Jedro

V upravnem sporu je vložitev (obrazloženega) odgovora na tožbo pravica, ne pa dolžnost tožene stranke (38. člen ZUS-1), zato njena odločitev, da je ne bo koristila, ne more imeti posledic v smislu izdaje zamudne sodbe.

Pravnih vprašanj, na katerih pričakuje odgovor Vrhovnega sodišča, revidentka v reviziji ni konkretizirala, s samim utemeljevanjem revizije pa izpolnjevanje pogojev za dovoljenost ni izkazano.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju: revidentka) zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 42153-15/2014-891-11 (04-142-01) z dne 22. 6. 2015, s katerim je davčni organ prve stopnje zavrnil vlogo revidentke, s katero je zahtevala umik napovedi za odmero dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2013 in zavrgel njeno vlogo za priglasitev odloga ugotavljanja davčne obveznosti pri podaritvi kapitala svojemu sinu, Dušanu Korošcu. Tožena stranka je z odločbo št. DT-499-05-59/2015 z dne 22. 1. 2016 revidentkino neutemeljeno pritožbo zavrnila.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje revidentka vlaga revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Kot navaja uvodoma, uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena v zvezi s 1. in 2. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo in sklep tožene stranke razveljavi ter zadevo vrne sodišču ali toženi stranki v nov postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015 in številnih kasnejših odločbah).

5. Revidentka dovoljenost revizije v prvi vrsti utemeljuje po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na podlagi katere je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo.(1)

6. Kakšne so sicer zahteve za to, da se neko pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije in kako mora biti izkazana neenotna sodna praksa sodišč prve stopnje, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi VSRS X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010, X Ips 301/2010 z dne 5. 5. 2011, X Ips 64/2014 z dne 18. 9. 2014). V skladu s to prakso mora revident najprej natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje, pojasniti, katero pravno pravilo naj bi bilo kršeno in zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito, poleg tega pa navesti okoliščine, ki izkazujejo pomembnost izpostavljenega vprašanja. Če uveljavlja neenotno sodno prakso sodišč prve stopnje pa mora, poleg tega, da jasno navede konkretno pravno vprašanje, neenotno prakso glede tega vprašanja izkazati tako, da navede konkretne odločbe sodišč prve stopnje, ki naj bi jo izkazovale in nato opravi primerjavo pravnega in dejanskega stanja izpodbijane odločbe z odločbami, s katerimi jo utemeljuje, ter zatrjevano neenotno prakso utemeljiti. Kopije odločb sodišča prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

7. Revidentka sicer navaja, da „gre za razrešitev treh pomembnih pravnih vprašanj, glede katerih so mnenja različna in tudi sodna praksa neusklajena in nepopolna, zlasti pa je pomembnost vseh treh tako visoka, da opravičuje dovoljenost revizije“, vendar po presoji Vrhovnega sodišča, vprašanja, ki jih v tej zvezi izpostavlja, niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Eno izmed vprašanj, vprašanje „subsidiarne uporabe določil ZPP v postopku upravnega spora v zvezi z izpolnjevanjem predpostavk vsebovanih v odgovoru na tožbo in posledično možnostjo izdaje zamudne sodbe“ je v praksi Vrhovnega sodišča namreč že rešeno. V sodbi I Up 151/2016 z dne 15. 6. 2016 je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je v upravnem sporu vložitev (obrazloženega) odgovora na tožbo pravica, ne pa dolžnost tožene stranke (38. člen ZUS-1), zato njena odločitev, da je ne bo koristila, ne more imeti posledic v smislu izdaje zamudne sodbe. Gre torej za t. i. rešeno pravno vprašanje, od katerega izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi ne odstopa.

9. Preostalih dveh pravnih vprašanj, na kateri pričakuje odgovor Vrhovnega sodišča, pa revidentka v reviziji ni konkretizirala. Iz navedbe, da „gre za pravno vprašanje dopustnosti umika napovedi, torej vprašanje razpolagalne pravice stranke“, namreč ni razvidno, katero je po vsebini te zadeve tisto pomembno pravno vprašanje, glede katerega revidentka pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča. Prav tako pravno vprašanje, na katerega naj Vrhovno sodišče odgovori, ni oblikovano glede roka (določenega v drugem odstavku 331. v zvezi s petim odstavkom 326. člena Zakona o davčnem postopku) za priglasitev odloga ugotavljanja davčne obveznosti pri podaritvi kapitala otroku iz 100. člena Zakona o dohodnini. Revidentka namreč le nejasno zahteva presojo njegove „narave“. V drugem delu revizije (naslovljenem „Obrazložitev“) sicer pojasnjuje svoja stališča, vendar pa pomembnih pravnih vprašanj tudi v tem delu ne izpostavi tako, da bi zadostila standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja.(2) S samim utemeljevanjem revizije pa izpolnjevanje pogojev za dovoljenost ni izkazano.(3)

10. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije tudi zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča(4) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka zgolj s splošno navedbo, da jo bodo, če z zahtevkom ne bo uspela, v nadaljevanju davčnega postopka zadele visoke denarne obveznosti, opisanega trditvenega in dokaznega bremena ni izpolnila. Uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zato v obravnavani zadevi ni izkazan.

11. Ker uveljavljana pogoja za dovoljenost revizije nista izkazana, je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

K II. točki izreka:

12. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) V zvezi s tem prim. tudi stališče Ustavnega sodišča v 14. točki obrazložitve odločbe Up-1782/08, U-I-166/08 z dne 18. 6. 2009. (2) Prim. na primer sklep Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 315/2009 z dne 16. 9. 2009 in številne druge.

(3) Prim. na primere sklepe Vrhovnega sodišča v zadevah X Ips 359/2010 z dne 26. 1. 2011, X Ips 135/2009 z dne 3. 2. 2011 in kasnejše, na primer X Ips 254/2013 z dne 26. 5. 2014 ter številne druge.

(4) Prim. na primer stališča Vrhovnega sodišča v zadevah X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010.