Jedro

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo, da je tožeča stranka tožbo spremenila (tako da je postavila še podrejeni zahtevek), ni pa v zvezi s tem ravnalo kot to določa zakon. Tudi če bi bila vročitev izkazana, pa je bil poziv, kakršen je bil, preveč splošen, da bi nanj lahko vezali kakršnekoli posledice. Tožena stranka je bila pozvana le, da odgovori na navedbe tožeče v pripravljalni vlogi z opozorilom, da kasnejših navedb sodišče ne bo upoštevalo. Tak poziv ne pomeni niti materialnega procesnega vodstva, kaj šele poziva k soglasju k spremembi tožbe.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (točki II in III) razveljavi, zadeva pa v razveljavljenem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene zahtevala sklenitev prodajne pogodbe za nepremičnine, naštete v izreku sodbe in v besedilu, kakšno izhaja iz izreka sodbe. Ugodilo pa je podrejenemu tožbenemu zahtevku na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerega bo za te nepremičnine mogoč prenos v zemljiški knjigi. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Iz razlogov sodbe izhaja, da sta stranki dogovorili odkupno pravico, ki je bila vezana na odložni pogoj, ni pa bila časovno omejena. Tožeča stranka je uveljavila odkupno pravico, kar pomeni, da je bil z njeno izjavo (in pogodbo, s katero je bila odkupna pravica dogovorjena) zavezovalni posel že sklenjen. V posledici primarni zahtevek na sklenitev pogodbe ni sklepčen, utemeljen pa je zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila.

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka, tožena stranka pa zoper tisti del, s katerim je bilo ugodeno podrejenemu zahtevku in zoper odločitev o stroških.

3. Tožeča stranka v pritožbi meni, da je s podrejenim zahtevkom uspela v celoti, zavrnitev primarnega zahtevka zato za toženo stranko ne predstavlja vsebinskega uspeha v pravdi. Glede na to bi morala tožena stranka nositi stroške postopka v celoti (enako VSL II Cp 4846/2010).

4. Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Najprej navaja, da nikoli ni prejela poziva sodišča, da odgovori na pripravljalno vlogo, s katero je tožeča stranka spremenila tožbeni zahtevek. Sodišče je sicer opravilo poizvedbe, vendar je pri pošiljki št. RR 1 šlo za poštno pošiljko v drugi zadevi (I Pg 1). Res je, da toženec ni pristopil na glavno obravnavo, vendar to ne pomeni, da priznava dejstva, navedena v pripravljalno vlogi kot resnična, kar jasno dokazujejo že navedbe v odgovoru na tožbo. Tožena stranka se po postavitvi podrejenega zahtevka nikoli ni spustila v obravnavanje o glavni stvari, da bi se lahko štelo, da je privolila v spremembo tožbe. Sicer pa tožena stranka spremembi tožbe nasprotuje. Sodišče tudi na naroku ni izdalo sklepa, s katerim bi dovolilo spremembo tožbe. O dovolitvi spremembe izpodbijana sodba nima razlogov. Četudi bi sodišče spremembo tožbe dopustilo, pa bi moralo toženi stranki pustiti čas, da na spremembo odgovori. Če bi sodišče upoštevalo določbo 185. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in dalo toženi stranki možnost odgovora, bi bila sodba nedvomno ugodnejša za toženo stranko. Ker tožena stranka doslej te možnosti ni imela, namreč šele v pritožbi uveljavlja ugovor sočasne izpolnitve. Tožena stranka ni dolžna izpolniti, dokler ne izpolni tudi tožeča (plačilo dogovorjene kupnine). Ker je sodišče kljub povedanemu odločilo o podrejenem zahtevku, je zagrešilo bistveno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, z opustitvijo poziva pa tudi absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne glede na navedeno pa tožena stranka meni, da bi sodišče moralo podrejeni tožbeni zahtevek zavrniti zaradi nesklepčnosti. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da sta stranki sklenili dve prodajni pogodbi in da je tožnica vzela v najem parkirna mesta, ki so predmet pravde. Predmet odkupne pravice je bil odkup teh parkirnih mest. Tožeča stranka trditev, da je kupnino plačala, ni postavila, prav tako kupnine ni deponirala kot depozit, s čimer bi izkazala, da je svojo obveznost izpolnila v celoti. Sodišče se s tem, da kupnina ni bila plačana, sploh ni ukvarjalo. Pravilo sočasne izpolnitve pa pomeni, da prodajalec ni dolžan opraviti razpolagalnega posla, dokler kupec ne plača kupnine. Da je bilo plačilo kupnine za toženo stranko bistveno, izhaja že iz njenih navedb v odgovoru na tožbo. Med strankama je bila sporna tudi višina kupnine. Tožena stranka še vedno vztraja tudi pri svojih trditvah, da je bila odkupna pravica časovno omejena. Med strankama je bilo namreč dogovorjeno, da odkupna pravica preneha 30.6.2006 (torej v enem letu od prevzema parkirišč). Do take ugotovitve bi sodišče prišlo, če bi upoštevalo vsebino obeh pogodb (točka 1.10). Toženec je odkup zagotovil in dne 2.6.2006 tožeči stranki celo poslal ponudbo, s čimer je ohranil pravico do zaračunavanja najemnine za preostali čas najemnega razmerja. V nasprotnem primeru toženec pogodb z neomejeno odkupno pravico sploh ne bi podpisal, zaradi česar se je skliceval na določbo 83. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po kateri je treba nejasna določila pri pogodbah, ki jih je pripravila ena stranka, razlagati v korist druge. V posledici je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo, da je tožeča stranka tožbo spremenila (tako da je postavila še podrejeni zahtevek), ni pa v zvezi s tem ravnalo kot to določa zakon. Ker je do spremembe prišlo v času, ko se je tožena stranka že spustila v pravdo, bi moralo toženo stranko pozvati, ali s spremembo soglaša, in nato ukrepati glede na odgovor. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil toženi stranki sicer poslan poziv, vendar v spisu ni izkazano, da bi tožena stranka ta poziv prejela (poizvednica se dejansko nanaša na drugo pisanje, kot to opozarja pritožba). Tudi če bi bila vročitev izkazana, pa je bil poziv, kakršen je bil, preveč splošen, da bi nanj lahko vezali kakršnekoli posledice. Tožena stranka je bila pozvana le, da odgovori na navedbe tožeče v pripravljalni vlogi z opozorilom, da kasnejših navedb sodišče ne bo upoštevalo (razen če bi bili izpolnjeni pogoji iz 286. a člena ZPP). Tak poziv ne pomeni niti materialnega procesnega vodstva, kaj šele poziva k soglasju k spremembi tožbe.

7.Prav tako ni mogoče šteti, da se je tožena stranka spustila v obravnavanje po spremenjeni tožbi. Po prejemu »poziva« je tožena stranka sicer res vložila pritožbo zoper izdano začasno odredbo, vendar je bila začasna odredba izdana na podlagi tožbe pred njeno spremembo.

8. Na podlagi določbe 185. člena ZPP bi sodišče moralo toženo stranko pozvati, ali soglaša s spremembo tožbe, zlasti pa bi moralo svojo odločitev glede spremenjene tožbe obrazložiti. Izpodbijana sodba razlogov v tej smeri nima. Opisana kršitev je vplivala na zakonitost izpodbijanega dela sodbe, saj je predmet izpodbijanja prav spremenjeni del zahtevka. Na podlagi 354. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP je zato moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugoditi in sodbo v točki II razveljaviti. Hkrati je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških, saj je ta odvisna od končnega uspeha v pravdi. Navodila za novo sojenje so vsebovana že v zgornji obrazložitvi.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.