Jedro

V tožbi zatrjevane kršitve človekovih pravic se izkažejo za nedopustno tožbeno novoto. Kolikor bi bilo stanje glede nastanitve prosilcev za azil tako nevzdržno, sodišče meni, da bi tožnik to vsaj omenil že v upravnem postopku na ustnem razgovoru in navedel tudi kateregakoli izmed razlogov.

Ni bojazni, da bi predaja Republiki Poljski pomenila kršitev človekovih pravic, niti ni sodišče ugotovilo razlogov za utemeljeno domnevo, da bi v Republiki Poljski obstajale sistemske pomanjkljivosti. Vendar pa je po oceni sodišča sprejeta odločitev tožene stranke v konkretnem primeru preuranjena, glede na med strankama nesporne dejanske okoliščine, da oba tožnikova starša zakonito prebivata v RS na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje, česar tožena stranka pri svoji odločitvi ni upoštevala.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-138/2015/8 (1313-09) z dne 16. 2. 2016 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se začasno do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu odloži pravno učinkovanje sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-138/2015/8 (1313-09) z dne 16. 2. 2016.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 33. člena v povezavi s 3. alinejo 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti ter 1. odstavka 3. člena Uredbe EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (Uredba Dublin III) odločila, da Republika Slovenija (v nadaljevanju RS) ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito tožnika, saj bo predan Republiki Poljski, ki je odgovorna država članica EU za vsebinsko obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je tožnik dne 27. 8. 2015 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite pri toženi stranki, ki je ob vložitvi prošnje pridobila podatke, da je v evropski prostor tožnik vstopil s poljskim vizumom z veljavnostjo od 23. 9. 2014 do 19. 9. 2015. Zato je pristojnemu organu Republike Poljske skladno z 2. odstavkom 12. člena Uredbe Dublin III tožena stranka dne 4. 9. 2015 posredovala prošnjo za sprejem prosilca ter dne 14. 9. 2015 prejela odgovor, da je Republika Poljska skladno z 2. odstavkom 12. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje prošnje tožnika, s katerim je nato dne 15. 10. 2015 tožena stranka opravila razgovor z namenom popolne ugotovitve dejanskega stanja, ki bi omogočil lažjo določitev odgovorne države članice na podlagi Uredbe Dublin III. Po seznanitvi z odgovorom Republike Poljske in s potekom „dublinskega postopka“ je tedaj na vprašanje, ali bi bil v primeru vrnitve v Republiko Poljsko ogrožen, oziroma, ali tam obstaja kakšna sistemska pomanjkljivost v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročila nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), tožnik odgovoril, da v Republiki Poljski ni ogrožen ter da ni seznanjen s potekom azilnega postopka v Republiki Poljski, njegov pooblaščenec pa je predlagal, da se pred odločitvijo o predaji tožnika Republiki Poljski preučijo relevantni viri, ki jih je nekaj dne 23. 10. 2015 tudi predložil. Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve na podlagi izjav, ki jih je tožnik podal pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru ugotavlja, da v konkretnem primeru niso podane okoliščine, zaradi katerih bi RS prevzela pristojnost za obravnavo tožnikove prošnje v skladu z 2. odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III ter še dodaja da se bo, glede na to, da je Republika Poljska potrdila sprejem tožnika, skladno s 1. odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III o sprejemu tožnika tožena stranka dogovorila s pristojnim organom Republike Poljske, v kolikor pa v roku iz 1. odstavka 29. člena Uredbe Dublin III tožnik ne bo predan Republiki Poljski in bo po tem roku RS še vedno pristojna za obravnavo njegove prošnje, jo bo obravnavala RS.

3. V tožbi tožnik označuje izpodbijani sklep kot nezakonit iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik se ob tem sklicuje na poročilo s spletne strani Asylum database information (AIDA), ki ga je predhodno že predložil toženi stranki dne 23. 10. 2015, o sistemu mednarodne zaščite na Poljskem, implementacij zakonodaje EU in mednarodnih konvencij, izvajanju postopkov in morebitnih kršitvah. Iz navedenega poročila izhaja, da poljske oblasti po zaključenem upravnem postopku o mednarodni zaščiti obvestijo mejno policijo, da se lahko začne postopek vračanja, četudi je dopustna pritožba na sodišče zoper končno odločitev upravnega organa, ki pa nima suspenzivnega učinka. Vendar pa obstaja možnost vložitve zahteve za odložitev izvršitve za čas trajanja sodnega postopka. V tem se po mnenju tožnika kaže sistemska pomanjkljivost, češ da je tamkaj od meseca maja 2014 v veljavi Zakon o tujcih, ki ločuje azilni postopek in postopek vračanja, tako da je odločitev o vračanju lahko sprejeta še preden sodišče odloči o pritožbi zavrnjenega prosilca zoper odločitev upravnega organa, medtem ko sodna praksa v zvezi s tem vprašanjem ni enotna, češ da obstaja več sodb iz leta 2015, v katerih je sodišče odločilo, da bi morali biti postopki vračanja odloženi do končne odločitve sodišča. Vendar pa je sodišče izdalo tudi sodbe, ki so odločile prav nasprotno. Takšni pravni ureditvi tožnik očita kršitev pravice do učinkovitega pravnega varstva in nepristranskega sodišča iz 47. člena Listine EU, ki lahko vodi tudi do kršitve načela nevračanja, kar že samo po sebi predstavlja takšno sistemsko pomanjkljivost, zaradi katere tožnik meni, da ga ni dovoljeno vračati na Poljsko, češ da le-ta niti ob spremembi azilne zakonodaje v mesecu novembru 2015 ni sledila predlogu nevladnih organizacij za uvedbo suspenzivnega učinka pritožbe zoper negativno odločitev upravnega organa, četudi so bile težave prisotne že prej, kot izhaja iz izpostavljene sodbe nizozemskega pritožbenega sodišča z dne 18. 6. 2013 o zaustavitvi transferja prosilca na Poljsko zaradi odsotnosti učinkovitega pravnega sredstva v azilnem postopku v skladu z 47. členom Listine EU, po ugotovitvi, da je bilo v preteklosti že več prosilcev za mednarodno zaščito odstranjenih iz države, ne da bi imeli učinkovito pravno sredstvo.

4. Nadalje tožnik ob sklicevanju na citirano poročilo še navaja, da na Poljskem smatrajo prosilce, ki so vrnjeni po Uredbi Dublin III, bolj za ekonomske migrante, kot osebe, ki potrebujejo mednarodno zaščito, glede na nosilni argument v izdanih negativnih odločbah poljskih oblasti, češ da si je prosilec skušal izboljšati ekonomski status, namesto da bi sprejel zaščito v prvi varni državi, ne glede na razloge za zapustitev Poljske. Navedeno je po mnenju tožnika potrebno obravnavati v luči dejstva, da je Poljska zgolj majhnemu številu ukrajinskih državljanov priznala status mednarodne zaščite, ter ob upoštevanju, kakšno je splošno vzdušje in odnos do beguncev na Poljskem. Da tam za prosilce ni dobro poskrbljeno, izhaja tudi iz poročila, ki ga je tožnik predložil že dne 23. 10. 2015, v katerem so prosilci pričali o nehigienskih razmerah v begunskih kampih. Zato tožnik meni, da ga tožena stranka ne bi smela vrniti na Poljsko, češ da obstajajo resne sistemske pomanjkljivosti v njenem azilnem sistemu, tamkajšnji pogoji za sprejem pa bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Trenutno se na Poljskem odvija pravosodna reforma, v zvezi s katero je Evropska komisija že v mesecu januarju sprožila preliminarno preiskavo v okviru zaščite pravne države in zahtevala podatke v zvezi z Ustavnim sodiščem in zakonodajnimi spremembami.

5. Tožnik posebej poudarja, da naj bi pri pisanju zapisnika o osebnem razgovoru prišlo do očitne napake, za katero ne ve, kako je do nje prišlo pri zapisu tožnikove navedbe, da „kar se tiče kakršnekoli ogroženosti je tam (na Poljskem) ni“, vendar v tožbi navaja drugače, češ da naj bi tedaj navedel, da je tožnik na Poljskem ogrožen, saj je tožnik mnenja, da je kot Ukrajinec na Poljskem ogrožen, ker Poljaki ne marajo Ukrajincev, še posebej ne tistih iz zahodnega dela Ukrajine in jih diskriminirajo, saj na Ukrajince gledajo kot na reveže, ki prihajajo na Poljsko na delo.

6. Nadalje toženi stranki očita, češ da zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ni preučila pravnega in dejanskega stanja v zvezi z azilnim postopkom na Poljskem in ni preverila, ali obstajajo takšne okoliščine, zaradi katerih tožnika ni dopustno predati Republiki Poljski. Ker toženi stranki očita, da tako ni ugotavljala in se ni opredelila do bistvenih okoliščin v predmetni zadevi, je po mnenju tožnika izpodbijani sklep nezakonit tudi razloga, ker se naj tožena stranka ne bi opredelila do navedb in dokazov, ki so za odločitev bistvene. Toženi stranki še očita, da je svojo oceno, da v konkretnem primeru niso podane okoliščine, zaradi katerih bi RS prevzela pristojnost za obravnavo tožnikove prošnje skladno z 2. odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III oprla zgolj na „izjave, ki jih je prosilec podal pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru“, ne da bi pri tem pojasnila za katere izjave tožnika gre. Tožnik nasprotno meni, da ni podal nobene take izjave in da odločitev o predaji ne more temeljiti le na izjavah prosilca, ampak mora tožena stranka preučiti pravno in dejansko stanje v državi, v katero naj bi bil prosilec predan. Tožnik še očita, češ da se tožena stranka ni opredelila do predloženih dokazov tožnika o stanju na Poljskem, kar šteje za tolikšno pomanjkljivost, ki onemogoča preizkus izpodbijanega sklepa, s čimer naj bi bile kršene njegove pravice iz 22. člena Ustave in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), kar pomeni kršitev pravil postopka iz 3. in 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP.

7. V nadaljevanju tožnik izpostavlja okoliščine, da je neporočen, da je star 26 let in da je pobegnil iz Ukrajine, da bi se izognil vojaškemu vpoklicu, ker se je zaradi tega bal preganjanja. Pred prihodom v RS ga je preživljal predvsem oče, ki ima v RS dovoljenje za stalno prebivanje, saj mu je pošiljal denar, ker si sam z zgolj občasnimi deli tožnik ni zaslužil za preživetje po odhodu matere, s katero je do tedaj živel, k očetu v RS pred približno letom in pol. Še vedno ima z obema staršema tožnik tesne družinske vezi, ki so vseskozi obstajale tudi, ko je bil še v Ukrajini, saj je bil tožnik ves čas v rednih stikih s starši, tudi preko Skypa, v RS pa je tožnik prišel, ker mu je tako predlagal oče, da bi mu pomagal in se je bal zanj. Odtlej pa je tožnikova prisotnost v RS za njegovega očeta še posebej pomembna, ker je oče vse od 4. 9. 2015 dalje v bolniškem staležu zaradi hudih vrtoglavic in mu zato veliko pomeni prisotnost sina, tako da je tožnik odvisen od očetove pomoči, oče pa od sinove. Tožnik poudarja, da gre za primarno ožjo družino in pristne vezi, zaradi katerih jo je potrebno obdržati skupaj, kar je v skladu tudi s preambulo Uredbe Dublin III, ki določa, da bi moralo biti spoštovanje družinskega življenja primarna skrb držav članic pri uporabi te Uredbe in da je treba spoštovati načela enotnosti družine. Prav tako tudi določa, da je treba prosilca obvestiti o možnosti, da poda informacije o prisotnosti družinskih članov, sorodnikov ali katerihkoli drugih svojcev v državah članicah, da se olajša postopek določanja države članice. Navedeno je določeno tako v preambuli, kakor tudi v 4. členu Uredbe Dublin III, ki tudi določa, da bi katerikoli državi članici moralo biti dovoljeno odstopanje od meril odgovornosti, zlasti iz humanitarnih razlogov in sočutja, da bi omogočili združitev z družinskimi člani, sorodniki ali katerimi drugimi svojci, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na zavezujoča merila iz te Uredbe. Po mnenju tožnika države članice zavezujejo tudi njihove obveznosti, izhajajoče iz instrumentov mednarodnega prava in sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Četudi 2. odstavek 17. člena Uredbe Dublin III govori o tem, da lahko država članica, v kateri je prisoten prosilec, od druge države članice zahteva, da sprejme prosilca iz humanitarnih razlogov, slednje po mnenju tožnika še toliko bolj velja za državo, v kateri je prisoten prosilec, da naj bi bila dolžna obdržati prosilca na svojem ozemlju v primeru, ko obstajajo humanitarni razlogi za to, češ da so v konkretnem primeru ti razlogi tudi podani, in sicer tako zaradi finančne odvisnosti tožnika od očeta, kot zaradi posebne ranljivosti tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito in prav tako tudi zaradi šibkega zdravja tožnikovega očeta. V tej zvezi izpostavlja preambulo Uredbe Dublin III, ki določa, da je odstopanje od meril o odgovornosti določeno tudi iz sočutja, da se omogoči združitev družine. Pri tem opozarja na stališče sodišča EU v sodbi C-245/11 z dne 6. 11. 2012 v zvezi s presojo 2. odstavka 15. člena Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003, ki je po namenu enak določilu 2. odstavka 17. člena Uredbe Dublin III in poudarja pomen družinskih vezi, kadar so obstajale že v izvorni državi, ter okoliščine, ali prosilec za azil oziroma oseba, ki je njegov sorodnik, dejansko potrebuje pomoč, in če je tako, ali je oseba, ki mora drugemu zagotoviti pomoč, tega zmožna. Tožnik očita toženi stranki, češ da v predmetni zadevi ni presojala, ali so podani pogoji iz 2. odstavka 17. člena Uredbe Dublin III in da zato izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, čeprav je tudi 1. odstavek 17. člena Uredbe Dublin III, ki ureja diskrecijsko pravico držav članic, potrebno razlagati v luči človekovih pravic in temeljnih svoboščin, češ da bi izvršitev izpodbijanega sklepa pomenila kršitev 8. člena EKČP ter 7. člena Listine EU, ki oba varujeta pravico do zasebnosti in družinskega življenja. Navedeno pomeni za državo negativno obveznost, kadar se od nje zahteva naj tujca ne izžene, oziroma pozitivno obveznost, kadar mora tujcu dovoliti vstop in prebivanje na svojem ozemlju, četudi EKČP ne zagotavlja tujcu pravice do vstopa na ozemlju določene države in bivanje na njem kot temeljne pravice. Vendar pa bi lahko izključitev osebe iz države, v kateri živijo njeni ožji sorodniki, pomenila poseg v pravico oziroma spoštovanje družinskega življenja. Takšen poseg pa je dovoljen le, če prestane strogi test sorazmernosti, pri katerem je treba oceniti, ali je teža posledic posega v prizadeto človekovo pravico proporcionalna koristi, ki bi zaradi tega posega nastala. To pa v predmetni zahtevi terja tehtanje med pravico tožnika do družinskega življenja in javnim interesom, da se spoštuje Uredba Dublin III. Po mnenju tožnika citirano določilo 17. člena Uredbe Dublin III, ki dopušča možnost državi, da prevzame odgovornost za obravnavo prošnje prosilca, tudi če po merilih iz te Uredbe ni odgovorna, kaže na to, da javni interes po spoštovanju Uredbe Dublin III ni tako močan. Po drugi strani pa bi izvršitev izpodbijanega sklepa za tožnika pomenila zelo hud poseg v pravico do družinskega življenja, saj bi bil poslan v relativno oddaljeno državo, kjer nima nikogar in iz katere ne bi mogel oditi vsaj eno leto ali več zaradi trajanja postopka za priznanje mednarodne zaščite, medtem ko bosta njegova starša ostala v Sloveniji, še zlasti pa tudi ob tem, da je njegov oče bolan, medtem ko izvršitev izpodbijanega sklepa naj ne bi bila nujna za dosego zasledovanega cilja, to je spoštovanja Uredbe Dublin III, češ da RS, če bi obravnavala tožnikovo prošnjo, ne bi kršila Uredbe Dublin III. Toženi stranki tožnik še očita, da ni ugotavljala bistvenih okoliščin in se do njih sploh ni opredelila, čeprav so tudi za odločanje po prostem preudarku postavljeni zakonski okviri, da mora biti akt izdan v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je organu pooblastilo dano. V primeru, če nista izpolnjena oba citirana pogoja iz 2. odstavka 4. člena ZUP, gre po mnenju tožnika za prekoračitev oziroma zlorabo zakonskega pooblastila in nespoštovanje načela zakonitosti. Sodišču v tožbenem zahtevku predlaga, da naj izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, da ga razveljavi (pravilno:odpravi) in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

8. Hkrati s tožbo tožnik vlaga predlog za izdajo začasne odredbe za odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne sodne odločbe, ker vložena tožba nima suspenzivnega učinka, tožniku pa bi z izvršitvijo izpodbijanega akta še pred odločitvijo sodišča o tožbi nastala težko popravljiva škoda, češ da se, v kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, tožnik ne bi več nahajal na območju RS in ne bi bil več pod jurisdikcijo te države. Zaradi tega dejstva pa tožnik ne bi več izkazoval pravnega interesa, ki bi naknadno prenehal z njegovo predajo Republiki Poljski in se tako njegov pravni položaj, kljub morebitni poznejši ugodni meritorni odločitvi za tožnika ne bi mogel več spremeniti. Tako bi si, četudi bi v upravnem sporu uspel in bi bil izpodbijani sklep odpravljen ter zadeva vrnjena toženi stranki v ponovno odločanje, tožnik s tem ne mogel več izboljšati svojega položaja in na ta način sodno varstvo v upravnem sporu ne bi moglo biti učinkovito, s čimer bi bila kršena njegova pravica do sodnega varstva iz 1. odstavka 23. člena Ustave, s čimer je izkazana pravno relevantna težko popravljiva škoda v smislu 2. odstavka 32. člena ZUS-1, kot pogoj za izdajo začasne odredbe. Sodišču tožnik glede na navedeno predlaga, da naj začasno odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne sodne odločbe o tožbi zoper izpodbijani akt. Z naknadno pisno vlogo, označeno kot dopolnitev tožbe z dne 18. 3. 2016, ki jo je sodišče prejelo 21. 3. 2016, je sodišče obvestil o vložitvi prošnje za vpis na Šolski center za pošto, ekonomijo in telekomunikacije v Ljubljani, češ da tožnik izpolnjuje vse vpisne pogoje.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka vse tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. Dodatno v zvezi z navedbo o sistemskih pomanjkljivostih v azilnih postopkih v Republiki Poljski in sodbo nizozemskega pritožbenega sodišča št. AWB 13/11314 z dne 18. 6. 2013 pojasnjuje, da se navedena sodba nanaša na drugačne primere, in sicer, ko ima prosilec že zaključen postopek za priznanje mednarodne zaščite na Poljskem, oziroma, ko je vrnjen v Dublinskem postopku in gre za ponovni sprejem prosilca, ne pa za sprejem prosilca, za kar gre v tožnikovem primeru. Kar zadeva navedbo v zvezi z napakami v zapisniku, pa tožena stranka poudarja, da je bil zapisnik tožniku prebran, vsebino pa sta potrdila s podpisom tako tožnik kakor tudi njegov pooblaščenec. V zvezi s tožbeno navedbo glede spoštovanja družinskega življenja in enotnosti družine v zvezi s pravilno uporabo materialnega prava, ki zadeva preambulo Uredbe Dublin III, tožena stranka izpostavlja določilo točke (g) člena 2 Dublinske Uredbe III, ki določa, da družino sestavljajo zakonec prosilca ali njegov izven zakonski partner in mladoletni otroci para, kar tožnik ni. Prav tako poudarja, da tožnik ni v upravnem postopku nikoli navajal, da je njegov oče, ki živi skupaj s svojo zakonsko partnerico, zaradi bolezni odvisen od tožnikove pomoči ter da tožnikove dovolilnice za večdnevne izhode iz Azilnega doma ne potrjujejo tožnikovih navedb, da tožnik skrbi za svojega očeta.

10. V odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe tožena stranka poudarja, da je do odločitve sodišča odpovedala izvedbo transferja tožnika v Republiko Poljsko in bo z nadaljnjimi postopki počakala do odločitve sodišča. K točki 1:

11. Tožba je utemeljena.

12. Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru je odločitev tožene stranke, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Poljski kot odgovorni državi članici za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Toženi stranki tožnik očita zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, bistveno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava.

13. Sodišče po vpogledu izpodbijanega sklepa in listin predloženega upravnega spisa ugotavlja, da je tožena stranka dne 14. 9. 2015 prejela pisni odgovor pristojnega organa Republike Poljske, da sprejema odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito po določbi 2. odstavka 12. člena Uredbe Dublin III, ker mu je bila izdana poljska viza št. 005621078 z veljavnostjo od 23. 9. 2014 do 19. 9. 2015. 14. Dalje iz podatkov v listinah predloženega upravnega spisa izhaja, da je tožnik za mednarodno zaščito prvič zaprosil v RS s prošnjo z dne 27. 8. 2015, po tem, ko je dne 24. 8. 2015 preko Madžarske vstopil v RS. Iz zapisnika o osebnem razgovoru na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III, ki je s tožnikom potekal dne 15. 10. 2015 ob navzočnosti prevajalke in njegovega tedanjega pooblaščenca D.D., svetovalca za begunce iz Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij, Ljubljana, med drugim izhaja, da je tožnik na vprašanje, ali bi bil ogrožen v primeru vrnitve na Poljsko in ali na Poljskem obstajajo kakršnekoli sistemske pomanjkljivosti, odgovoril, kot sledi: “Kar se tiče kakršnekoli ogroženosti, je tam ni, kar se tiče samega azilnega postopka pa nisem seznanjen, če v tej državi obstajajo kakršnekoli sistemske pomanjkljivosti. Prosim pa, če lahko dobim kopije dokumentov v zvezi s postopkom“.

15. Sodišče ugotavlja, da četudi sam tožnik nosi primarno trditveno in dokazno breme, kar zadeva dokazovanje, da bi bil s predajo Republiki Poljski tožnik podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic, vendar tej zahtevi v upravnem postopku tožnik po presoji sodišča ni zadostil zgolj s trditvami na osebnem razgovoru dne 15. 10. 2015, da „kar se tiče kakršnekoli ogroženosti, je tam ni, kar se tiče samega azilnega postopka pa nisem seznanjen, če v tej državi obstajajo kakršnekoli sistemske pomanjkljivosti“, ki jih je nenazadnje podal ob navzočnosti svojega pooblaščenca, ki je ustrezno kvalificiran svetovalec za begunce. Prav tako svojemu delu dokaznega bremena ni zadostil s tem, ko je dne 23. 10. 2015 predloži izvlečke dveh virov v angleškem jeziku (http:/www.thenews.pl/ Ukrainians complaint about Poland's disgusting refugee centres, 1. 4. 2014; /www.theguardian.com/ Poles don't want immigrants, 2. 7. 2015), glede na vsebino tožnikove citirane izjave na osebnem razgovoru z dne 15. 10. 2015, ko je tožnik sam navedel, da „kar se tiče kakršnekoli ogroženosti, je tam ni, kar se tiče samega azilnega postopka pa nisem seznanjen, če v tej državi obstajajo kakršnekoli sistemske pomanjkljivosti“. Kolikor bi bilo stanje glede nastanitve prosilcev za azil v nastanitvenih centrih na Poljskem tako nevzdržno, kakor sedaj v tožbi zatrjuje tožnik, pa sodišče meni, da bi to tožnik že v upravnem postopku na ustnem razgovoru dne 15. 10. 2015 vsaj omenil in navedel tudi kateregakoli izmed razlogov, ki zadevajo nevzdržno stanje glede nastanitve prosilcev za mednarodno zaščito na Poljskem in v tožbi zatrjevane kršitve človekovih pravic, ki se po povedanem izkažejo za nedopustno tožbeno novoto v smislu 52. člena ZUS-1. Po tej določbi sicer tožnik lahko navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora prepričljivo obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta, nova dejstva in novi dokazi pa se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla navesti ali predložiti v postopku izdaje upravnega akta. Vendar pa tega tožnik v tožbi niti ne navaja niti ne obrazlaga, zakaj ni predhodno v upravnem postopku uveljavljal omenjenih trditev (ki zadevajo zatrjevano nevzdržno stanje glede nastanitve prosilcev za mednarodno zaščito na Poljskem in kršitve človekovih pravic), ki jih postavlja naknadno šele v tožbi, temveč zgolj posplošeno zatrjuje le to, da naj bi bil zapis njegove izpovedbe v zapisniku osebnega razgovora z dne 15. 10. 2015 napačen. Prav tako v tožbi tožnik tudi ne obrazloži, zakaj bi ne mogel toženi stranki v upravnem postopku predložiti šele v tožbi prvič omenjeno poročilo AIDA za Poljsko še pred sprejemom sedaj izpodbijane odločitve (z dne 16. 2. 2016). Po povedanem je po presoji sodišča tožena stranka v izpodbijanem sklepu dovolj obrazloženo navedla svoje razloge za sprejeto odločitev v zvezi z izpostavljenim določilom 1. odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, glede na predhodno izdano poljsko vizo št. 005621078 z veljavnostjo od 23. 9. 2014 do 19. 9. 2015 in glede na vsebino in pomen tožnikovih navedb na osebnem razgovoru dne 15. 10. 2015, kot izhaja iz zapisnika navedenega razgovora z dokazno veljavo javne listine v smislu 1. odstavka 80. člena ZUP. Zato se sodišče pridružuje zaključku tožene stranke, da tožnik ne bi bil v primeru predaje Republiki Poljski podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic, niti ni sodišče ugotovilo, da bi bile v Republiki Poljski sistemske pomanjkljivosti v postopkih s prosilci za mednarodno zaščito, tožnik pa tudi ne zatrjuje, da bi bodisi ESČP ali pa katerikoli izmed pristojnih organov Evropske unije ali držav članic in tudi ne UNHCR obravnavali azilni sistem v Republiki Poljski kot kritičen.

16. V zvezi s tožbenim ugovorom nepravilne uporabe prava EU pa sodišče izpostavlja, da pravo EU ne zagotavlja, da mora biti vsak prosilec popolnoma enako obravnavan v vsaki državi članici, oziroma, da vsaka neenaka obravnava še ne pomeni (takšne) kršitve človekovih pravic, da bi bila država glede na sodno prakso Sodišča Evropske unije (SEU) obvezana uporabiti omenjeno klavzulo suverenosti. Že v sodbi v zadevi N.S. in M.E. (C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 Sodišče EU (SEU) med drugim navaja, da „/.../ ni mogoče ugotoviti, da bi vsaka kršitev temeljne pravice s strani odgovorne države članice vplivala na obveznosti drugih držav članic, da spoštujejo določbe Uredbe št. 343/2003“ /.../ (odst. 82) /.../ „Poleg tega ne bi bilo združljivo s cilji in sistemom Uredbe št. 343/2003, če bi že najmanjša kršitev direktiv 2003/9, 2004/83 ali 2005/85 zadostovala, da se prepreči predaja prosilca za azil v državo članico, ki je po navadi pristojna“ /.../ (odst. 84) /.../ „Nasprotno, v primeru resne nevarnosti, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v odgovorni državi članici, ki v smislu člena 4 Listine pomenijo nečloveško ali ponižujoče ravnanje s prosilci za azil /.../ ta predaja ne bi bila v skladu z navedeno določbo“ (odst. 86). Enako naj bi po mnenju SEU veljalo tudi za temeljno pravico do človekovega dostojanstva iz 1. člena Listine o temeljnih pravicah EU (ibid., odst. 114). Četudi je naknadno po izdaji sodbe SEU v zadevi N.S. in M.E. prišlo sicer do določene spremembe v sodni praksi SEU, in sicer z izdajo sodbe v zadevi Cimade (C-179/11 z dne 27. 9. 2012), iz slednje izhaja, da ni potrebno, da gre za sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil, da pride do kršitve temeljne pravice do človekovega dostojanstva, s tem ko navaja, kot sledi: „Tudi splošna sistematika in namen Direktive 2003/9/ES ter spoštovanje temeljnih pravic, zlasti zahtev iz člena 1 Listine, v skladu s katerim je treba človeško dostojanstvo spoštovati in varovati, nasprotujejo, kot je navedeno v točkah od 42 do 45 te sodbe, temu, da bi bil prosilec za azil izključen – čeprav le za začasno obdobje po vložitvi prošnje za azil in preden bi bil dejansko predan odgovorni članici – iz zaščite minimalnih standardov, ki jih določa ta direktiva“ (ibid. odst. 56). Po sodni praksi ESČP v povezavi z določbo 1. in 3. točko 6. člena Pogodbe o Evropski uniji (PEU) pa se varstvo človekovega dostojanstva na področju zaščite beguncev omejuje na minimalne pogoje za bivanje glede nastanitve, prehrane in higiene (ekstremno stanje revščine) v okoliščinah daljše odsotnosti vsakršne perspektive na izboljšanje stanja, kot med drugim izhaja iz sodbe ESČP v zadevi M.S.S. Proti Belgiji in Grčiji z dne 21. 1. 2011 (odst. 251, 253 - 264) ter iz sodbe ESČP v zadevi Rahimi proti Grčiji z dne 5. 4. 2011 (odst. 87 - 94) in tudi iz sodbe v zadevi Suffi in Elmi proti Združenemu kraljestvu z dne 28. 6. 2011, česar pa tožnik v obravnavanem primeru po mnenju sodišča ni niti zatrjeval, in sicer, da bi bil v primeru predaje Republiki Poljski izključen, niti začasno – od določenih minimalnih standardov (v smislu v izpostavljenih sodbah ESČP citirane Direktive 2003/9/ES), niti kolikor navaja v tožbi, da bi mu morebiti lahko bil kot prosilcu za azil onemogočen učinkovit dostop do azilnega postopka.

17. Glede na navedeno sodišče, kar zadeva uporabo 1. odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, meni, da ni bojazni, da bi, kar zadeva tožnikovo predajo Republiki Poljski, le-ta pomenila kršitev človekovih pravic, niti ni sodišče ugotovilo razlogov za utemeljeno domnevo, da bi v Republiki Poljski obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Vendar pa je po oceni sodišča sprejeta odločitev tožene stranke v konkretnem primeru preuranjena, glede na v tožbi izpostavljena določila 1. in 2. odstavka 16. člena in 1. odstavka 17. člena Uredbe Dublin III v povezavi z določilo 17. in 18. odstavka v zvezi s 14. in 16. odstavkom uvodnih določb Uredbe Dublin III in glede na med strankama nesporne dejanske okoliščine, da oba tožnikova starša zakonito prebivata v RS na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje, česar tožena stranka pri svoji odločitvi ni upoštevala in se v tej zvezi tudi ni opredelila do uporabe citiranih določil 1. in 2. odstavka 16. člena in 1. odstavka 17. člena Uredbe Dublin III v povezavi z določili 17. in 18. odstavka v zvezi s 14. in 16. odstavkom uvodnih določb Uredbe Dublin III glede na tožnikove individualne družinske razmere na način, ki bi bil skladen z ustaljeno sodno prakso, temelječo na stališču Vrhovnega sodišča RS v sodbi št. X Ips 207/2014 z dne 11. 11. 2015. 18. Po povedanem je sodišče izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1. K točki 2:

19. Sodišče je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov:

20. Zakonodajalec je v 1. odstavku 32. člena ZUS-1, na katerega se v svoji zahtevi za izdajo začasne odredbe utemeljeno sklicuje tudi tožnik, določil, da tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena (razen kadar zakon ne določa drugače). Navedeno z drugimi besedami pomeni, da je tožba v upravnem sporu (praviloma) nesuspenzivno pravno sredstvo zoper dokončne upravne akte, ki so po določilih 2., 4. in 5. člena ZUS-1 dopusten predmet presoje sodišča v upravnem sporu. Zakonodajalec je z 2. odstavkom 32. člena ZUS-1 dodatno še določil, da lahko sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda, pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Iz citiranih določil ZUS-1 tako jasno izhaja namen začasne odredbe, ki je v preprečitvi nastanka posledic, ki naj se dokončno odvrnejo z meritorno odločitvijo o tožbenem zahtevku v upravnem sporu. Zato mora tožnik že v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe jasno in konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek težko popravljive škode. To pa z drugimi besedami pomeni, da mora tožnik že ob vložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da bi z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala tožniku škoda, to grozečo škodo pa mora tudi dovolj natančno opredeliti in jo z zadostno stopnjo prepričljivosti utemeljiti ter izkazati, poleg verjetnosti njenega nastanka tudi to, da bi bila zatrjevana škoda za tožnika težko popravljiva.

21. Tožnik v svoji zahtevi za izdajo začasne odredbe posebej poudarja tudi to, da bi izvršitev izpodbijanega akta pred vročitvijo pravnomočne sodne odločbe v upravnem sporu nedopustno kršila njegovo pravico iz 23. člena Ustave. Po presoji sodišča je tožnik s to navedbo zadostil zahtevam zakonodajalca iz 2. odstavka 32. člena ZUS-1, saj je tudi po oceni sodišča odločilno, da je zoper izpodbijano odločitev tožene stranke sicer možen upravni spor, ki pa ob upoštevanju določila 4. odstavka 74. člena ZMZ ne zadrži njene izvršitve. Tako bi tožnik v primeru, če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred pravnomočno odločitvijo sodišča o glavni stvari, lahko bil iz Republike Slovenije predan pristojnim organom Republike Poljske, to pa bi pomenilo, da se ne nahaja pod jurisdikcijo te države, zato v tem upravnem sporu ne bi več izkazoval pravnega interesa, ki bi naknadno prenehal v primeru, če bi tožnik zapustil območje Republike Slovenije. Njegov pravni položaj se namreč ne bi mogel več spremeniti. Zgolj ugotavljanje (ne)zakonitosti izpodbijanega sklepa bi bilo za tožnika brez pravnega učinka, ker bi prenehala možnost odločanja o tem, kar je bilo predmet upravnega spora. Po presoji sodišča odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa tudi ne nasprotuje javni koristi, niti izdaji začasne odredbe ne nasprotuje nasprotna stranka, ki je ob upoštevanju določil 120. in 3. odstavka 153. člena Ustave zavezana v prvi vrsti spoštovanju in varovanju načela zakonitosti, za kar skrbi tudi sodišče pri presoji posamičnih dokončnih upravnih aktov v skladu z določili 1. in 2. odstavka 157. člena Ustave in 1. člena ZUS-1. 22. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevi tožnika za izdajo predlagane začasne odredbe ugodilo na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1.