Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 11. 2019 je nezakonita, ker razlog, naveden v odpovedi, ni poslovni razlog, torej prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi organizacijskih razlogov na strani delodajalca. Razlog, opisan v odpovedi, je namreč razlog na strani delavca (trajno neizpolnjevanje posebnih zdravstvenih zahtev za delovno mesto transportnega skladiščnika), in kot tak že pojmovno ni poslovni razlog iz prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Tožnik se neutemeljeno zavzema za to, da je sodišče že ugotovilo nezakonitost odpovedi, zaradi česar bi mu že v tem postopku lahko prisodilo pogodbeno kazen po 125. členu kolektivne pogodbe, nezapadlost zneska pogodbene kazni pa bi bilo eventualno mogoče upoštevati le pri prisoji zakonskih zamudnih obresti. V času izdaje sodbe sodišča prve stopnje že pojmovno ni mogel biti izpolnjen pogoj, da je odločitev o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravnomočna, saj skladno z določbo 319. člena ZPP sodba postane pravnomočna šele, ko se ne more več izpodbijati s pritožbo, v predmetni zadevi pa je proti odločitvi o tem, da je odpoved nezakonita, toženka vložila pritožbo. Glede na to, da pogoj pravnomočnosti odločitve o nezakonitosti odpovedi še ni bil podan, je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo ta del tožbe, ker je bila vložena preuranjeno.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje vzelo na znanje umik tožbenega zahtevka za ugotovitev veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 2. 2001 v povezavi s sklepom z dne 30. 10. 2000 ter priznanje pravic iz te pogodbe od 1. 1. 2020 do vrnitve na delo ter postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka). Dovolilo je spremembo tožbe z dne 10. 11. 2020 (II. točka izreka). Tožbo je zavrglo v delu, ki se nanaša na plačilo 14.371,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2019 dalje (III. točka izreka). Ugotovilo je nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 11. 2019 (IV. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 19.556,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2019 dalje (V. točka izreka) ter toženki naložilo, naj tožniku plača stroške postopka v znesku 1.474,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Zoper III., V. in zavrnilni del VI. točke izreka sodbe in sklepa vlaga pritožbo tožnik. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da se zahtevku v celoti ugodi in toženki naloži plačilo stroškov postopka, oziroma razveljavitev izpodbijanega dela in vrnitev zadeve v novo odločanje. Nasprotuje odločitvi o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na plačilo pogodbene kazni po 125. členu kolektivne pogodbe, saj meni, da glede na načelo ekonomičnosti ni nobene ovire, da sodišče o pogodbeni kazni oziroma o upravičenosti tožnika, da se mu ta izplača, ne bi odločilo že v tem postopku. Po njegovem mnenju je pogodbena kazen posledica ugotovljene nezakonitosti same odpovedi in bi se o njej moralo podobno kot o denarnem povračilu po 118. členu ZDR-1 odločati v istem postopku. Meni, da citirana sodba vrhovnega sodišča ne potrjuje stališča o preuranjenosti tega zahtevka, saj se nanaša le na zapadlost priznanega denarnega zneska in bi torej lahko vplivala kvečjemu na obrestni del zahtevka. Navaja, da bi ga sodišče prve stopnje v okviru procesnega materialnega vodstva moralo pozvati k dopolnitvi navedb glede prostega delovnega mesta v A. ter postaj avtobusa mestnega prometa v B., na katerih vstopa in izstopa. Meni, da z navedbami o izživljanju toženke nad njim in kazenski premestitvi v B. ni bil prepozen. Graja odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo odpravnine, saj bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati omejitev iz 50. člena kolektivne pogodbe. Nasprotuje tudi ugotovitvi o tem, koliko časa potrebuje za opravo poti na delo in z njega, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo časa čakanja ter dejstva, da nima ustreznega javnega prevoza na relaciji C., in tega, da zaradi zdravstvenih omejitev ne more dlje časa hoditi, zaradi česar bi moral uporabiti še mestni avtobus v B. Navaja, da skupni čas na delo in z dela traja 3 ure in 5 minut, zaradi česar novo delovno mesto zanj ni ustrezno. Glede na navedeno meni, da bi mu sodišče prve stopnje moralo prisoditi odpravnino zaradi neustreznega delovnega mesta, na to pa ne more vplivati dejstvo, da dogovor o plačilu njenega sorazmernega dela s toženko ni bil mogoč. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka v zavrnilnem delu, saj mu sodišče prve stopnje ni priznalo stroškov, ki jih je priglasil po OT z upoštevanjem višine tožbenega zahtevka 33.000,00 EUR. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe in sklepa s stroškovno posledico. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Toženka vlaga pritožbo zoper IV. in VI. točko sodbe in sklepa zaradi vseh pritožbenih razlogov ter kršitve ustavnih pravic. Predlaga njeno spremembo in zavrnitev zahtevka tožnika v celoti oziroma razveljavitev izpodbijanega dela ter vrnitev zadeve v tem delu sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Navaja, da je tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala s ponudbo nove, saj iz zdravniškega spričevala za tožnika izhaja, da trajno ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za delovno mesto transportni skladiščnik, izpolnjuje pa jih za delovno mesto transportni komercialist. Navaja, da je odpoved podana iz poslovnega razloga na strani delodajalca zaradi organizacijskih razlogov, saj so delo transportnega skladiščnika, ki ga je opravljal tožnik, prevzeli drugi delavci na podlagi vsakokratnih odredb o opravljanju drugega dela skladno s 33. členom ZDR-1 in 49. členom kolektivne pogodbe. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da so po prejemu spornega zdravniškega spričevala nastali razlogi na strani tožnika in opozarja na procesno zahtevo po navajanju pravno pomembnih dejstev, tožnik pa ni podal trditev glede nezakonitosti odpovedi zaradi neobstoja poslovnega razloga. Meni, da zdravniško spričevalo ne utemeljuje odpovedi zaradi nesposobnosti, tudi če delodajalec delavcu ob upoštevanju omejitev iz zdravniškega spričevala ne more začasno zagotoviti ustreznega dela. Navaja, da ZDR-1 začasno nezmožnost za delo, ugotovljeno po predpisih o zdravstvenem zavarovanju, izrecno opredeljuje za neutemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pove, da v primeru trajnejših sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in zaradi katerih trajno izgubi zmožnost za opravljanje dela, lahko delavec pridobi pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ZDR-1 pa šele ob zagotovitvi teh pravic ter izpolnjenih drugih pogojih ureja možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti zaradi invalidnosti, ne pa iz razloga nesposobnosti. Meni, da se ob ugotovitvi na obdobnem preventivnem zdravstvenem pregledu s strani izvajalca medicine dela na podlagi 33. člena ZVZD-1, da delavec ne izpolnjuje zdravstvenih zahtev za delovno mesto, njegov delovnopravni položaj ob sodelovanju izvajalca medicine dela lahko rešuje v smislu navedenih zakonskih določb. Priglaša stroške pritožbe.

5. Tožnik na pritožbo toženke odgovarja, predlaga njeno zavrnitev ter ugoditev tožnikovi pritožbi ter naložitev plačila stroškov pritožbenega postopka toženki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe in sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti v pritožbah pavšalno uveljavljanih kršitev določb postopka ter ustavnih pravic.

8. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, ki jo je toženka podala tožniku na podlagi prve alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1), ter pravici do odpravnine in pogodbene kazni v povezavi z določbami 91. člena ZDR-1, ki ureja odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, ter 125. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (Ur. l. RS, št. 95/07 in nasl. – kolektivna pogodba), po kateri je v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja delodajalec delavcu dolžan plačati pogodbeno kazen poleg zneska, ugotovljenega s sodbo sodišča. 9. Pravilno je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 11. 2019 (listina A 3) nezakonita, ker razlog, naveden v odpovedi, ni poslovni razlog, torej prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi organizacijskih razlogov na strani delodajalca. Razlog, opisan v odpovedi, je namreč razlog na strani delavca (trajno neizpolnjevanje posebnih zdravstvenih zahtev za delovno mesto transportnega skladiščnika), in kot tak že pojmovno ni poslovni razlog iz prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Drugačno pritožbeno vztrajanje toženke ni utemeljeno, materialnopravno zgrešeno pa je sklicevanje na določbe 33. člena ZDR-1 in 49. člena kolektivne pogodbe, ki se nanašajo na odrejanje drugega dela.

10. Toženka v pritožbi uveljavlja, da sodišče prve stopnje zaradi pomanjkanja trditev v tej smeri ne bi smelo presojati odpovedi v luči obstoja poslovnega razloga. Navedba ni utemeljena. Tožnik je v postopku vseskozi zatrjeval, da za podajo redne odpovedi ni bilo nikakršne podlage ter da organizacijski razlogi ne obstajajo, kar zadostuje za ugotavljanje, ali je navedeni odpovedni razlog zakonit. Zgolj dejstvo, da je tožnik v prvi vrsti utemeljeval nezakonitost odpovedi z neustreznostjo ponujenega dela po novi pogodbi o zaposlitvi, na pravilnost izpodbijane sodbe in sklepa ne vpliva. Glede na to sodišče prve stopnje ni kršilo določb 7. in 212. člena ZPP, zato s strani toženke uveljavljana kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

11. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove nezakonita, je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine. Odločitev je sicer zmotno oprlo na ugotovitev, da je bila tožniku ponujena ustrezna zaposlitev v smislu petega odstavka 91. člena ZDR-1, vendar je odločitev pravilna iz drugih razlogov. Pogoj za upravičenost delavca do odpravnine v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je, da je odpoved skladna z zakonom. V tretjem odstavku 91. člena ZDR-1 je določeno, da če delavec v primeru odpovedi s ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, nima pravice do odpravnine, obdrži pa pravico do pravnega varstva pred pristojnim sodiščem, kot v drugih primerih redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa se šteje, da je bila nova pogodba sklenjena pod razveznim pogojem. V šestem odstavku istega člena pa je določeno, da ima v primeru, ko sprejme neustrezno novo zaposlitev, delavec pravico do sorazmernega dela odpravnine v višini, ki jo dogovori z delodajalcem. Ker je bilo v predmetni zadevi ugotovljeno, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker ne obstaja poslovni razlog, naveden v njej, tožniku odpravnina ne gre, saj na podlagi nezakonite odpovedi ni mogoče zahtevati plačila odpravnine, temveč (le) pravice iz nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Na upravičenost do plačila sorazmernega dela odpravnine na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pa ne vpliva, da je tožnik umaknil tožbeni zahtevek za priznanje pravic iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Nasprotno zavzemanje tožnika v pritožbi ni utemeljeno.

12. Neutemeljena je tudi pritožba tožnika zoper odločitev o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na pogodbeno kazen po 125. členu kolektivne pogodbe, ki določa, da je ob ugotovljenem nezakonitem prenehanju delovnega razmerja delodajalec delavcu dolžan izplačati poleg zneska ugotovljenega s sodbo sodišča, tudi 8 povprečnih mesečnih bruto plač delavca v zadnjih 3 mesecih dela kot pogodbeno kazen za nezakonito prenehanje delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo ta del tožbe s sklicevanjem na sodno prakso, po kateri je mogoče uveljavljati zahtevek za plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja šele po pravnomočnosti odločitve sodišča glede nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Skladno z ustaljeno sodno prakso je pravnomočna odločba sodišča pogoj za to, da delavcu pripada pogodbena kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 84/2004, VIII Ips 123/2009, VIII Ips 529/2008 idr.). Tožnik se neutemeljeno zavzema za to, da je sodišče že ugotovilo nezakonitost odpovedi, zaradi česar bi mu že v tem postopku lahko prisodilo pogodbeno kazen po 125. členu kolektivne pogodbe, nezapadlost zneska pogodbene kazni pa bi bilo eventualno mogoče upoštevati le pri prisoji zakonskih zamudnih obresti. V času izdaje sodbe sodišča prve stopnje že pojmovno ni mogel biti izpolnjen pogoj, da je odločitev o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravnomočna, saj skladno z določbo 319. člena ZPP sodba postane pravnomočna šele, ko se ne more več izpodbijati s pritožbo, v predmetni zadevi pa je proti odločitvi o tem, da je odpoved nezakonita, toženka vložila pritožbo. Glede na to, da pogoj pravnomočnosti odločitve o nezakonitosti odpovedi še ni bil podan, je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo ta del tožbe, ker je bila vložena preuranjeno.

13. Glede na to, da je bila odločitev o glavni stvari pravilna, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo tudi o stroških postopka skladno z uspehom strank. Tožniku je pravilno priznalo stroške postopka po Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl. – OT), priglašene v zvezi z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, s katerim je uspel, ne pa tudi stroškov, priglašenih v zvezi z zahtevkoma, s katerima ni uspel. 14. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

16. Tožnik in toženka s pritožbama nista uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP vsak sam krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.