Jedro

Za sklenitev posojilne pogodbe ZPPSL ni terjal soglasja stečajnega senata.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje ter v prvem odstavku izreka glede glavnice v višini 261.916,97 EUR in v tretjem odstavku izreka sodba sodišča prve stopnje se razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je v delu, pomembnem za odločanje o reviziji, ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 261.916,97 EUR in toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 8.785,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila (prvi in tretji odstavek izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke v delu, ki se nanaša na izrek o stroških, delno ugodilo tako, da je spremenilo tek paricijskega roka. V ostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločilo je še o stroških postopka.

3. Tožena stranka z revizijo napada sodbo pritožbenega sodišča zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. in 2. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka ali pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

5. Postopek se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato je Vrhovno sodišče na podlagi določbe drugega odstavka njegovega 130. člena pri postopanju in odločanju ravnalo po določbah ZPP, kakršne so veljale pred uveljavitvijo novele ZPP-D. Relevantno dejansko stanje

6. Tožeča stranka vtožuje povračilo škode v višini, za katero naj bi bila oškodovana stečajna masa. Tožena stranka je kot stečajna upraviteljica tožeče stranke(1) brez soglasja stečajnega senata kot posojilodajalka z družbo P. d.o.o. kot posojilojemalko sklenila Pogodbo o kratkoročnem posojilu št. 78/2000 (in več dodatkov k tej pogodbi), na podlagi katere je tožena stranka iz stečajne mase tožeče stranke družbi P. d.o.o. posodila denarna sredstva v višini 261.916,97 EUR. Družba P. d.o.o., nad katero je bil po zapadlosti obveznosti iz posojilne pogodbe začet stečajni postopek, denarnih sredstev do zaključka glavne obravnave tožeči stranki ni vrnila.

Razlogi za ugoditev reviziji

7. Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL) je v drugem odstavku 80. člena določal, da stečajni upravitelj odgovarja vsakemu udeležencu v stečajnem postopku za škodo, ki mu jo prizadene namenoma ali iz hude malomarnosti. V naši literaturi(2) se zagovarja stališče, da je krog udeležencev v smislu te določbe omejen le na upnike. Vendar pa taka razlaga ni prepričljiva, saj upniki niso edini udeleženci stečajnega postopka.(3) Velja sicer pritrditi revidentki, da so oziroma bodo končni oškodovanci upniki, in ne stečajni dolžnik, vendar to ne pomeni, da imajo aktivno legitimacijo za vložitev odškodninske tožbe zgolj upniki stečajnega dolžnika. V času trajanja stečajnega postopka posamezen upnik niti ne more vložiti samostojne odškodninske tožbe, saj ni znano, v kakšnem obsegu bo zaradi ravnanja stečajnega upravitelja oškodovan. Pred razdelitvijo stečajne mase pa je znana skupna škoda, ki je zaradi protipravnega ravnanja stečajnega upravitelja nastala stečajni masi. Zato lahko v imenu stečajnega dolžnika za račun stečajne mase odškodninsko tožbo proti razrešenemu stečajnemu upravitelju v času trajanja stečajnega postopka vloži novi stečajni upravitelj. Če novi stečajni upravitelj odškodninske tožbe v času trajanja stečajnega postopka ne bi vložil, bi po zaključku stečajnega postopka lahko upniki vložili tožbe na povračilo škode, ki odpade na posameznega upnika. Navedeno tako potrjuje pravilnost odločitve drugostopenjskega sodišča o aktivni legitimaciji tožeče stranke.

8. Sodišči prve in druge stopnje sta zavzeli stališče, da bi morala stečajna upraviteljica za sklenitev pogodbe o kratkoročnem posojilu imeti dovoljenje stečajnega senata. Ker je pogodbo in dodatke k tej pogodbi sklenila brez dovoljenja stečajnega senata, naj bi bilo njeno dejanje opravljeno v nasprotju s 134. členom ZPPSL v zvezi s 75. členom ZPPSL in kot tako protipravno.

9. Pogodba o kratkoročnem posojilu z družbo P. d.o.o. je bila, tako se zdi, sklenjena z namenom, da se ohrani ali celo poveča vrednost že unovčene stečajne mase. Za sklenitev take pogodbe ZPPSL ni terjal soglasja stečajnega senata.

10. Pri sklepanju pogodb, kot tudi sicer pri opravljanju drugih nalog v stečajnem postopku, pa mora stečajni upravitelj ravnati v skladu z načelom omejitve tveganj in s skrbnostjo dobrega gospodarja.

11. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da je tožena stranka posojilno pogodbo sklenila brez ustreznega zavarovanja. Ni utemeljen revidentkin očitek sodišču druge stopnje, da se v zvezi z instrumenti zavarovanja ni izreklo o njenih pritožbenih navajanjih. V pritožbi tožena stranka odločitve sodišča prve stopnje v tem delu ni konkretizirano izpodbijala, zato se sodišče druge stopnje do teh trditev tudi ni bilo dolžno opredeliti. Konkretizacija trditev v revizijskem postopku, ko revidentka navaja, da so bila posojena denarna sredstva zavarovana z odstopom hipotekarno zavarovanih terjatev in odstopom sorazmernega deleža terjatev do L. d.d., pa je prepozna.

12. Protipravnost ravnanja tožene stranke bi bila izključena, če bi stečajni senat odobril sklenitev posojilne pogodbe, oziroma če bi tožena stranka posojilno pogodbo sklenila po navodilu predsednika stečajnega senata (drugi odstavek 80. člena ZPPSL). Iz sodb nižjih sodišč izhaja, da med strankama ni bilo sporno, da tožena stranka takšne odobritve oziroma navodila ni dobila.

13. Sodišči prve in druge stopnje sta hudo malomarnost tožene stranke utemeljili na ugotovitvi, da je bila tožena stranka pri sklenitvi posojilne pogodbe nepazljiva in ni ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, ki se od nje zahteva, saj je sporno pogodbo sklenila brez ustreznega zavarovanja.

14. Huda malomarnost (culpa lata) na splošno pomeni tako ravnanje, ki ne upošteva niti tistega, kar bi v dani situaciji vsakdo upošteval. Za konkretni primer to pomeni, da je toženi stranki mogoče očitati, da je ravnala s hudo malomarnostjo, če ni ravnala tako, kot bi ravnal vsak stečajni upravitelj (torej ne samo skrben, pač pa tudi manj skrben stečajni upravitelj).

15. Denarja se ne posoja tistemu, ki ga ni sposoben vrniti. Zato se vsakdo prepriča o tem, kakšne lastnosti ima in v kakšnem položaju je posojilojemalec. Vsak stečajni upravitelj se mora zato pri posojanju denarnih sredstev stečajne mase prepričati o sposobnosti posojilojemalca, da bo vrnil posojilo. Presoja hude malomarnosti tožene stranke je zato odvisna od tega, ali se je tožena stranka pred sklenitvijo posojilne pogodbe z družbo P. d.o.o. prepričala o njeni gospodarski moči, njeni (dobri) bonitetni oceni, rasti in razvoju dejavnosti, s katerimi se družba ukvarja. Če bi pri tem napravila napačno oceno sposobnosti posojilojemalca vrniti prejeto posojilo, ji zaradi tega praviloma še ne bi bilo mogoče očitati hude malomarnosti, pač pa le lahko malomarnost. 16. Samo na podlagi tega, ker tožena stranka ni poskrbela za ustrezno zavarovanje posojila, (še) ni mogoče utemeljevati njene hude malomarnosti. Gledano s stališča ex post (ko posojilojemalec ne vrača posojila) se res pokaže, da bi bilo zavarovanje nujno, vendar pa je treba krivdo presojati po stanju ex ante, torej ob sklepanju pogodbenega razmerja. Šele če bi se pokazalo, da je bila sposobnost posojilojemalca vrniti posojilo že ob sklenitvi posojilne pogodbe vprašljiva in je zato brez zavarovanja ne bi sklenil noben razumen stečajni upravitelj, bi to utemeljevalo zaključek, da je tožena stranka ravnala s hudo obliko malomarnosti. Pravni zaključek sodišč nižjih stopenj o hudi malomarnosti toženke samo na podlagi tega, ker pri sklepanju posojilnega razmerja ni poskrbela za ustrezno zavarovanje, se po povedanem pokaže kot preuranjen.

17. Škoda je negativna posledica, ki nastane v sferi druge (oškodovane) osebe, v tem primeru tožeče stranke. OZ v 132. členu med drugim škodo opredeljuje kot zmanjšanje premoženja (navadna škoda). V konkretnem primeru škodo zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke predstavlja zmanjšana stečajna masa tožeče stranke. Tožena stranka skozi ves postopek smiselno trdi, da škoda tožeči stranki (še) ni nastala, saj stečajno maso tožeče stranke predstavljajo denarna sredstva naložena kot depozit pri družbi P. d.o.o. Med pravdnima strankama ni sporno, da družba P. d.o.o. svoje obveznosti po Pogodbi o kratkoročnem posojilu št. 78/2000 ob zapadlosti ni izpolnila. Od trenutka, ko je njena obveznost iz posojilne pogodbe zapadla v plačilo, ni več mogoče trditi, da tožeči stranki pravno priznana škoda ni nastala. Vprašanje je le, v kakšni višini je stečajna masa oškodovana. Upoštevaje navedbe pravdnih strank o teku stečajnega postopka nad družbo P. d.o.o. ter dejstvo, da bo dokončni obseg škode znan po tem, ko bo ugotovljeno v kakšnem obsegu, če sploh, je bila tožeča stranka poplačana v stečajnem postopku nad družbo P. d.o.o., bi sodišče prve stopnje pred odločitvijo v zadevi moralo ugotoviti obseg morebitnega poplačila tožeče stranke v stečajnem postopku nad družbo P. d.o.o. Na podlagi navedenega se kot zmotna izkaže odločitev nižjih sodišč, da dejstvo, kolikšno bo, če sploh bo, eventualno poplačilo tožeče stranke iz stečajne mase družbe P. d.o.o., ni pravno relevantno.

18. Ker sta sodišči nižjih stopenj izhajali iz napačnega materialnopravnega stališča o obliki krivde in škodi, je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Vrhovno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje ter v prvem odstavku izreka glede glavnice 261.916,97 EUR in tretjem odstavku izreka sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi potrebe, da se ugotovijo dejstva, ki še niso bila ugotovljena, ni bilo pogojev za spremembo oziroma potrditev izpodbijane sodbe, kakor tudi ne zgolj za razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP). Napotki za novo sojenje so razvidni iz gornje obrazložitve.

Izrek o stroških postopka

19. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Tožena stranka je bila s sklepom stečajnega senata z dne 15. 3. 2004 razrešena funkcije stečajne upraviteljice tožeče stranke.Op. št. (2): Glej komentar k 80. členu ZPPSL v Plavšak, N., Prelič, S.: ZPPSL s komentarjem, GV, Ljubljana (2000), str. 338. Op. št. (3): Tudi nemška in avstrijska literatura (v bistvenem) enaki določbi prvega odstavka § 60 Insolvenzordnung-a oziroma tretjega odstavka § 81 Konkursordnung-a interpretirata tako, da se nanašata tako na upnike kakor tudi na stečajnega dolžnika.