Jedro

Družinski član osebe, ki je postala žrtev zaradi sovražnega sodelovanja JLA v RS v letu 1991 v času pred 27. junijem 1991 in po 18. juliju 1991, ima pravico do družinske invalidnine kot pripada družinskim članom padlega borca po predpisih o vojaških invalidih le tedaj, če je ta oseba postala žrtev pri opravljanju vojaške ali druge dolžnosti za obrambo in varnost RS v sestavi TO RS, organov za notranje zadeve, enot za zveze republike in občin ter narodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v reviziji odločbe oddelka za družbene dejavnosti občine z dne 30.6.1993 le-to odpravila in tožeči stranki od 1.1.1993 dalje priznala pravico do družinske invalidnine po umrlem zakoncu, žrtvi sovražnega delovanja JLA v Republiki Sloveniji v letu 1991, pri čemer družinska invalidnina znaša od 1.1.1993 do 28.2.1993 mesečno 3.610,66 SIT in od 1.3.1993 dalje mesečno 3.917,56 SIT.

Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopni organ ugodil zahtevi tožeče stranke za priznanje družinske invalidnine po zakoncu, ki je umrl dne 24.5.1991 zaradi sovražnega sodelovanja JLA v Republiki Sloveniji v letu 1991 in sicer kot družinskemu članu padlega borca v skladu z 11. členom zakona o varstvu žrtev vojaške agresije na RS v letu 1991 in 4. člena zakona o civilnih invalidih vojne. Ob reviziji navedene odločbe, opravljeni po uradni dolžnosti, je tožena stranka ugotovila, da je prvostopni upravni organ priznal pravico do družinske invalidnine oziroma višino le-te v nasprotju z materialnim predpisom. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da ima tožeča stranka pravico do družinske pokojnine od 25.5.1991 dalje, zato skladno z določbami zakona o varstvu žrtev vojaške agresije na Republiko Slovenijo do uveljavitve zakona o civilnih invalidih vojne (Ur. list RS, št. 56/92) ni izpolnjevala pogojev za priznanje civilne invalidnine. Z uveljavitvijo novega zakona o civilnih invalidih vojne se zagotavljajo pravice pod pogoji in na način, določen s predpisi o vojaških invalidih, kar v konkretnem primeru pomeni, da ima imenovana pravico do družinske invalidnine, ne glede na pravico do družinske pokojnine. Tožeči stranki gre torej po določbi 7. člena zakona o varstvu žrtev vojaške agresije na Republiko Slovenijo v letu 1991 ob upoštevanju 4. člena zakona o civilnih invalidih vojne, pravica do družinske invalidnine od 1.1.1993 dalje, to je od uveljavitve zakona o civilnih invalidih vojne.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo iz razloga 3. točke 1. odstavka 10. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), ker se v postopku pred izdajo odločbe organ ni ravnal po pravilih postopka oziroma ni pravilno ugotovil dejanskega stanja. Tožeča stranka meni, da ji gre priznanje družinske invalidnine po zakonu o varstvu žrtev vojaške agresije na Republiko Slovenijo v letu 1991, saj 11. člen tega zakona določa, da gredo status in pravice, ki se zagotavljajo po tem zakonu ob izpolnjevanju v zakonu predpisanih pogojev tudi osebam in družinskim članom oseb iz 1. do 4. člena tega zakona, ki so postale žrtve zaradi sovražnega delovanja JLA v Republiki Sloveniji v letu 1991 v času pred 27. junijem 1991 in po 18. juliju 1991. Na osnovi te zakonske določbe je tudi tožeči stranki pripadala pravica do družinske pokojnine. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se tožeči stranki prizna pravica do družinske invalidnine kot družinskemu članu padlega borca. Tožena stranka pa je dolžna povrniti tožeči stranki tudi pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge, ki jih je navedla že v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da ima tožeča stranka pravico do družinske invalidnine po zakoncu, ki je umrl kot žrtev zaradi sovražnega delovanja JLA v Republiki Sloveniji v letu 1991. V tem primeru je sporno le vprašanje, ali je tožeča stranka po veljavnih materialnih predpisih upravičena do družinske invalidnine, ki pripada družinskim članom padlega borca ali družinske invalidnine, ki pripada družinskim članom vojaškega invalida. Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi sicer pravilno zaključila in odločila, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje za družinsko invalidnino kot pripada družinskim članom vojaškega invalida po predpisih o vojaških invalidih (2. odst. 36. člena zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev), vendar pa svoje odločitve v izpodbijani odločbi ni dovolj določno utemeljila. Določba 11. člena zakona o varstvu žrtev vojaške agresije na Republiko Slovenijo v letu 1991 (Uradni list RS, št. 12/91) zagotavlja tožeči stranki status in pravice iz navedenega zakona, če ta izpolnjuje v tem zakonu predpisane pogoje in je družinski član osebe iz 1. do 4. člena zakona, ki je postala žrtev zaradi sovražnega delovanja JLA v Republiki Sloveniji v l. 1991 v času pred 27. junijem 1991 in po 18. juliju 1991. Določba 2. odstavka 2. člena tega zakona pa določa, da družinskim članom osebe, ki je padla, umrla ali je bila pogrešana v okoliščinah iz 1. člena tega zakona (pri opravljanju vojaške ali druge dolžnosti za obrambo ali varnost Republike Slovenije v sestavi Teritorialne obrambe Republike Slovenije, organov za notranje zadeve, enot za zveze republike in občin ter narodne zaščite) se zagotavljajo enake pravice kot pripadajo družinskim članom padlega borca po predpisih o vojaških invalidih. Z uveljavitvijo zakona o civilnih invalidih vojne (1.1.1993) preneha veljati določba 4. člena zakona o varstvu žrtev vojaške agresije na Republiko Slovenijo v letu 1991. Po določbi 4. člena zakona o civilnih invalidih vojne se družinskim članom osebe, ki je izgubila življenje v okoliščinah, ki so podlaga za priznanje statusa civilnega invalida vojne, zagotavljajo enake pravice, kot pripadajo družinskim članom vojaškega invalida po njegovi smrti po predpisih o vojaških invalidih. Višina družinske invalidnine je določena v 36. členu zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (Uradni list SFRJ, št. 31/86, 44/89, 87/89, 20/90 in 42/90) in sicer v drugem odstavku za uživalca družinske invalidnine, ki je to pravico uveljavil kot družinski član padlega borca. Tožeča stranka ugovarja, da je tožena stranka nepravilno ugotovila dejansko stanje, vendar v tožbi ne pove, v čem je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Splošno znano je, da je zakonca tožeče stranke J.S. dne 24.5.1991 v ... pred vojašnico V. M. povozilo oklepno borilno vozilo vojaške policije, ko je skupaj z ostalimi prebivalci protestiral proti uporabi vojaške sile bivše JLA, ko je le-ta grozila Sloveniji z napadom na center Teritorialne obrambe v ..., kar navaja tudi sama tožeča stranka v tožbi. Iz podatkov v spisih ni razvidno in tega tudi tožeča stranka ne zatrjuje, da je J.S. umrl pri opravljanju vojaške ali druge dolžnosti v sestavi Teritorialne obrambe Republike Slovenije, organov za notranje zadeve enot za zveze republike in občin ter narodne zaščite, to je okoliščinah, za katere zakon o varstvu žrtev vojaške agresije na Republiko Slovenijo v letu 1991 v 2. členu določa, da se družinskim članom osebe, ki je umrla v takih okoliščinah zagotavljajo enake pravice kot pripadajo družinskim članom padlega borca po predpisih o vojaških invalidih (3. odst. 36. člena že prej imenovanega zveznega zakona). Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožena stranka pravilno uporabila določbe navedenih materialnih zakonov, zato je tožba neutemeljena.

Ker je izpodbijana odločba zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot zakon o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).