Jedro

Višinska kota hiše je bila določena v idejnem načrtu, ki je bil skupaj z geološko-geomehanskim poročilom predložen toženki za izdelavo lokacijske dokumentacije. Pritrditi je toženki, da se lokacijska dokumentacija nanaša izključno na vprašanje umeščenosti objekta v prostor, nikakor pa ne na sam način izgradnje objekta. Izdelovalec idejnega projekta je tisti, ki bi moral, upoštevajoč podatke iz geološko-geomehanskega poročila, ugotoviti, da je višinska kota objekta neustrezna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnikov, s katerim sta zahtevala, da tožena stranka na njunem poslovno stanovanjskem objektu na naslovu ......., na lastne stroške uredi odvajanje meteornih voda s parc. št. 1075/5 in 465/5, k.o. AA ter prvemu tožniku plača 8.000,00 EUR drugi tožnici pa 4.519,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje, do plačila (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi podredni zahtevek tožnikov, s katerim sta zahtevala plačilo 43.469,87 EUR v korist prvega tožnika ter 39.988,87 EUR v korist druge tožnice, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, do plačila (II. točka izreka). S III. točko izreka sodbe je sodišče prve stopnje tožnikoma naložilo v plačilo pravdne stroške toženke v višini 3.290,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se pritožujeta tožnika zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagata pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo ugodilo zahtevku tožnikov, podredno pa, da napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, toženi stranki pa v vsakem primeru naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka. Navaja, da sodišče prve stopnje negira samo sebe, kjer ugotavlja, da je bil projektant, ki je leta 2001 izdelal projekt za hišo tožnikov, vezan na lokacijsko dokumentacijo, pozneje pa razlaga, da bi moral projektant spremeniti višinske kote pri izdelavi projekta. Navzkrižje med ugotovitvami je podano tudi v delu, kjer sodišče ugotavlja, da v PGD projektu (ki je moral biti skladen z lokacijsko dokumentacijo) niso bile upoštevane smernice in pogoji geološko-geomehanskega poročila, po drugi strani pa ugotavlja, da v ravnanju toženke ni zaslediti protipravnosti ravnanja. Toženka bi morala pri pripravi lokacijske dokumentacije upoštevati to poročilo ter tožnika opozoriti, da bo hišo poplavilo. Tega ni storila, pač pa je pripravila dokumentacijo, na katero je bil vezan projektant. Nerelevantno je ugotavljanje, kako je bilo odvodnavanje urejeno v lokacijski dokumentaciji, če pa ponujena rešitev ne zadostuje, kljub številnim izboljšavam. Toženka bi kot strokovnjak na svojem področju morala tožnika opozoriti, da bo z gradnjo na želeni višinski koti prišlo do problema zamakanja. Toženka pri izdelavi lokacijske dokumentacije ni delovala s potrebno skrbnostjo in strokovnostjo, ker ni upoštevala smernic in pogojev iz geološko-geomehanskega poročila in je povzela neustrezno višinsko koto, nato pa predlagala tudi napačne načine odvodnavanja, saj ti kljub izboljšavama ne opravljajo svojega namena. Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana vzročna zveza med opustitvijo dolžnega ravnanja in prepovedano posledico. Zaradi dela, ki je v nasprotju z znanji in pravili stroke, objekt tožnikov ob vsakem večjem deževju zalije voda. S tem je podana manjvrednost objekta, ob vsakem izlivu vode nastaja materialna škoda, poleg tega se celotno dogajanje odraža pri obeh tožnikih tudi v obliki nematerialne škode. V obravnavanem primeru gre nedvomno za skrito napako, ki se je pokazala šele kasneje, ko je bil objekt zgrajen, ne pa ob predaji lokacijske dokumentacije. Zahtevek za odpravo skritih napak pa ni zastaral, saj je potrebno uporabiti določilo 617. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR) in velja 5-letni rok, saj gre za zahtevek iz pogodbenega razmerja, za katerega ni določen poseben rok za prekluzijo. Možno je le dvoje: ali je bila toženka z neupoštevanjem smernic iz geološko-geomehanskega poročila malomarna, kar pomeni, da ji dejstvo neustrezne višinske kot ni moglo ostati neznano, ali pa je bila nestrokovna pri določanju sistema odvodnavanja, pri čemer ji je bilo dejstvo prenizke kote znano, pa je predlagala neprimeren način odvodnavanja.

Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je bistveno za obravnavano zadevo, ali je bila toženka dolžna spreminjati višinsko koto, ki je bila določena v idejnem načrtu, kar pa je izvedenec povedal, da ni bila. Ustreznost določene višinske kote je potrjevalo tudi geomehansko poročilo. Ali bo hišo dejansko zamakalo ali ne, toženka tožnikov ni mogla vnaprej opozoriti, saj je to dejstvo odvisno tudi od same izvedbe del in ostalih dejavnikov, ki se pojavijo na terenu. Toženki ni mogoče očitati, da tožnikov ni opozorila na težave z odvodnavanjem meteornih voda. Način odvajanja meteorne vode je bil prepuščen projektni dokumentaciji. Toženka še dodaja, da tožnika nista niti navedla, še manj pa dokazala, da so bila pri gradnji upoštevana vsa navodila in priporočila iz geomehanskega poročila, lokacijske informacije in geomehanskega pregleda gradbene jame. Šele če bi to tožnika dokazala, bi bilo mogoče razloge za zamakanje iskati drugje, zagotovo pa ne pri toženi stranki. Protipravno ravnanje bi bilo mogoče očitati zgolj projektantu ali izvajalcem, zoper katere pa tožnika nista uveljavljala zahtevkov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnika sta s primarnim tožbenim zahtevkom zahtevala, da sodišče prve stopnje toženki naloži, da na lastne stroške uredi odvodnavanje meteornih voda iz njune nepremičnine. Zahtevek sta utemeljevala s trditvijo, da je obstajala na delu toženke, ki je pripravila lokacijsko dokumentacijo za gradnjo njune hiše, napaka, saj je toženka napačno določila višinsko koto hiše, zaradi česar meteorna voda zaliva kletne prostore. Ker naj bi šlo za skrito napako, sta pritožnika primarno postavila zahtevek na odpravo te napake na podlagi 618. člena ZOR. Toženka je podala ugovor zastaranja, ki mu je sodišče prve stopnje pri odločanju o primarnem zahtevku sledilo in zahtevek v tem delu zaradi zastaranja zavrnilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zahtevek, kakršnega sta postavila pritožnika, ni zahtevek za odpravo napake, ki se očita toženki. Napaka, ki jo pritožnika očitata toženki, je, da naj bi v nasprotju s podatki iz geološko-geomehanskega poročila, v lokacijsko dokumentacijo vnesla napačno višinsko koto hiše. Zahtevek za odpravo napake na podlagi določil od 614. do 621. člena ZOR tako ne more biti ureditev odvajanja meteorne vode iz pritožnikovih nepremičnin, pač pa le poprava napačno določene kote v sami lokacijski dokumentaciji. Odločitev sodišča prve stopnje, s katero je zavrnilo zahtevek za odpravo napake, je tako pravilna, saj je bila v tem delu tožba nesklepčna in ugotavljanje zastaranja tega dela zahtevka niti ne pride v poštev. Pritožbeno sodišče zato ne bo odgovarjalo na pritožbene navedbe, s katerimi pritožnika napadata presojo sodišča prve stopnje, da je ta del zahtevka zastaral. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje tudi glede zahtevka za povračilo škode, ki je pritožnikoma nastala zaradi napačno določene višinske kote hiše. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz ugotovitve, da ni bila toženkina dolžnost, da na podlagi podatkov iz geološko-geomehanskega poročila, spremeni višinsko koto hiše. Višinska kota hiše je bila določena v idejnem načrtu, ki je bil skupaj z geološko-geomehanskim poročilom predložen toženki za izdelavo lokacijske dokumentacije. Pritrditi je toženki, da se lokacijska dokumentacija nanaša izključno na vprašanje umeščenosti objekta v prostor, nikakor pa ne na sam način izgradnje objekta. Kot izhaja iz Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/1984; v nadaljevanju ZUN), je lokacijska dokumentacija podlaga za pridobitev lokacijskega dovoljenja (2. odst. 54. člena ZUN). V 3. odst. 54. člena ZUN je določeno, da se lokacijska dokumentacija pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih, podatkov o obstoječem stanju zemljišča in objektov, na katere se nanaša nameravani poseg ter investitorjevih podatkov o namenu in zmogljivosti objekta, naprave oziroma drugega posega, na podlagi podatkov o pričakovanih drugih vplivih objekta, naprave oziroma drugega posega na okolje ter na podlagi podatkov o komunalnih priključkih, potrebnih za obratovanje objekta ali naprave. Iz navedenega tako izhaja, da mora izdelovalec lokacijske dokumentacije proučiti, ali je nameravana gradnja, glede na podatke o namenu in zmogljivosti objekta, ustrezna glede na predvidene prostorske ureditvene pogoje, predvidene vplive na okolje ter razpoložljive komunalne priključke. Na kratko, lokacijska dokumentacija, kot podlaga za lokacijsko dovoljenje, predstavlja analizo stanja v smislu umestitve objekta v prostor.

Pravilnik o podrobnejši vsebini projektne dokumentacije (Uradni list RS, št. 35/98; v nadaljevanju: Pravilnik), ki je bil v veljavi v času izdelave idejnega načrta in lokacijske dokumentacije v določbah od 9. do 13. člena določa vsebino idejnega projekta. Poleg splošnega dela mora idejni projekt vsebovati tudi tehnični opis (4. odst. 9. člena Pravilnika). Tehnični opis obsega samo v načrtu gradbenih konstrukcij osnovne geološke in geomehanske podatke o hribinah ali temeljnih tleh (2. alinea 10. člena Pravilnika). Idejni projekt mora vsebovati samostojne idejne tehnične študije, če iz opisa tehnologije oziroma objekta samega nedvoumno izhaja, da obstoje morebitne nevarnosti za življenje in zdravje ljudi, promet, sosednje objekte ali okolje in bodo zato potrebni ukrepi za varovanje okolja, varovanje zdravja in življenja ljudi, varstvo pred požarom, varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami ali varstvo pri delu (13. člen Pravilnika). Iz navedenih določil torej izhaja, da je idejni projekt akt, ki ne predstavlja zgolj idejne zasnove glede oblike nepremičnine. Gre za dokument v katerem morajo biti upoštevani med drugim tudi geološki in geomehanski podatki o hribinah ali temeljnih tleh, prav tako pa morajo biti v idejnem projektu predvidene tehnične rešitve za varovanje objekta pred naravnimi nesrečami. Izdelovalec idejnega projekta je tisti, ki bi moral, upoštevajoč podatke iz geološko-geomehanskega poročila, ugotoviti, da je višinska kota objekta neustrezna – v primeru da bi bilo sploh mogoče vnaprej predvideti, da bo prišlo kljub izvedenim ukrepom, predlaganih v geološko-geomehanskem poročilu, zaradi napačne višinske kote hiše, do zalivanja kletnih prostorov ob večjem deževju. Ker idejnega projekta ni izdelala toženka, pač pa je le ta izdelala lokacijsko dokumentacijo, ki ne ureja načina gradnje, o njeni odgovornosti za škodo, ki tožnikoma nastaja zaradi napačne višinske kote, ni mogoče govoriti. Nerelevantno je tako dejstvo, da je bil projektant pri izdelavi nadaljnjih projektov (PGD in PZI) vezan na podatke iz lokacijske dokumentacije, saj ni bilo v toženkini pristojnosti ugotavljanje ustrezne višinske kote, pač pa bi ustrezno višinsko koto moral določiti že izdelovalec idejnega projekta.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da pritožnika nista dokazala, da je bila izvedba gradnje v skladu z navodili iz geološko-geomehanskega poročila, ki so bila povzeta tudi v lokacijski dokumentaciji. Izvedenec je namreč ugotovil, da v PGD projektu niso bile upoštevane smernice iz geološko-geomehanskega poročila, vpogled v PZI projekt pa ni bil omogočen. Tudi če bi toženka bila pristojna za ugotavljanje ustrezne višinske kote hiše (kar pa kot že povedano ni bila), bi bilo o njeni odgovornosti mogoče govoriti le, če bi pritožnika dokazala, da sta ob sami gradnji izvedla vse priporočene ukrepe (predvsem pregled gradbene jame s strani geologa-geomehanika, ki bi podal morebitna nadaljnja navodila glede na ob izkopu ugotovljeno stanje) ter da ti ukrepi niso zadoščali za ustrezno hidroizolacijo njune hiše. Šele v tem primeru bi bilo mogoče z gotovostjo trditi, da je zalitje kletnih prostorov pritožnikov ob večjih deževjih, v vzročni zvezi z morebitnim protipravnim ravnanjem toženke.

Drži dejstvo, da sta bila tožnika laika na področju gradnje in da bi ju bilo treba obvestiti v primeru, da je bila višinska kota hiše napačno določena in je bilo mogoče vnaprej predvideti, da te pomanjkljivosti kljub izvedenim priporočenim ukrepom ne bo mogoče sanirati. Vendar pritožnika izhajata iz napačne predpostavke, da je bila toženka tista, ki bi to morala predvideti in ju opozoriti. V samem procesu od želje zgraditi hišo, do same izgradnje hiše je sodelovalo več subjektov (izdelovalec idejnega načrta, izdelovalci PGD in PZI kot tudi izvajalci same gradnje), ki so bili kot strokovnjaki dolžni pritožnika opozoriti, še najmanj je bilo to v pristojnosti toženke.

Ker so s tem uveljavljani pritožbeni razlogi neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnikov na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnika s pritožbo nista uspela, zato jima pravica do povračila stroškov ne gre (1. odst. 154. člena ZPP), toženka pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča, zato so bili stroški odgovora na pritožbo nepotrebni (1. odst. 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tako na podlagi 1. odst. 165. člena ZPP o stroških odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.