Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi opravljene glavne obravnave dovolj skrbno in natančno raziskalo dejansko stanje, pri tem je upoštevalo podatke upravnega spisa in svojo presojo, da je bila tožniku izrečena 15 letna zaporna kazen, ustrezno utemeljilo z razlogi, ki so logični in življenjsko oziroma izkustveno sprejemljivi.

Predlaganje novih dokazov in ugotavljanje novih dejstev, kolikor se (prvič) ugotavljajo pred sodiščem (ob prej izpolnjeni predpostavki dopustnosti), mora namreč stranka prerekati oziroma jih zanikati, sicer se štejejo za priznana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo odločbo toženke št. 2142-246/2014/33 (1312-03) z dne 20. 3. 2017, ugodilo tožnikovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite in mu priznalo status begunca (1. točka izreka). Odločilo je še, da sodna odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve pravnomočne odločbe velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji (2. točka izreka).

2. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje temelji na presoji, da je odločba toženke nezakonita, ker v postopku izdaje odločbe ni pravilno uporabila materialnega prava in tudi ni upoštevala pravil postopka. Toženka je splošno neverodostojnost tožnika ocenila z vidika verjetnosti njegovih izjav predvsem kot razlogov za preganjanje in ne zaradi dejanske neskladnosti oziroma kontradiktornosti teh izjav; to velja še zlasti za zaključek toženke v zvezi z obsodilno sodbo egiptovskega sodišča in dopisom tožnikovega odvetnika glede dolžine trajanja zaporne kazni. Sodišče prve stopnje pa je ocenilo, da so tožnikove navedbe glede političnega prepričanja in temu posledično preganjanja s strani aktualne oblasti kot ključnem razlogu za zapustitev izvorne države logično prepričljive, konsistentne in same po sebi glede na predložena poročila oziroma informacije o izvorni državi tožnika niso neverjetne, poleg tega pa jih je tožnik podkrepil z listinskimi dokazi, ki so skladni z njegovimi navedbami glede njihove vsebine in z njegovimi navedbami v upravnem postopku ter na glavni obravnavi 11. 5. 2018. 3. Zoper navedeno sodbo vlaga toženka (v nadaljevanju pritožnica) pritožbo zaradi "zmotne uporabe materialnega prava ali zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja". Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do višine kazni, kljub temu, da pritožnica naj ne bi dokazala, da je bila tožniku prvotno izrečena 15 letna zaporna kazen znižana na 4 letno zaporno kazen; navedeno pa vpliva na oceno tožnikove verodostojnosti. Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na stanje v izvorni državi, ampak se je sklicevalo na verodostojnost tožnika. Tožnik ni z nikakršnimi listinskimi dokazi dokazoval izpovedi, da nadaljuje študij na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo odpravi in tožbo zavrne, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in samo odloči o stvari.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da se je sodišče prve stopnje s sodbo egiptovskega sodišča natančno ukvarjalo na straneh od 17 do 20 in tekom celotnega teksta izpodbijane sodbe. Navedbe pritožnice v zvezi z dolžino kazni so podane prepozno in so neutemeljene. Poudarja, da izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca že s tem, ker so njegove izjave skladne z informacijami iz izvorne države. Sodišče prve stopnje je sodbo egiptovskega sodišča sprejelo za verodostojno in ni pomembno, ali je bila tožniku izrečena petnajstletna ali štiriletna zaporna kazen, saj obe predstavljata preganjanje zaradi vere oziroma politike, kar je v Egiptu eno in isto. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

**Izhodišče presoje**

6. V obravnavani zadevi je Vrhovno sodišče odločalo že dvakrat. V sklepu I Up 262/2017 z dne 17. 1. 20181 je poudarilo, da bi sodišče prve stopnje, glede na nosilno stališče, da pritožnica tožniku pred izdajo odločbe ni dala možnosti izjasniti se o okoliščinah, ki jih je štela za protislovne ali malo verjetne, čeprav je na njih oprla svojo odločbo, moralo odločiti na glavni obravnavi. Po navedenem sklepu Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje v novem postopku na glavni obravnavi izvedlo dokaz z zaslišanjem tožnika in vpogledom v listine. V sklepu I Up 151/2018 z dne 24. 9. 20182 pa je Vrhovno sodišče med drugim poudarilo, da bi se moralo sodišče prve stopnje, glede na ugotovitev, da bo tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo prisiljen nastopiti prestajanje izrečene 15 letne zaporne kazni, ki je nesorazmerna z očitanim kaznivim dejanjem,3 opredeliti tudi do pritožničine dokazne ocene listinskih dokazov, da je iz sodbe egiptovskega sodišča mogoče razbrati, da je bila tožniku izrečena 15 letna zaporna kazen, ki pa je bila s sodbo prizivnega sodišča znižana na 4 leta. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje v novem postopku na znova začeti glavni obravnavi 12. 4. 2019 vpogledalo upravni spis, prebralo zapisnika o glavni obravnavi z dne 11. 5. 2018 (o do tedaj izvedenih dokazih in zaslišanju tožnika) in z dne 22. 2. 2019 ter priloge spisa, pritožnico pozvalo k predložitvi formata sodb egiptovskega sodišča,4 druge dokazne predloge pa je zavrnilo.

7. Pritožnica s pritožbo izpodbija sodbo, s katero je sodišče prve stopnje v sporu polne jurisdikcije ugotovilo, da je tožnikova prošnja za mednarodno zaščito utemeljena in mu je priznalo status begunca.

8. Po 20. členu ZMZ-1 mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, ob nadaljnjem pogoju, da ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. 9. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. in 27. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec tako izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1.5

10. Pritožnica meni, da sodišče prve stopnje (še vedno) ni v zadostni meri opravilo skrbne in celovite dokazne ocene. S tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 75. člena ZUS-1), ki je v obravnavani zadevi dopusten, saj je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi sàmo ugotovilo dejansko stanje.6

11. Del ugotovljenega dejanskega stanja je (poleg ugotavljanja dejstev) tudi dokazna ocena. V primerih, ko ta ocena ne dosega dokaznega standarda skrbnosti in vestnosti, kot ga določa 8. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom z 22. členom ZUS-1, kršitev te postopkovne določbe preide v bistveno kršitev določb postopka.7 Kršitev 8. člena ZPP je zato podana (le), kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična (kadar sodišče ne oceni vseh dokazov posebej, nato pa še vse dokaze skupaj), ne pa tudi, kadar je vsebinsko neprepričljiva (ker je v nasprotju z nenapisanimi, neformalnimi dokaznimi pravili).8 **Presoja obravnavane zadeve**

12. Glede na navedeno se mora sodišče prve stopnje opredeliti do vseh okoliščin, ki so po mnenju strank bistvene za ugotovitev, ali je tožnik upravičen do priznanja mednarodne zaščite. Med drugim tudi do pritožničine dokazne ocene listinskih dokazov, torej do stališča (na katerem med drugim temelji njena odločitev v izpodbijani odločbi), da je iz sodbe egiptovskega sodišča mogoče razbrati, da je bila tožniku izrečena 15 letna zaporna kazen, ki pa je bila s sodbo prizivnega sodišča znižana na 4 leta.9 Razlog za odločitev sodišča prve stopnje (ratio decidendi) za priznanje statusa begunca je bila namreč med drugim ravno ugotovitev, da bo tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo prisiljen nastopiti prestajanje izrečene 15 letne zaporni kazni, ki je nesorazmerna z očitanim kaznivim dejanjem (3. alineja drugega odstavka 26. člena ZMZ-1, 55. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).10

13. Sodišče prve stopnje je predmetno sodbo egiptovskega sodišča ocenilo za ključno pri odločitvi v zadevi, zato je odredilo sodnemu tolmaču, da izdela sodni prevod te sodbe (priloga C1);11 zoper ta prevod stranki na glavni obravnavi 12. 4. 2019 nista podali nobenih pripomb. Ugotovilo je, da med strankama ostaja sporna le višina tožniku dosojene zaporne kazni, ni pa sporno, da je bil tožnik na prvi stopnji obsojen na 15 letno zaporno kazen. Glede dokazne vrednosti sodbe egiptovskega sodišča je ugotovilo, da se je pritožnica v izpodbijani odločbi do verodostojnosti predmetne sodbe opredelila zgolj s tem, da je opisala njen videz kot "neobičajen izgled".12 Sodišče je na glavni obravnavi 22. 2. 2019 pritožnico pozvalo, da v besedilu sodnega prevoda (priloga C1) podčrta dele besedila, na katerih utemeljuje svojo trditev, da naj bi bila tožniku 15 letna zaporna kazen znižana na 4 leta zapora; podčrtana stavka pa je sodišče citiralo (40. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožnica tudi ni zanikala navedb tožnika na glavni obravnavi 22. 2. 2019, da je v besedilu sodnega prevoda na 5. strani med drugim navedeno, da je bila pritožba (zoper sodbo egiptovskega sodišča) zavrnjena, stroški pa odmerjeni v breme tožniku. Sodišče prve stopnje je tako upoštevaje pravila logičnega sklepanja prišlo do zaključka, da pritožnica ni dokazala, da je bila tožniku prvotno izrečena 15 letna zaporna kazen znižana na 4 letno zaporno kazen, pri čemer je sodišče preverljivo in logično pojasnilo, zakaj s strani pritožnice podčrtana stavka v prevodu sodbe ne potrjujeta njenih trditev o znižanju kazni tožniku.

14. Sodišče prve stopnje je nadalje pojasnilo, zakaj za razliko od pritožnice ne dvomi v verodostojnost predložene sodbe egiptovskega sodišča niti zaradi njenega izgleda, niti formata, pri čemer se je sklicevalo tudi na logično prepričljivo pojasnilo tožnika v upravnem postopku o razlogih, zaradi katerih ni predložil originalne sodbe (41. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Obrazložilo je, zakaj ne more slediti oceni pritožnice o dokazni vrednosti s strani tožnika predloženih dveh dopisov njegovega egiptovskega odvetnika13 z dne 21. 6. 2016 in 28. 3. 2017, temveč nasprotno meni, da sta verodostojna, saj sta po vsebini skladna z vsebino predmetne sodbe glede tožniku izrečene 15 letne zaporne kazni.

15. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi opravljene glavne obravnave dovolj skrbno in natančno raziskalo dejansko stanje, pri tem je upoštevalo podatke upravnega spisa in svojo presojo, da je bila tožniku izrečena 15 letna zaporna kazen, ustrezno utemeljilo z razlogi, ki so logični in življenjsko oziroma izkustveno sprejemljivi. Upoštevanje izpovedi tožnika na glavni obravnavi in na tej podlagi sprejete dokazne ocene je namreč le dodaten (ne pa edini argument, kot to poskuša utemeljiti pritožnica v pritožbi) argument, zakaj je sodišče verjelo tožniku. Ker je torej sodišče prve stopnje to stališče pravilno in popolno obrazložilo, pritožnica tudi ne more izpodbijati tožnikove verodostojnosti z očitkom, da naj bi mu bila zaporna kazen znižana na 4 leta zapora (in torej naj ne bi šlo za višino kazni, kot jo zatrjuje tožnik). Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je pritrditi dokazni oceni sodišča, da je tožnik s predložitvijo sodbe egiptovskega sodišča uspel izkazati, da mu je bila izrečena kazen v taki višini.

16. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo tudi na informacije o izvorni državi tožnika, zato so tosmerni pritožbeni očitki neutemeljeni, v zvezi s tem pa pritožnica niti ne pojasni, v čem naj bi bila nezadostna ocena sodišča prve stopnje. Tudi sicer iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje preverjalo tožnikovo izpoved z informacijami iz izvorne države. Tožnik je namreč z dopolnitvijo tožbe z dne 30. 3. 2016 predložil sodišču posamezna poročila in članke skupaj z navedbo virov in s slovenskimi prevodi relevantnih izsekov.14 Tem dejstvom pritožnica ni nasprotovala in jih ni zanikala, zato jih je posledično sodišče prve stopnje pravilno štelo za dokazana (214. člen ZPP). Predlaganje novih dokazov in ugotavljanje novih dejstev, kolikor se (prvič) ugotavljajo pred sodiščem (ob prej izpolnjeni predpostavki dopustnosti), mora namreč stranka prerekati oziroma jih zanikati, sicer se štejejo za priznana.

17. Tožnikove v postopku sicer neprerekane navedbe v zvezi z nadaljevanjem študija, pa po presoji Vrhovnega sodišča (čeprav ob res delno nejasni argumentaciji prvostopenjskega sodišča v 45. točki obrazložitve in ob nesubstanciranih pritožbenih očitkih) za odločitev v zadevi niti niso pravno pomembne.

18. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je po presoji Vrhovnega sodišča pravilna tudi materialnopravna presoja prvostopenjskega sodišča, da so v konkretni zadevi izkazani razlogi za priznanje statusa begunca tožniku. Navedbe, s katerimi pritožnica le posplošeno izraža nestrinjanje s tem stališčem (v konkretnem primeru naj ne bi obstajala podlaga za priznanje mednarodne zaščite po Ženevski konvenciji, aktih Evropske unije in ZMZ-1), pa same po sebi pritožbe ne morejo utemeljiti.

19. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Z navedenim sklepom je Vrhovno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje I U 647/2017-11 z dne 25. 10. 2017 in zadevo vrnilo istemu sodišču, da opravi nov postopek. 2 Z navedenim sklepom je Vrhovno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje I U 402/2018-38 z dne 11. 5. 2018 in zadevo vrnilo istemu sodišču, da opravi nov postopek. 3 Odločilni razlog sodišča prve stopnje za odločitev v zadevi (ratio decidendi) je bila med drugim ravno ta ugotovitev. 4 Pritožnica se je že na naroku 11. 5. 2018 (str. 6 zapisnika) zavezala k predložitvi formata sodb egiptovskega sodišča, kot nepotreben pa je sodišče prve stopnje na naroku 12. 4. 2019 zavrnilo dokazni predlog pritožnice za poznejšo (v dodatno danem roku) predložitev formatov sodb nekaterih drugih egiptovskih sodišč. 5 Dejanja, ki zaradi svoje resnosti in resnosti njihovih posledic za zadevno osebo utemeljujejo njen strah pred preganjanjem, se opredelijo kot taka glede na naravo nasilja nad posameznikom in njegove posledice. 6 Glej ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, na primer sodbo I Up 79/2018 z dne 23. 5. 2018 (9. točka obrazložitve). 7 Tako na primer tudi sodba Vrhovnega sodišča X Ips 218/2010 z dne 3. 3. 2011 (13. točka obrazložitve). 8 Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 298/2003 z dne 13. 11. 2003 (predzadnji odstavek). 9 Tako je pritožnica navajala tudi v odgovoru na tožbo in je zato očitno napačno mnenje tožnika v odgovoru na pritožbo, da so navedbe pritožnice v zvezi z dolžino kazni podane prepozno. 10 Iz navedene točke obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da se je sodišče prve stopnje v zvezi z lastnostmi dejanj preganjanja sklicevalo tudi na 1. alinejo drugega odstavka 26. člena ZMZ-1. Na podlagi tožnikovih navedb in izpovedbe je namreč sprejelo stališče, da je tožnik v preteklosti že bil izpostavljen dejanjem fizičnega nasilja pri izražanju svojega političnega prepričanja na demonstracijah, na katerih je bil večkrat pridržan daljši čas in je bil podvržen fizičnemu nasilju ter pomanjkanju hrane. 11 Sodišče prve stopnje je tako ravnalo kljub temu, da se v upravnem spisu nahaja slovenski prevod predmetne sodbe egiptovskega sodišča, ki pa je brez navedbe avtorja (33. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). 12 Pritožnica ni podala kakršnega koli pojasnila o tem, kaj citirani nedoločni pravni pojem za njo pomeni, niti ni pojasnila, kaj smatra za "običajen izgled" (38. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). 13 Ob tem je sodišče prve stopnje pojasnilo, da ne dvomi niti v verodostojnost izpisa iz seznama odvetnikov v Egiptu, ki ga je predložil tožnik in tudi prikazal na svojem telefonu na glavni obravnavi 11. 5. 2018 (42. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). 14 Poročilo Amnesty international za Egipt za obdobje 2015-2016, izsek iz poročila Freedom House 2015, članek "Z zamrznitvijo premoženja uglednih osebnosti, ki se borijo za človekove pravice, vlada Egipta še naprej kriminalizira politične opozicije, novinarje, ki so kritični do vlade in si prizadevajo za človekove pravice", članek Visokega komisarja za človekove pravice z dne 27. 1. 2015.