrbljena.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, tožencu pa naložilo, da tožnici od 1.10.2008 dalje plačuje mesečno preživnino v znesku 50,00 EUR, v presežku pa je zahtevek tožnice zavrnilo. Hkrati je odločilo, da vsaka od pravdnih strank krije svoje stroške pravdnega postopka.

Zoper odločitev o preživninski obveznosti se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki, tožnica pa izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških. Tožnica sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni v zadostni meri upoštevalo prihodke toženca, zlasti od kmetije, na drugi strani pa je podcenilo tožničine življenjske stroške. Tožnica s pokojnino in dosojeno preživnino ne zmore pokriti stroškov oskrbnine v domu upokojencev, toženec pa je še sposoben obdelovati zemljo, rediti živino in se ukvarjati s svinjerejo in sadjarstvom. Je namreč zdrav, sama pa je nesposobna za pridobitno delo. Nerazumljiva pa je tudi odločitev o stroških postopka, saj je k razvezi prispeval izključno toženec s svojim ravnanjem, zaradi katerega se je morala tožnica zateči v varno hišo. Glede na navedeno tožnica pritožbenemu sodišču predlaga zvišanje prisojene preživnine in spremembo odločitve v zvezi s pravdnimi stroški.

Toženec izpodbija odločitev glede plačila preživnine in opozarja, da ima tožnica enake prejemke kot pred sklenitvijo zakonske zveze, njegovi prejemki pa so le minimalno večji od njenih. Sodišče mu je sledilo glede trditve, da njegovi stroški presegajo mesečne prejemke in je nerazumljivo, da ga je ob tem obremenilo še s plačevanjem preživnine, saj je tako ogroženo njegovo preživljanje. Zanika, da bi mu kmetijska zemljišča prinašala kakršenkoli zaslužek, na drugi strani pa sodišče ni dalo ustrezne teže dejstvu, da je tožnica solastnica nepremičnin v deležu do ¼. Po svoji krivdi oziroma opustitvi izločitvenega zahtevka iz naslova skupnega premoženja s pokojnim možem je njen delež takšen, namesto da bi bil v višini 3/4. S tem so se okoristili njeni otroci in bi bilo logično, da ji oni pomagajo pri pokrivanju stroškov. A tudi v sedanji situaciji bi lahko bivala v solastni hiši, ne pa si privoščila luksuz celodnevne oskrbe. V kolikor bi prodala svoj solastniški delež, bi zagotovila dovolj sredstev, da bi v naslednjih dvajsetih letih pokrivala finančni primanjkljaj do polne oskrbnine v domu. Ni jasno od kod sodišču zaključek, da si tožnica svojega bivanja ni mogla zagotoviti v okviru gospodinjstva s strani svojih otrok. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni in zahtevek tožnice na plačevanje preživnine zavrne.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po določbi člena 81. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) sodišče ob razvezi zakonske zveze na zahtevo nepreskrbljenega zakonca, ki nima svojih sredstev za življenje in je nesposoben za delo, določi znesek za preživljanje v breme drugega zakonca, ustrezno njegovim zmožnostim. Obveznost plačevanja preživnine bivšemu zakoncu pa ni enaka kot obveznost plačevanja preživnine za otroka in izvira še iz nekdanjega koncepta zakonske zveze, v katerem je bila žena ekonomsko bolj ali manj odvisna od moža in se je po razvezi lahko znašla v položaju, ko ni bila preskrbljena (enako tudi sodba VS RS, II Ips 18/2007). Na drugi strani ne sme biti ogroženo lastno preživljanje drugega zakonca (člen 82 c ZZZDR) in v kolikor so izpolnjeni vsi citirani zakonski pogoji, se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in zmožnosti zavezanca (člen 82 a ZZZDR).

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožničina lastna sredstva ne zadoščajo za njeno preživljanje in s takšno oceno se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Prav tako se strinja, da na drugi strani preživljanje toženca kot zavezanca z dosojeno preživnino v višini 50,00 EUR mesečno ne bo ogroženo. Slednji namreč ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da znašajo oskrbni stroški tožnice za bivanje v domu približno 500,00 EUR, njeni skupni mesečni prihodki pa so le 380,19 EUR. Prav tako ne izpodbija ocene, da glede na oddaljenost sedanjega prebivališča in neugodne lege njenih solastnih nepremičnin, ki terjajo le ročno obdelavo, stroškovno s pridelavo hrane zase, tožnica ne bi zmanjšala sedanjih obveznosti v domu. Upoštevajoč neprerekano izpoved tožnice, da gre pri njej solastnih nepremičninah v deležu ¼ pretežno za zemljišča v samem bregu in poraščeno z grmovjem ter staro hišo s kamenjem, v kateri nihče ne živi, se izkažejo trditve toženca o tržni vrednosti teh nepremičnin kot povsem pavšalne, predvsem pa dokazno nepodprte. Res je, da je tožnica s preselitvijo v dom očitno celotno posest nepremičnin prepustila sinu in njegovi družini, vendar pa tudi s prisojeno preživnino in njenimi prihodki (pokojnina in renta) niso v celoti pokriti oskrbni stroški tožnice in jih morajo delno še vedno kriti tudi njeni otroci. Pritožbeno sodišče tudi ne sprejema trditev toženca v pritožbi, da gre z nastanitvijo v domu tožnici očitati nadstandard, temveč gre le za normalno ureditev bivanja, glede na njeno izpoved, da so si otroci vsak po svoje uredili življenje in nima možnosti živeti pri njih. Tako se izkaže pritožbena graja toženca o neupoštevanju premoženja tožnice in smiselni trditvi, da ni nepreskrbljena oziroma brez sredstev za preživljanje, kot neutemeljena, saj je njeno premoženjsko stanje sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ga tudi ustrezno ovrednotilo v okviru presoje pravnega standarda nepreskrbljenosti. V kolikor pa pritožnik meri na to, da bo tožnica pridobila tudi sredstva iz skupnega bivanja z njim, pa gre pojasniti, da imata pravdni stranki ob nastanku spremenjenih okoliščin bodisi na eni ali drugi strani pravico na spremembo prisojene preživnine in tudi na njeno ukinitev.

Na drugi strani pa tudi tožnica povsem nekonkretizirano očita sodišču prve stopnje zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj je sodišče prve stopnje izrecno upoštevalo tudi toženčeve prihodke od kmetije, pri čemer je natančno ugotovilo kakšen je njegov dohodek iz kmetijstva in gozdarske dejavnosti in da so v tem delu pridobitne zmožnosti toženca večje od tožničinih. Vendar pa na drugi strani njegovi mesečni stroški presegajo znesek njegove pokojnine, tako da mora toženec ravno iz te dejavnosti pokrivati razliko kot tudi prisojeno preživnino, vsako zviševanje preživninske obveznosti v primerjavi z dosojenim zneskom pa bi tudi po oceni pritožbenega sodišča lahko ogrozilo lastno preživljanje toženca. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnice, ki merijo na stroškovno odločitev prvostopenjskega sodišča. Pravna narava zakonskih sporov, katerih postopek ZPP ureja v posebnem poglavju, onemogoča brezpogojno uporabo splošnih pravil o povrnitvi pravdnih stroškov, pri katerih velja osnovno načelo uspeha v pravdi. Glede razveze zakonske zveze je odločilno vprašanje, ali je ta že tako globoko in trajno omajana, da je ni več mogoče rešiti. V takšnem primeru jo sodišče razveže ne glede na odgovornost za nevzdržnost (člen 65 ZZZR), zato so pritožbene trditve o agresivnem vedenju toženca in umiku tožnice v varno hišo pravno nepomembne. V pritožbi zatrjevane okoliščine le še utrjujejo ugotovitev sodišča prve stopnje o nevzdržnosti zakonske zveze in je bil pravdni postopek izpeljan v interesu oziroma v korist obeh pravdnih strank. Glede na pravno naravo takšne pravde je zakonodajalec določil, da sodišče o stroških postopka odloči po prostem preudarku (člen 413 ZPP), tako pa je sodišče prve stopnje tudi postopalo.

Upoštevajoč navedeno, se izkažeta pritožbi kot neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa prav tako ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo potrebno pritožbi kot neutemeljeni zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP). Ker tožnica s pritožbo ni uspela, mora sama kriti priglašene stroške pritožbenega postopka (1. odstavek člena 165 ZPP).