Jedro

Stanovanjska stavba, katere lastnica je bila v preteklosti tožena stranka, ni primerno stanovanje, saj je med pravdnima strankama nesporno, da objekt nima uporabnega dovoljenja, kar je sicer pogoj, da je moč govoriti o primernem stanovanju.

Sodišče ni dolžno opozarjati stranke na vidike, ki jih je izpostavila že druga stranka – v takšnem primeru je stranka že opozorjena, da lahko pride v poštev tudi ta vidik zadeve; na njej pa je, da glede na zatrjevanje nasprotne stranke poda relevantne odgovore. Materialnoprocesno vodstvo na področju dejanskih navedb ima svoje meje. Dolžnost vplivanja na stranki, da navedeta odločilna dejstva, ne gre tako daleč, da bi moralo sodišče stranke opozarjati na vse vidike predmetnega spora.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala odpoved najemne pogodbe in izpraznitev stanovanja št. A - 18 v prvem nadstropju večstanovanjske stavbe na naslovu C. ter izročitev predmetnega stanovanja. Tožeči stranki je bilo naloženo povračilo stroškov tožene stranke v višini 692,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka, ki sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži povračilo pravdnih stroškov. Zaključek sodišča o odsotnosti zatrjevanja, da so razlogi za nepridobitev uporabnega dovoljenja na toženi stranki, ni pravilen, saj je že po naravi stvari nepridobitev uporabnega dovoljenja lahko le v sferi tožene stranke, zaradi česar tega ni treba posebej zatrjevati in dokazovati. Le tožena stranka je lahko odgovorna za to, da nima uporabnega dovoljenja, saj je kupila hišo brez gradbenega in uporabnega dovoljenja. Prvostopenjsko sodišče je izvajalo dokaze in zasliševalo priče v smeri ugotavljanja obstoja navideznosti pogodbe, čeprav to za rešitev zadeve ni bilo pomembno. Zanjo predstavlja ta sodba presenečenje. Če je sodišče štelo, da je za ugotovitev spornega dejanskega stanja pomembna trditev, da je nepridobitev uporabnega dovoljenja v sferi tožene stranke, ker to ne izhaja že iz same vsebine stvari, bi jo moralo v okviru materialnoprocesnega vodstva na to opozoriti in jo pozvati, da navede vsa odločilna dejstva oz. dopolni navedbe. Ker prvostopenjsko sodišče ni postopalo na ta način, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka (285. člen ZPP), kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni podala odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključek sodišča prve stopnje o odsotnosti razloga za odpoved najemne pogodbe iz petega odstavka 103. člena Stanovanjskega zakona(2). Na podlagi citirane določbe sme lastnik odpovedati najemno pogodbo, če ima najemnik neprofitnega stanovanja ali njegov zakonec oz. oseba, s katero živi najemnik v dalj časa trajajoči zunajzakonski skupnosti, v lasti primerno stanovanje ali stanovanjsko stavbo. Prvostopenjsko sodišče je ob upoštevanju predmetne določbe v povezavi z 10. členom SZ-1, ki podaja razlago pravnega standarda „primerno stanovanje“, ugotovilo, da stanovanjska stavba, katere lastnica je bila v preteklosti tožena stranka, ni primerno stanovanje. Takšnemu stališču pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, saj je med pravdnima strankama nesporno, da objekt nima uporabnega dovoljenja, kar je sicer pogoj, da je moč govoriti o primernem stanovanju.

6. Tožena stranka je že na prvem naroku opozarjala na vprašanje primernosti stanovanja za bivanje ter izpostavila dejstvo, da gre za črno gradnjo, ki nima niti uporabnega niti gradbenega dovoljenja. Navedeno je ponovno izpostavila v pripravljalni vlogi z dne 7. 4. 2014. Sodišče ni dolžno opozarjati stranke na vidike, ki jih je izpostavila že druga stranka – v takšnem primeru je stranka že opozorjena, da lahko pride v poštev tudi ta vidik zadeve; na njej pa je, da glede na zatrjevanje nasprotne stranke poda relevantne odgovore. Materialnoprocesno vodstvo na področju dejanskih navedb ima svoje meje. Dolžnost vplivanja na stranki, da navedeta odločilna dejstva, ne gre tako daleč, da bi moralo sodišče stranke opozarjati na vse vidike predmetnega spora. Nenazadnje se je tožeča stranka opredelila do dejstva, da je objekt črna gradnja. Na naroku 20. 12. 2013 je jasno navedla, da navedeno ne vpliva na odločitev v tej zadevi. Ni naloga sodišča, da v okviru materialnoprocesnega vodstva stranke vzpodbuja k spremembi stališča, kadar je to jasno izraženo; namen procesnega vodstva je, da stranko s postavljanjem vprašanj spodbudi k navedbi manjkajočih dejstev, za kar pa ne gre v tem primeru.

7. Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.

(2) Ur. l. RS, št. 69/2003 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: SZ-1.