Jedro

Predpostavka za vračilo davka po določbi 95. člena ZDavP je pravnomočna odločba, s katero je davčna obveznost odmerjena v znesku, ki je nižji od plačanega, in ki šele omogoča ugotovitev preplačila. Odprava odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek stranki še ne daje pravice do vrnitve preveč plačanega zneska, kot to meni tožeča stranka, saj ta pravica izhaja šele iz pravnomočne odločbe o odmeri davčne obveznosti. Po 95. členu ZDavP so v (davčnem postopku) predmet vračanja le obresti, ki jih je stranka plačala na podlagi odločbe davčnega organa, ne pa tudi tiste, ki so bile plačane zaradi zamude plačila z odločbo naloženih obveznosti.

Izrek

Tožba AA se zavrne. Tožba BB se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo prvega tožnika zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, Izpostave B, št. ... z dne 20. 11. 2001, po kateri se tožnikoma kot pravnima naslednikoma pok. davčne zavezanke v ponovljenem postopku odmerja davek na promet nepremičnin v znesku 599.217,00 SIT, na podlagi odpravljene odločbe št. ... z dne 18. 11. 1994 odmerjeni in plačani davek v znesku 1.003.023,00 SIT upošteva kot plačilo obveznosti po tej odločbi, preveč plačani davek s pripadajočimi obrestmi pa vrne upravičencem, in sicer tožečima strankama, vsaki v znesku 364.402,50 SIT in Skladu kmetijskih zemljišč v znesku 971.902,00 SIT. Tožena stranka svojo odločitev utemeljuje z 2., 4. in 5. členom Zakona o davku na promet nepremičnin (Uradni list RS, št. 47/90), ki določajo predmet obdavčenja, davčnega zavezanca in davčno osnovo. Pritožbeni ugovor, da bi moral biti davek, plačan na podlagi odločbe z dne 18. 11. 1994, ki je bila v pritožbenem postopku odpravljena, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi vrnjen v celoti, in da je davčni organ del plačanega davka neutemeljeno zadržal, zavrača kot neutemeljen s sklicevanjem na določbo 95. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01, v nadaljevanju: ZDavP), po kateri se davčnemu zavezancu ali komu drugemu, ki je na račun davka, obresti, denarne kazni ali stroškov plačal več, kot je bil dolžan plačati po pravnomočni odločbi ali po davčnem obračunu, preveč plačani znesek vrne v 30 dneh od vročitve odločbe. Davčnemu zavezancu pripadajo od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka obresti po obrestni meri, določeni z zakonom, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti, od dneva plačila davka. Iz tega pa izhaja, da se zavezancu, ki je na račun davka plačal več, kot je bil dolžan plačati po pravnomočni odločbi, vrne samo preveč plačani znesek davka, torej razlika oziroma preplačilo z obrestmi od dneva plačila, kot je v obravnavanem primeru prvostopni organ tudi storil. Pri tem je po mnenju tožene stranke tudi pravilno upošteval višino po prvotni odločbi preveč plačane davčne obveznosti, brez obresti, ki jih je bila zavezanka dolžna plačati zaradi zamude pri plačilu odmerjenega davka in je zato celotni plačani znesek znašal 597.100,00 in ne le 501.511,50 SIT. Glede na določbe 95. člena ZDavP pa je zavezanka oziroma so njeni dediči upravičeni do vračila preveč plačanega davka z obrestmi od dneva plačila dalje, ne pa tudi do vračila plačanih obresti, ki so nastale zaradi prepoznega plačila s prvotno odločno odmerjenega davka.

Tožnika se z odločitvijo ne strinjata in tožbo, prvotno vloženo zaradi molka tožene stranke, razširjata na med upravnim sporom izdano izpodbijano odločbo s predlogom, da jo sodišče odpravi, toženi stranki pa naloži vrnitev plačanega davka z zamudnimi obrestmi. Vztrajata pri stališču, da je bila davčna obveznost (zaradi pravnih posledic odprave prvotno izdane odmerne odločbe) odmerjena šele z odločbo z dne 20. 11. 2001 in zato davčni organ davka, plačanega na podlagi odpravljene odločbe z dne 18. 11. 1994 ne bi smel zadržati. Obveznost plačila davka je za zavezance nastala šele z novo odmerno odločbo. Zato s plačilom davka niso bili v zamudi in bi zato davčni organ moral v celoti vrniti preveč oziroma neutemeljeno plačane davke. Nepravilno je namreč štel, da je davčna obveznost nastala takrat, ko je bila sklenjena pogodba o prodaji. Takrat za zavezanca nastane obveznost napovedi davka, obveznost plačila pa šele po izdaji odločbe o odmeri davka. Kolikor pa bi v tem delu sodišče sledilo stališčem izpodbijane odločbe, prvi tožnik v razširitvi tožbe v zvezi z navedbami tožene stranke navaja še, da so bile poleg z odločbo naloženega davka v višini 501.511,50 SIT plačane tudi zamudne obresti v znesku 95.589,00 SIT, kar priznava tudi tožena stranka. Ker je bil davek nepravilno odmerjen, saj je bila odločba v nadaljnjem postopku odpravljena, so bile tako nepravilno obračunane tudi zamudne obresti. Z novo odločbo o odmeri davka je davčni organ odmeril davek v višini 299.608,00 SIT, kar predstavlja 59% prvotno odmerjenega davka. To pomeni, da so bile tudi zamudne obresti za 41% preveč zaračunane in plačane. 41% od plačanih zamudnih obresti v znesku 95.589,00 SIT predstavlja 39.191,00 SIT in ta znesek bi davčni organ moral vrniti skupaj z zamudnimi obrestmi od 28. 3. 1996. Za čas od 28. 3. 1996 pa do 11. 12. 2002 to znaša 181.846,00 SIT (39.191,00 SIT glavnice in 142.655,00 SIT zamudnih obresti). V obdobju od 29. 3. 2001 (ko je Upravno sodišče v prvem postopku izdano odločbo tožene stranke odpravilo) pa do 20. 11. 2001, ko je bila v ponovljenem postopku izdana nova prvostopna odločba, je tožena stranka s plačanim davkom razpolagala brez podlage in v tem času celotni znesek plačanega davka v znesku 597.100,00 SIT neupravičeno zadrževala. Zamudne obresti za obdobje od 29. 3. 2001 do 20. 11. 2001 znašajo 105.244,00 SIT.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo najprej opozarja, da je pritožbo v davčnem postopku vložil le prvi tožnik, ni pa je vložila druga tožnica, ki zato v upravnem sporu ne more imeti položaja tožeče stranke. V ostalem vztraja pri sprejeti odločitvi in razlogih zanjo ter predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Na podlagi podatkov upravnih spisov sodišče ugotavlja, da druga tožeča stranka BB, čeprav ji je bila odločba davčnega organa prve stopnje vročena kot stranki s pravilnim poukom o pravnem sredstvu, pritožbe v davčnem postopku ni vložila. Po določbi 2. odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, v nadaljevanju: ZUS) upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila. Zaradi navedenega je moralo sodišče njeno tožbo kot nedopustno zavreči na podlagi 5. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

Tožba drugega tožnika ni utemeljena.

Višina v ponovljenem postopku odmerjene davčne obveznosti je med strankama nesporna. Ker tožnik izpodbija odločbo tožene stranke v celoti, je sodišče uradoma preizkusilo zakonitost odločbe tudi v tem delu. Pri tem nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni našlo.

Sporna je odločitev v delu, ki se nanaša na višino s prvostopno odločbo vrnjenega davka. Po določbi 95. člena ZDavP, na katero je svojo odločitev opirata organ prve stopnje kot tudi tožena stranka, se zavezancu ali komu drugemu, ki je na račun davka, obresti, denarne kazni ali stroškov prisilne izterjave plačal več, kot je bil dolžan plačati po pravnomočni odločbi, preveč plačani znesek vrne. Predpostavka za vračilo davka po tej določbi je pravnomočna odločba, s katero je davčna obveznost odmerjena v znesku, ki je nižji od plačanega, in ki šele omogoča ugotovitev preplačila. Odprava odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek stranki še ne daje pravice do vrnitve preveč plačanega zneska, kot to meni tožeča stranka, saj ta pravica izhaja šele iz pravnomočne odločbe o odmeri davčne obveznosti. Obveznost davčnega organa po tej določbi nastane z dnem pravnomočnosti odločbe o odmeri. Sodišče se po navedenem strinja z razlogi, s katerimi tožena stranka potrjuje odločitev prvostopnega organa, da se tožniku vrne na podlagi odpravljene odločbe plačani davek le v delu, v katerem presega višino v ponovljenem postopku odmerjeni davek. S tem hkrati zavrača tožbeni očitek, da je tožena stranka s plačanim davkom do izdaje odmerne odločbe v ponovljenem postopku razpolagala neupravičeno.

Sodišče se z izpodbijano odločbo strinja tudi v delu, v katerem tožena stranka tožniku ne priznava pravice do vračila zamudnih obresti, ki jih je zavezanka plačala zaradi prekoračitve roka za izpolnitev v prvem postopku preveč odmerjene davčne obveznosti. Stališče je po mnenju sodišča skladno z določbo 95. člena ZDavP, po katerem so v (davčnem postopku) predmet vračanja le obresti, ki jih je stranka plačala na podlagi odločbe davčnega organa, ne pa tudi tistih, ki so bile plačane zaradi zamude plačila z odločbo naloženih obveznosti.

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je tožbo prvega tožnika na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, dalje ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo.