Jedro

Oškodovanec je tisti, katerega premoženjska ali nepremoženjska pravica je bila s toženčevim ravnanjem prizadeta. Način odprave škode je v vzpostavitvi stanja, kakršno je bilo preden je škoda nastala. Gre za izravnavo položaja oškodovanca s tistim pred oškodovanjem. Če je tožnici pripadla v last (že) poškodovana nepremičnina, potrebe po izravnavi njenega položaja ni. V tem primeru škodni dogodek ni zmanjšal njenega premoženja, ampak ga je pridobila (na podlagi pravnega naslova) z zmanjšano vrednostjo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 10.941,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2004 dalje, višji tožbeni zahtevek (72.472,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je zavrnilo in še odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Tožena stranka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge napačne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi v izpodbijanem delu ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napačno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je tožnica izkazala lastninsko pravico na stanovanju v pričakovanju in s tem tudi pravico do odškodnine za škodo, ki je nastala na stanovanju. Sodišče je napačno uporabilo 99. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Po navedenem določilu ima pravico do odškodnine le pravi lastnik ne pa tudi domnevni lastnik, kar izhaja že iz njegove jezikovne razlage. Tožnica pa tudi ni dokazala, da je kdajkoli pridobila pričakovanje lastninske pravice na stanovanju. Tako je nepravilna ugotovitev sodišča, da naj bi tožnica dokazala, da je plačala celotno kupnino za stanovanje. Pričakovana pravica tožnice bi lahko najprej nastala šele s sklenitvijo pogodbe, to je 20. 12. 2002, to pa je šele po tem, ko je vsa škoda že nastala in je tožnica zanjo že vedela. Tožnica je za škodo zaradi poškodb zvedela najkasneje 30. 7. 2002, ko je prejela poročilo Z. o poškodbah, za škodo zaradi manjvrednosti stanovanja zaradi zmanjšanega osončenja pa že od 5. 6. 2002, ko je iz tega razloga vložila predlog za obnovo postopka za izdajo gradbenega dovoljenja. Tožnica sama je potrdila, da je za gradnjo vedela že od leta 2001. Priča B. Š. je povedal, da je tožnica po njegovem postala lastnica stanovanja šele takrat, ko je z njo sklenil pogodbo. Predpogodba s tožničinim partnerjem ni mogla biti podlaga za prenos lastninske pravice ali za tožničino upravičeno pričakovanje lastninske pravice. Ob sklenitvi prodajne pogodbe bi lahko imela zahtevke kvečjemu proti prodajalcu stanovanja. Tožena stranka je že v postopku na prvi stopnji trdila, da je tožnica stanovanje kupila po bistveno nižji ceni od tržne ravno zato, ker je bilo stanovanje poškodovano in manj vredno. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka vedela za njeno pričakovanje lastninske pravice in da naj bi jo smatrala za lastnico, je napačna in samovoljna. Tožnica bi morala dokazati, da je tožena stranka (kot tretja oseba) vedela, da ima tožnica pričakovanje lastninske pravice na stanovanju. Iz obrazložitve sodbe ni razvidno, na podlagi česa sodišče ugotavlja, da naj bi tožena stranka vedela za sklenitev prodajne pogodbe z dne 20. 12. 2002. Napačna pa je tudi ugotovitev sodišča, da naj bi tožena stranka tožnico štela za lastnico stanovanja. To, da je zaposleni tožene stranke v zapisniku o ogledu stanovanja 25. 3. 2005 zapisal „lastnica stanovanja“ ne pomeni toženkinega priznanja, da je tožnica lastnica stanovanja. Nezakonito je, da je sodišče dokumente, ki izvirajo iz dobronamernih poskusov toženke, da bi izvensodno rešila spor s tožnico, uporabilo zoper toženko. Tudi če je tožnica imela pričakovanje lastninske pravice do Š., pa ta v razmerju do toženke ne učinkuje, zato od nje ne more zahtevati povrnitve škode. Glede poškodb stanovanja bi sodišče moralo ugotoviti, da obstajajo okoliščine, ki opravičujejo vzpostavitev prejšnjega stanja. Tožnica je bila tista, ki je preprečevala vzpostavitev prejšnjega stanja. Ugotovitev sodišča, da naj bi vpliv gradnje v smislu poškodb, ki so nastale na stanovanju, presegal meje tolerance in da te poškodbe presegajo običajne meje, je arbitrarna in nima podlage v tožničinih trditvah. Tožnica do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni trdila, da in za koliko konkretno zmanjšanje osončenja presega normalne meje, čeprav je na njej trditveno breme. Ker tožnica ni ponudila ustrezne trditvene podlage, sodišče ne bi smelo izvesti dokaza z izvedencem urbanistične stroke, ki bi ugotavljal prekomernost emisij. Tožnica je dokaz z izvedencem gradbene stroke predlagala le v dokaz trditev o škodi, nastali zaradi poškodb na stanovanju, ne pa tudi glede manjvrednosti stanovanja ali prekomernosti emisij. Dokaz z izvedencem urbanistične stroke je predlagala šele na naroku z dne 8. 7. 2009. Sodišče je izvedencu A. naložilo nalogo, ki sega izven trditvene podlage tožnice in dokaznih predlogov. Dokaz z izvedencem urbanistične stroke ne bi smelo izvesti. Toženka ni predlagala dopolnitve izvedenskega mnenja, ampak je v pripombah nanj le opozorila na njegovo neuporabnost, ker ne odgovarja na ključna vprašanja glede prekomernosti emisij. Sodišče je tako izvedlo dokaz z dopolnitvijo izvedenskega mnenja v nasprotju z voljo pravdnih strank in tako poskušalo nezakonito zapolniti pomanjkljivo trditveno in dokazno podlago tožnice.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pravilna je pritožbena kritika razlogov izpodbijane sodbe v tistem delu, ko se sodišče prve stopnje v utemeljevanju tožničine aktivne legitimacije sklicuje na 99. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki v prvem odstavku daje aktivno legitimacijo tudi domnevnemu lastniku. Glede na navedeno določilo to velja za negatorno emisijsko tožbo, torej tožbo z opustitvenim zahtevkom (prenehanje, vznemirjanje in prepoved nadaljnjega vznemirjanja) oziroma zahtevkom, da se nekaj stori s ciljem preprečitve ali zmanjšanja emisije. V obravnavani zadevi pa tožnica uveljavlja toženkino odškodninsko odgovornost za škodo, ki naj bi ji nastala v posledici toženkinega posega. Odškodninska odgovornost je obligacijsko razmerje, v katerem je ena stran (poškodovalec) dolžna odpraviti škodo drugi strani (oškodovancu), druga stran pa je upravičena zahtevati njeno odpravo. Poškodovalec je tisti, ki je z nedopustnim ravnanjem povzročil škodo, oškodovanec pa tisti, katerega premoženjska ali nepremoženjska pravica je bila s toženčevim ravnanjem prizadeta. Tožnica svojo odškodninsko terjatev izvaja iz položaja oškodovanke, ker je toženka z nepravilno gradnjo sosednje nepremičnine povzročila škodo na nepremičnini v njeni lasti. Toženka pa zatrjuje, da škodni dogodek ni povzročil negativne posledice (škode) v sferi tožnice. Navaja, da tožnica v času škodnega dogodka ni bila lastnica nepremičnine, zato z njim ni bila prikrajšana. S takšnim ugovorom in ob nespornosti dejstva nastanka škode, je toženka predmet razpravljanja najprej usmerila v vprašanje stvarne legitimacije v tem odškodninskem razmerju.

5. Način odprave škode je v vzpostavitvi stanja, kakršno je bilo preden je škoda nastala. Gre za izravnavo položaja oškodovanca s tistim pred oškodovanjem. Kot pravno relevantno se je zato izpostavilo vprašanje, ali je toženka s svojim nepravilnim ravnanjem posegla v premoženje toženke ali v premoženje tistega, ki ji je nepremičnino odsvojil. Če je tožnici pripadla v last (že) poškodovana nepremičnina, potrebe po izravnavi njenega položaja ni. V tem primeru škodni dogodek ni zmanjšal njenega premoženja, ampak ga je pridobila (na podlagi pravnega naslova) z zmanjšano vrednostjo. Pravno odločilno je tako vprašanje, ali je bila tožnica v času nastanka škode upravičenka do njene povrnitve oziroma upnica odškodninske terjatve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila, pri tem pa svojo ugotovitev veže na zaključek, da je izkazala lastninsko pravico na nepremičnini v pričakovanju.

6. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je to izkazala s sklenjeno kupoprodajno pogodbo z dne 20. 12. 2002, s katero ji je prodajalec B. Š. prodal obravnavano stanovanje (4721/6250-tink nepremičnine parc. št. 431/3, vl. št. 1761 k.o. X) in ki vsebuje zemljiškoknjižno dovoljenje prodajalca za vpis v zemljiško knjigo, ki pa še ni bil realiziran, ter z izpovedjo prodajalca, da se ne šteje za lastnika predmetnega stanovanja. Svoj zaključek prvostopenjsko sodišče temelji še na ugotovitvah, da je toženka štela tožnico za lastnico stanovanja, saj se je po povzročitvi poškodb z njo pogajala o odpravi povzročene škode. Sodišče je štelo, da je toženka vedela za razpolagalni posel med prodajalcem in tožnico, zato je začel prenos lastninske pravice učinkovati tudi zoper njo. Iz razlogov izpodbijane sodbe tako izhaja, da prvostopenjsko sodišče nastanek upravičenja tožnice do odškodninske terjatve veže na sklenitev kupoprodajne pogodbe z dne 20. 12. 2002. Tak zaključek bi bil korekten ob hkratni ugotovitvi nastanka škode po sklenitvi omenjene pogodbe. Toženka pa je v prvostopenjskem postopku zatrjevala, da je škoda nastala že pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe in da je tožnica za to tudi vedela. Tako je bila po navedbah toženke tožnica seznanjena s poročilom o poškodbah, ki ga je izdelal Z. že pol leta pred sklenitvijo omenjene pogodbe, prav tako pa tudi z manjvrednostjo stanovanja, saj je že 5. 6. 2002 vložila predlog za obnovo postopka za izdajo gradbenega dovoljenja prav iz razloga poslabšanja osvetlitve stanovanja. O tem izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov. Na to bi lahko kazal zgolj zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala, da je v kupnino všteta tudi odškodnina za manjvrednost stanovanja oziroma poškodbe, ki so posledica gradnje objekta tožene stranke, ker to iz omenjene pogodbe ne izhaja. Da naj bi to izhajalo iz kupoprodajne pogodbe z dne 20. 12. 2002, toženka ni zatrjevala. Zatrjevala pa je, da je ocenjena vrednost stanovanja, ki izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenke C., na kateri je tožnica temeljila svoje dejanske tožbene trditve, bistveno višja od tiste, ki je navedena v prodajni pogodbi, kar naj bi kazalo na to, da je bila manjvrednost nepremičnine upoštevana v sami vrednosti kupnine za prodano nepremičnino. (1)

7. Ker izpodbijana sodba ne vsebuje dejanskih ugotovitev, kdaj je škoda nastala, ni mogoč zaključek ali je bila povzročena tožnici, ali pa njenemu pravnemu predniku prodajalcu B. Š. Če je bila povzročena njej, je upravičenka iz nastalega odškodninskega razmerja. Če je bila povzročena njenemu pravnemu predniku, je upravičenec on. V slednjem primeru je imel po škodnem dogodku poškodovano nepremičnino in odškodninsko terjatev. S prvo je razpolagal tako, da jo je prodal tožnici. Ker pa ni dejanskih tožbenih trditev, da bi nanjo prenesel tudi odškodninsko terjatev, v takšnem primeru ne bi bila podana tožničina stvarna legitimacija za uveljavljanje odškodninskega zahtevka.

8. Zaradi omenjene pomanjkljivosti sodbe ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Gre za kršitev, ki jo pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, zato je bilo treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Na razliko med realno tržno vrednostjo stanovanja in kupnino kažejo tudi zaključki izvedenskega mnenja izvedenca B. A., o katerih pa se prvostopenjsko sodišče ni izreklo.