Jedro

Procesni akt, s katerim se odloči o (ne)izločitvi uradne osebe, ki vodi upravni postopek, ni dokončni upravni akt v smislu 1. odstavka 2. člena ZUS-1, niti sklep v smislu 5. člena ZUS-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 105/2006 ZUS-1), zahtevo za izdajo začasne odredbe pa na podlagi 32. člena ZUS-1 ter zavrnilo zahtevo za povračilo stroškov postopka na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1. V razlogih, s katerimi je utemeljilo izpodbijani sklep je med drugim navedlo, da s tožbo izpodbijana odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 7.12.2006 (z njo je bila zavrnjena tožnikova pritožba proti sklepu Upravne enote Kranj z dne 13.10.2006), ni dokončni upravni akt v smislu 1. odstavka 2. člena ZUS-1, saj z njo ni odločeno o tožnikovi materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi, sklep Upravne enote Kranj z dne 13.10.2006 (z njim je bila zavrnjena tožnikova zahteva za izločitev A.A. kot uradne osebe v zadevi razlastitve) pa ne sklep, ki se po določbi 2. odstavka 5. člena ZUS-1 lahko izpodbija v upravnem sporu. V upravnem sporu vložena tožba je procesna predpostavka za meritorno obravnavanje zahteve za začasno odredbo. Ker je tožba zavržena, ni podana procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje zahteve za izdajo začasne odredbe. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni pravilna. Odločitve o izločitvi uradne osebe ni mogoče izpodbijati hkrati z glavno stvarjo (torej z odločitvijo o razlastitvi, saj se slednja vodi pod številko U 41/07). Sicer pa naj bi sodišče prve stopnje že večkrat v zadevah kot je obravnavana, odločalo o tožbah zoper procesne sklepe (npr. sodba in sklep U 1925/2001 z dne 27.8.2003). Posledično naj bi bilo nepravilno sklepanje sodišča prve stopnje o neizpolnitvi procesnih predpostavk za izdajo zahtevane začasne odredbe. Odločitev o stroških postopka naj bi bila v nasprotju z določbo 4. odstavka 105. člena ZUreP-1. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni oziroma podrejeno razveljavi ter zadeva vrne v nov postopek, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ne gre za postopek, ki bi bil ob uveljavitvi ZUS-1 že v teku, zato se zanj uporabljajo določbe ZUS-1. Iz določbe 1. odstavka 2. člena ZUS-1, na katero se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje, izhaja, da sodišče v upravnem sporu ni pristojno odločati o zakonitosti tistih aktov, ki nimajo značilnosti dokončnega upravnega akta, ki posegajo v pravni položaj tožnika. Da odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 7.12.2006, s katero je bilo odločeno o tožnikovi pritožbi zoper upravni akt prve stopnje, ne vsebuje vsebinske odločitve o materialni pravici, obveznosti ali tožnikovi pravni koristi, niti ni sporno. Ker omenjeni akt ne izpolnjuje formalnega in ne materialnega kriterija, je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da ne gre za upravni akt, ki je lahko predmet presoje v upravnem sporu. Pri sklepu Upravne enote Kranj z dne 13.10.2006, s katerim je zavrnjena tožnikova zahteva za izločitev uradne osebe, pa gre za procesno odločitev. V upravnem sporu pa se po določbi 2. odstavka 5. člena ZUS-1 lahko izpodbijajo samo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Ker omenjeni sklep ni eden izmed sklepov, naštetih v določbi 2. odstavka 5. člena, ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožnikovo tožbo na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj izpodbijani akt ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Iz določb 32. člena ZUS-1 izhaja, da je ena izmed procesnih predpostavk, ki mora biti izpolnjena za meritorno obravnavanje zahteve za začasno odredbo, v upravnem sporu vložena tožba zoper upravni akt, v zvezi s katerim je začasna odredba zahtevana. Ker je sodišče prve stopnje vloženo tožbo zavrglo, je pravilno presodilo, da omenjena procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje začasne odredbe ni izpolnjena in pravilno odločilo, ko je zahtevo za začasno odredbo zavrglo.

Odločitev o stroških postopka pravilno temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Sklicevanje na določbo 4. odstavka 105. člena ZUreP-1 oziroma napačno uporabo materialnega prava, ni utemeljeno. Omenjena zakonska določba, po kateri odškodnino in stroške, nastale v zvezi z razlastitvenim postopkom plača razlastitveni upravičenec, namreč ne zajema stroškov upravnega spora. Za slednje se uporabljajo določbe 25. člena ZUS-1. Ker pritožbeni ugovori na drugačno odločitev ne vplivajo, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, ter na podlagi 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZUS-1 potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Ker s pritožbo ni uspel, nosi svoje stroške pritožbenega postopka tožnik sam (165. člen v zvezi s 152. členom ZPP in 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).