Jedro

Iz posojilno zastavne pogodbe ni razvidna podlaga razmerja med zastavnima dolžnikoma in glavnim dolžnikom. Ker zato ni mogoče opredeliti njihovega razmerja kot takega, ki je podobno razmerju med porokom in glavnim dolžnikom, tožnika kljub grozeči izvršbi s prodajo s hipoteko obremenjene nepremičnine ne moreta zahtevati zavarovanja svoje bodoče terjatve proti glavnemu dolžniku. Vendar tožbeni zahtevek ne bi bil utemeljen niti v primeru, če bi bila možna ustrezna opredelitev razmerja med pravdnimi strankami. S porokove strani zahtevano plačilo celotne (pa tudi delne) terjatve upnika proti glavnemu dolžniku ni sredstvo zavarovanja morebitne porokove terjatve v smislu 1015. člena ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnika sta s posojilno-zastavno pogodbo z dne 20.4.1994 v zavarovanje prvotožencu posojenega zneska 50.000 DEM zastavila svoje nepremičnine v korist posojilodajalca in zastavnega upnika M. Č.. Z zastavnim upnikom sta sklenila tudi sporazum po 251c členu takratnega Zakona o izvršilnem postopku (ZIP), ki je bil nato vpisan v zemljiško knjigo. Ker posojilojemalec ob dospelosti terjatve ni vrnil posojila, je zastavni upnik proti tožnikoma kot zastavnima dolžnikoma vložil izvršilni predlog. Zato v tej pravdni zadevi tožnika od obeh tožencev zahtevata plačilo 4,479.250,00 SIT in zatrjujeta, da sta ju oba toženca kot sorodnika (toženka je tožničina sestra) zavedla z lažnim prikazovanjem, da gre za golo formalnost, saj z vrnitvijo posojila ne bo nobenih problemov. Šele kasneje sta tožnika zvedela za veliko prezadolženost obeh tožencev in za postopke zaradi več goljufij. Ker tožnikoma grozi prodaja hiše, zahtevata predhodno plačilo od tožencev, da takoj poplačata upnika in se tako izogneta grozeči prodaji v izvršilnem postopku. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo in se ob tako ugotovljeni dejanski podlagi sklicevalo na smiselno uporabo določb 1013. do 1017. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o razmerju med porokom in dolžnikom.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožencev ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek.

Poudarilo je, da med strankami ni bila sklenjena poroštvena pogodba, ampak zastavna pogodba s pridobljeno nepremičninsko zastavo - hipoteko. Pri taki pogodbi gre za stvarno jamstvo zastavitelja, pri poroštveni pogodbi pa za osebno jamstvo poroka. Zato ne gre za pravno praznino, ki bi narekovala smiselno uporabo 1015. člena ZOR. Tožbeni zahtevek v materialnopravnih predpisih nima podlage.

Tožnika v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče druge stopnje je preozko in napačno razlagalo 1015. člen ZOR. Poroštvo in zastavna pravica predstavljata sredstvi za utrditev obveznosti in za zavarovanje terjatve. Če je zastavitelj tretja oseba, razlike med porokom in zastaviteljem praktično ni.

Edina razlika je, da upnik pri zastavitelju ve, iz česa bo poplačana terjatev, pri poroku pa ne. Oba pa jamčita in plačata s svojim premoženjem. Ker je namen 1015. člena ZOR zavarovati osebo, ki je zavarovala terjatev neplačljivega dolžnika, pride uporaba te določbe v poštev tudi v obravnavani zadevi. Namesto dobesedne razlage je treba uporabiti teleološko, sicer pride do neutemeljenega razlikovanja.

Revizija je bila vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku 1977).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP).

Iz dejanske podlage tega spora, povzete v začetku obrazložitve te revizijske odločbe, izhaja, da gre pri sklenitvi posojilno zastavne pogodbe z dne 20.4.1994 za ureditev več razmerij, in sicer razmerja med toženo stranko kot posojilodajalcem in prvotožencem kot posojilojemalcem, nato razmerja med toženo stranko kot zastavnim upnikom in tožnikoma kot zastavnima dolžnikoma zaradi zavarovanja terjatve proti prvotožencu, pa tudi za razmerje med tožnikoma kot zastavnima dolžnikoma in prvotožencem kot glavnim tožnikom o zastavnem jamstvu za prvotoženčev dolg. Podlaga ali causa prvih dveh razmerij je v pogodbi jasno opredeljena, za zadnje razmerje pa taka ugotovitev ni možna.

Razlogi sodišča druge stopnje o pomenu stvarnopravnega in osebnega jamstva so sicer materialnopravno pravilni, vendar veljajo le v razmerju do upnika. V tej pravdni zadevi pa gre za razmerje med zastavnima dolžnikoma in glavnim dolžnikom. Podlaga tega razmerja iz posojilno-zastavne pogodbe ni razvidna, lahko pa je zelo različna, od darila pa do razmerja, ki je po svoji vsebini enako razmerju med porokom in glavnim dolžnikom. Vedno pa je podlaga tega razmerja obligacijskopravne in ne stvarnopravne narave. Ne stranke v svojem trditvenem gradivu, ne sodišči v svojih ugotovitvah se s tem vprašanjem niso ukvarjali. Zato je možna le ugotovitev, da pogodba z dne 20.4.1994 ne omogoča zaključka o podlagi razmerja med tožnikoma kot zastavnima dolžnikoma in prvotožencem kot glavnim dolžnikom. V pogodbi torej ni opore za postavljeni tožbeni zahtevek, ni pa je niti v drugih materialnopravnih predpisih. Revizijsko sodišče še poudarja, da določbe 1015. člena ZOR v obravnavani zadevi ne bi bilo mogoče uporabiti niti v primeru, da bi trditvena in na njeni podlagi v dokaznem postopku ugotovljena podlaga razmerja med tožnikoma kot zastavnima dolžnikoma in prvotožencem kot glavnim dolžnikom omogočala opredelitev, da gre za razmerje, ki je podobno razmerju med porokom in glavnim dolžnikom. Tožnika namreč s tožbo zahtevata plačilo dolga od obeh tožencev, da bi se izognila prisilni prodaji svoje s hipoteko obremenjene nepremičnine. Med pravdnimi strankami posojilno razmerje ne obstoji, v razmerju poroka do glavnega dolžnika pa ima porok na podlagi 1015. člena ZOR v tam določenih primerih možnost zahtevati le zavarovanje svoje morebitne terjatve, ne pa plačila tuje terjatve sebi. Ali povedano drugače: S porokove strani zahtevano plačilo celotne (pa tudi delne) terjatve upnika proti glavnemu dolžniku ni sredstvo zavarovanja morebitne porokove terjatve v smislu 1015. člena ZOR.

Po vsem obrazloženem uveljavljani revizijski razlog ni utemeljen. V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo obeh tožnikov zavrnilo, z njo pa tudi njune priglašene revizijske stroške.