Jedro

Zakon o denacionalizaciji določa tri možne pravne podlage za vračanje prisilno podržavljenega premoženja: po določilu 3. člena se vrača premoženje, ki je bilo podržavljeno po v njem naštetih predpisih; po določilu 4. člena se vrača premoženje, ki je bilo neodplačno podržavljeno na podlagi predpisa (ki ni predpis iz 3. člena), izdanega do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963 ali pa z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova; po določilu 5. člena pa se vrača premoženje, ki je prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Predpostavki za vračanje premoženja po 5. členu ZDen sta bili dve: (1) pogodba (ki je bila lahko različnih oblik oziroma vrste) je morala biti sklenjena zaradi grožnje, sile ali zvijače predstavnika države oziroma oblasti in (2) sklenjena je morala biti v časovnih mejah, ki sta jo določala 3. in 4. člen ZDen, to je v času veljavnosti tam zajetih predpisov.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da se nepremičnina, parc. št... vl. št... k.o... vrne predlagatelju v last in posest, zavezanec za vrnitev pa je prvi nasprotni udeleženec Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov. Nadalje je odločilo, da se bo po pravnomočnosti sklepa uradoma opravil ustrezen zemljiškoknjižni vpis. Sodišče druge stopnje je pritožbo prvega nasprotnega udeleženca zoper sklep sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeni sklep potrdilo.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je vložil revizijo prvi nasprotni udeleženec, ki je uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da naj se sklep spremeni tako, da se predlagateljeva zahteva zavrne. V reviziji opozarja, da je potrebno pravne posle iz 5. člena ZDen presojati v povezavi z določbama 3. in 4. člena istega zakona. Člen 4 govori o neodplačnem podržavljenju oziroma o ukrepu državnega organa brez pravnega naslova. V tem primeru pa je bilo premoženje podržavljeno odplačno na podlagi zapisnika z dne 24.4.1964, sestavljenega na podlagi Uredbe o dopolnitvi Uredbe o prisilni izterjavi davkov in drugih proračunskih dohodkov (Ur. list FLRJ, št. 42/62) in Zakona o spremembeh Zakona o prometu z zemljišči in stavbami (Ur. list FLRJ, št. 53/62). Zato situacija iz 4. člena ZDen ne prihaja v poštev. Sicer pa noben predpis, na podlagi katerega so se odmerili prispevki oziroma na podlagi katerih se je opravilo sporno podržavljenje, ni predpis iz 3. ali 4. člena ZDen. Tako interpretacijo je vrhovno sodišče že zavzelo. Končno je davek dajatev, ki ga predpisujejo države v različnih družbenih sistemih in če bi predlagatelj sporne nepremičnine ne izročil z izjavo, bi bila opravljena izvršba s prodajo nepremičnine.

Predlagatelj na revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena v zvezi s 400. členom Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V postopkih na nižjih stopnjah je bilo ugotovljeno, da je bil predlagatelju leta 1962 odmerjen prispevek v višini 174.326,00 takratnih din v zvezi s sečnjo drevja na lastni gozdni parceli št... k.o... Ker te obveznosti ni poravnal, bil pa je na začasnem delu v Nemčiji in se je bal grožnje, da mu bo odvzet potni list in s čimer bi bilo preprečeno njegovo nadaljnje delo v Nemčiji in preživljanje družine ter dograditev hiše, je 24.4.1964 podpisal zapisnik komisije za prevzem in ocenitev zemljišč pri SOB T., ki je sporne nepremičnine ocenila v višini predlagateljeve obreznosti to je 174.326,00 din. Na podlagi tega zapisnika in predlagateljevega privoljenja je bila sporna parcela podržavljena. Ker sta sodišči nižjih stopenj ugotovili, da je predlagatelj podpisal omenjeni zapisnik proti svoji volji in ker je bila parcela podržavljena v skladu s predpisi, izdanimi pred ustavo iz leta 1963 in sicer Uredbe o dopolnitvi Uredbe o prisilni izterjavi davkov in drugih proračunskih dohodkov (Ur. list FLRJ, št. 42/62) in Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prometu z zemljišči in stavbami (Ur. list FLRJ, št. 53/62), sta zaključili, da je predlagateljeva zahteva za vrnitev podržavljene nepremičnine utemeljena v določbah 5. člena v zvezi s 3. in 4. členom Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Zato sta predlagateljevi zahtevi za vrnitev sporne nepremičnine ugodili.

Pravna presoja sodišč nižjih stopenj po revizijskem stališču revidentke ni pravilna, ker je bilo podržavljenje predlagateljeve parcele opravljeno na podlagi Uredbe o dopolnitvi Uredbe o prisilni izterjavi davkov in drugih proračunskih dohodkov (Ur. list FLRJ, št. 33/53 s kasnejšo spremembo v Ur. list FLRJ, št. 25/57), ki je bila izdana na podlagi 56. člena Temeljnega zakona o družbenem prispevku in o davkih (Ur. list FLRJ, št. 1/52 ter Zakona o prometu z zemljišči in stavbami iz leta 1954, ki niso predpisi iz 3. ali 4. člena ZDen, zaradi česar na podlagi navedenih predpisov sklenjen pravni posel ne more predstavljati pravne podlage za denacionalizacijo po 5. členu ZDen in v posledici tega tudi ni več odločilnega pomena vprašanje, ali je šlo za silo, grožnjo ali zvijačo. Če bi predlagatelj ne izročil nepremičnin z izjavo na podlagi 66.b člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prometu z zemljišči in stavbami (Ur. list FLRJ, št. 26/54, 19/55, 48/58, 30/62 in 53/62), bi bila opravljena izvršba s prodajo nepremičnin. Sicer pa naj bi vrhovno sodišče (v treh zadevah) že ocenilo, da pravni posel, ki ni bil sklenjen na podlagi predpisov iz 3. ali 4. člena ZDen, ne more biti pravna podlaga za denacionalizacijo.

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči prve in druge stopnje v zadevi pravno pravilno odločili. Revizijsko sodišče je že v več zadevah zavzelo stališče, da časovne omejitve iz 3. ali 4. člena ZDen veljajo tudi za primere iz 5. člena ZDen, da zato za odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih ne zadošča vedno le ugotovitev, da je bila pogodba sklenjena po sprejetju ustave iz leta 1963, pač pa še, ali je bila pogodba sklenjena na podlagi katerega od predpisov po 3. ali 4. členu ZDen ter ali je ta predpis v času sklenitve konkretne pogodbe še veljal. Tako stališče je revizijsko sodišče zavzelo tudi v treh v reviziji omenjenih zadevah (ki ga ni mogoče razumeti v pomenu, kot ga želi revidentka, po katerem naj bi spredaj navedeni predpisi ne bili predpisi iz 3. ali 4. člena ZDen).

Zakon o denacionalizaciji določa tri možne pravne podlage za vračanje prisilno podržavljenega premoženja: po določilu 3. člena se vrača premoženje, ki je bilo podržavljeno po v njem naštetih predpisih; po določilu 4. člena se vrača premoženje, ki je bilo neodplačno podržavljeno na podlagi predpisa (ki ni predpis iz 3. člena), izdanega do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963 ali pa z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova; po določilu 5. člena pa se vrača premoženje, ki je prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Predpostavki za vračanje premoženja po 5. členu ZDen sta bili dve: (1) pogodba (ki je bila lahko različnih oblik oziroma vrste) je morala biti sklenjena zaradi grožnje, sile ali zvijače predstavnika države oziroma oblasti in (2) sklenjena je morala biti v časovnih mejah, ki sta jo določala 3. in 4. člen ZDen, to je v času veljavnosti tam zajetih predpisov. Iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja, da sta bili v tem primeru podani obe zgoraj navedeni predpostavki. Sporazum o podržavljenju sporne nepremičnine (ki ga predstavlja zapisnik z dne 24.4.1964), je predlagatelj podpisal zaradi grožnje (občinske referentke Ž.), da mu bo sicer odvzet potni list, kar bi mu onemogočilo nadaljnje delo v Nemčiji in s tem preživljanje družine in dograditev hiše. Zaključek o obstoju grožnje pa sta nižji sodišči podkrepili še z nadaljnjo ugotovitvijo, da je bila vrednost sporne parcele ocenjena na natančno tisti znesek, kot je bil odmerjen prispevek za posek drevja na sporni nepremičnini (oboje 174.326,00 takratnih din) ter da je znašala ocena vrednosti zemljišča le 6% njegove realne vrednosti. Drugo predpostavko pa potrjuje ugotovitev nižjih sodišč, da so v času podpisa zapisnika 24.4.1964 (to je sporazuma) še veljali spredaj navedeni predpisi (ki jih zapisnik tudi izrecno navaja) in ki so omogočali tako podržavljenje premoženja, kot je bilo sporno. Zakonitosti predpisov, ki so omogočali (prisilno) podržavljenje, sodišča v nepravdnem postopku zaradi vračanja podržavljenega premoženja ne presojajo. Zato so pravno nepomembna revizijska izvajanja o tem, da spredaj navedeni predpisi ne morejo predstavljati predpisov iz 3. ali 4. člena ZDen, ker da so podobne predpise v zvezi z izterjavo davščin in prispevkov poznale tudi tedaj obstoječe demokratične družbene ureditve. Kot je že povedano, je bilo v zadevi pomembno to, da je predlagatelj sklenil sporazum z dne 24.4.1964, ki temelji na spredaj navedenih predpisih, zaradi grožnje predstavnikov oblasti. Do podržavljenja sporne nepremičnine je zato prišlo na prisilen način. Revizijsko sodišče zato na podlagi navedenih ugotovitev zaključuje, da sta sodišči nižjih stopenj določbe 3., 4. in 5. člena ZDen ter ostalih predpisov pravilno uporabili. Zato ni podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Zato je v celoti neutemeljno revizijo zavrnilo (393. člen v zvezi s 400. členom ZPP in 56. členom ZDen v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku).