Jedro

Ker tožniku plačilo prispevka ni bilo naloženo kot domnevnemu zavezancu na podlagi pravne domneve iz 4. odstavka 15. člena ZRTVS, prvostopni organ ni bil zavezan ravnati po 6. odstavku 15. člena ZRTVS in tožniku po uradni dolžnosti omogočiti podati izjavo, da nima svojega in da v svojih prostorih ne uporablja tujega sprejemnika

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je RTV Slovenija tožniku naložila plačilo neplačanih prispevkov za mesece od decembra 2000 do avgusta 2001 s pripadajočimi obrestmi, skupaj v višini tedanjih 24.415,00 SIT na podlagi 1. in 4. odstavka 15. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenija (Uradni list RS, št. 18/94, 29/94, 73/94 - odločba US, 88/99, 90/99, 102/99 - sklep US, 39/2000, 113/00 - odločba US, 19/2001 in 79/2001, v nadaljevanju ZRTVS) v zvezi s Pravilnikom o načinu prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov, o evidenci zavezancev ter o načinu plačevanja RTV prispevka (Uradni list RS, št. 39/00, v nadaljevanju Pravilnik). Drugostopni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Navedel je, da je iz spisne dokumentacije razvidno, da je organ prve stopnje tožnika uvrstil v evidenco zavezancev na podlagi njegovih prijav z dne 9. 8. 1973 in 1. 6. 1980 ter prijave barvnega televizijskega sprejemnika z dne 21. 4. 1981. Po prvem odstavku 15. člena ZRTVS je dolžan plačevati prispevek za opravljanje radijske in televizijske dejavnosti Radioteleviziji Slovenija, kdor ima radijski ali televizijski sprejemnik na območju Republike Slovenije, kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa Radiotelevizije Slovenija. Šesti odstavek 15. člena tega zakona res določa, da mora RTV Slovenija odjemalcu električne energije, ki doslej ni bil plačnik RTV-naročnine, preden od njega zahteva plačilo prispevka na podlagi tega zakona omogočiti, da poda izjavo v smislu četrtega odstavka 15. člena zakona. Tožnik je bil zavezanec od navedenih prijav in ne na novo le na podlagi dejstva, da je imetnik elektro priključka. Od prijave televizijskega sprejemnika 21. 4. 1981 je imel televizijski sprejemnik in vse do izdaje izpodbijane odločbe ni sporočil nobene spremembe, ki bi vplivala na dolžnost plačevanja RTV-naročnine. Ker RTV Slovenija sprememb, sporočenih po Pravilniku ni prejela, je pravilna odločitev, da tožnik dolguje RTV-naročnino za ves čas, kakor je ugotovljeno z izpodbijano odločbo.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je bila RTV Slovenija o dejstvu, da je tožnik televizijski sprejemnik prodal že leta 1986, obveščena s pritožbami z dne 10. 3. 1999, 25. 1. 2000 in z dne 14. 10. 2000. Zato tožniku ne bi smela več pošiljati računov ter izdajati odločb, ki bi temeljile na obveznosti plačil. RTV Slovenija njegovih podpisanih izjav ni upoštevala, nihče se tudi ni prišel prepričat, ali res nima televizijskega sprejemnika. V zvezi s 15. členom (4. odstavkom) ZRTVS se sklicuje na odločitev Ustavnega sodišča RS, objavljeno v Uradnem listu št. 113/2000, v kateri sodišče ugotavlja, da z izpodbijano domnevo ni naloženo prehudo breme tistim, ki RTV sprejemnika nimajo, zgolj izpolniti morajo obrazec, ki jim ga pošlje RTV Slovenija in ga poslati nazaj pošiljateljici. Obveznost plačila nastane namreč šele, ko je RTV Slovenija domnevnemu zavezancu omogočila dati izjavo o imetništvu RTV sprejemnika. Tožnik je RTV Slovenijo trikrat preko sodišča obvestil, da TV sprejemnika nima, ker ga je prodal, dne 3. 2 .2001 jo je prosil, naj mu pošlje obrazce, ki jih bo izpolnil in napisal, da TV sprejemnika nima. Kljub temu zaprošenih obrazcev ni prejel. Ne strinja se z navedbo drugostopnega organa, ki odločitev utemeljuje tudi z navedbami, da je organ prve stopnje tožnika uvrstil v evidenco zavezancev na podlagi tožnikovih prijav, saj tožnik za noben TV sprejemnik ni podal prijav, lahko pa so dale prijave trgovine, kjer je tožnik kupil TV sprejemnik. Je pa tožnik TV sprejemnik odjavil trikrat. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo, kot tudi odločbo organa druge stopnje, razveljavi (pravilno: odpravi), njegove stroške postopka pa naloži v breme organa prve stopnje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je drugostopni organ pravilno ugotovil, da je bilo tožniku plačilo RTV prispevka naloženo na podlagi 1. odstavka 15. člena tedaj veljavnega ZRTVS, po katerem je obveznost plačila navedenega prispevka vezana na imetništvo televizijskega oziroma radijskega sprejemnika. Tožniku plačilo prispevka ni bilo naloženo kot domnevnemu zavezancu na podlagi pravne domneve iz 4. odstavka 15. člena ZRTVS, na kar se tudi sklicuje prvostopni organ, temveč na podlagi imetništva sprejemnika. Zato prvostopni organ ni bil zavezan ravnati po 6. odstavku 15. člena ZRTVS in tožniku po uradni dolžnosti omogočiti podati izjavo, da nima svojega in da v svojih prostorih ne uporablja tujega sprejemnika. Ustavno sodišče je res v svoji odločbi št. U-I-238/99-9 z dne 9. 11. 2000 (Uradni list RS, št. 113/00), na katero opozarja tožnik, med drugim ugotovilo, da s pravno domnevo iz 4. odstavka 15. člena ZRTVS ni naloženo prehudo breme tistim, ki sprejemnika nimajo, saj obveznost plačila prispevka nastane šele takrat, ko RTV Slovenija domnevnemu zavezancu omogoči podati izjavo o imetništvu sprejemnika. Za takšen pravni položaj pa v predmetni zadevi ne gre, saj se tudi sodišče strinja z zaključkom drugostopnega organa v navedeni zadevi, da tožnik svojega televizijskega sprejemnika ni odjavil na predpisan način iz 16. člena Pravilnika. Iz slednjega izhaja, da zavezanec ne plačuje RTV prispevka, če je podal izjavo, da (za določen ali nedoločen čas) nima več svojega in da v svojih prostorih ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika, ter da je bil seznanjen z zakonskimi posledicami neresnične izjave. Le pravilna odjava sprejemnika, ki je bil, kot izhaja iz upravnih spisov, prijavljen že 21. 4. 1981 (tožnik sicer ugovarja, da bi ga sam prijavil, ne ugovarja pa, da je bil imetnik tega sprejemnika), bi tožnika (za naprej) razbremenila plačila prispevka.

Po presoji sodišča niso utemeljeni tožbeni ugovori tožnika, iz katerih izhaja, da je prvostopni organ s pritožbami z dne 10. 3. 1999, z dne 25. 1. 2000 in z dne 14. 10. 2000 obvestil, da spornega sprejemnika nima več. Po oceni sodišča namreč izjave, dane v navedenih pritožbah kot pritožbeni ugovor, ni mogoče šteti kot izjave, ki bi zadostile predpisanemu načinu podane odjave sprejemnika iz 16. člena Pravilnika, kar velja tudi za številne s strani tožnika v tožbi predložene pritožbe in sodbe Okrajnega in Višjega sodišča, ki se nanašajo na pravnomočno končane civilne postopke.

Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in na zakonu utemeljena, je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1. Stroškovni zahtevek tožnika pa je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.