Jedro

Tožnika predlagata izrek ničnosti, pri čemer uveljavljata ničnostni razlog, tj. pomanjkljivo izobrazbo in neizpolnjevanje pogojev za zasedbo delovnega mesta gradbenega inšpektorja. O vprašanju ničnosti teh odločb iz razloga, ki ga tožnika ponovno navajata v tej tožbi, pa je bilo že pravnomočno odločeno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrgla zahtevo tožnikov za izrek ničnosti odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Novo mesto, št. 06122-3259/2007-19(8204) z dne 14. 11. 2011, s katero je bil zavrnjen tožnikov predlog za izrek ničnosti odločbe istega organa št. 06122-3259/2007-8204-3 z dne 26. 9. 2007. Ker bi slednja odločba, s katero jima je bil izrečen inšpekcijski ukrep, ostala v veljavi, kljub ugoditvi njuni zahtevi, toženka meni, da tožnika nista izkazala pravnega interesa za izrek ničnosti odločbe.

2. Tožnika se z odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da sta solastnika nepremičnine, s katero jima je bil izrečen inšpekcijski ukrep, zato že iz tega razloga izkazujeta pravni interes. Zgolj okoliščina, da bi ta odločba ostala v veljavi, pa ne vpliva na izkazovanje pravnega interesa. V nadaljevanju navajata, da uradna oseba, ki je izdala sporno odločbo, ni bila pristojna za odločanje v tej zadevi in podajata razloge za neskladnost Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS). Sodišču predlagata, naj ugotovi, da je toženka kršila njune pravice iz 2., 5., 14., 22., 25., 33., 67., 120. in 153. člena Ustave RS, izpodbijano odločbo odpravi ter odločbi št. 06122-3259/2007-19(8204) z dne 14. 11. 2011 in 06122-3259/2007-8204-3 z dne 26. 9. 2007 izreče za nični. Hkrati uveljavljata povračilo stroškov postopka.

3. Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Sodišče se strinja z izpodbijano odločitvijo, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu (tretja alineja drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

6. Iz podatkov U vpisnika tukajšnjega sodišča namreč izhaja, da je sodišče s sodbo I U 1539/2013 z dne 13. 2. 2014 že obravnavalo tožnikovo tožbo zoper odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Novo mesto, št. 06122-3259/2007-19(8204) z dne 14. 11. 2011 in jo zavrnilo. Navedena sodba je postala pravnomočna.

7. V navedeni sodbi je bilo tudi pojasnjeno, da se odločba izreče za nično le iz taksativno naštetih razlogov od 1. do 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. Kršitev pravil postopka glede stvarne pristojnosti (15. do 18. člen ZUP) je torej lahko ničnostni razlog le, če je bila odločba izdana v stvari, v kateri ni mogoče odločati v upravnem postopku. Glede na navedeno upravna odločba, s katero je izrečen inšpekcijski ukrep, ne more biti nična iz razloga po tej točki ZUP. Prav tako očitek, da je odločbo izdala uradna oseba, ki ne bi smela biti imenovana za gradbenega inšpektorja oziroma ne bi smela biti pooblaščena za odločanje v postopkih gradbene inšpekcije, ni ničnostni razlog. V tem primeru bi lahko šlo le za kršitev pravil upravnega postopka o tem, katera uradna oseba je pooblaščena za postopek in za odločanje (28. do 32. člen ZUP). Tako kršitev lahko stranka uveljavlja s pritožbo zoper izdano odločbo (4. točka prvega odstavka 237. člena ZUP in 2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1) oziroma je to obnovitveni razlog po 7. točki 260. člena ZUP.

8. Vprašanje ničnosti v navedeni zadevi se je sicer nanašalo na odločbo organa št. 06122-3259/2007-8204-3 z dne 26. 9. 2007 (tj. odločbo, s katero jima je bil izrečen inšpekcijski ukrep), saj je bil z odločbo št. 06122-3259/2007-19(8204) z dne 14. 11. 2011 tak predlog zavrnjen. Ker pa sodišče po drugem odstavku 37. člena ZUS-1 po uradni dolžnosti pazi na ničnost upravnega akta, to pomeni, da je z navedeno sodbo hkrati presojalo, ali je odločba št. 06122-3259/2007-19(8204) z dne 14. 11. 2011 nična.

9. Izrek ničnosti obeh navedenih odločb tožnika predlagata tudi v obravnavani tožbi, pri čemer uveljavljata enak ničnostni razlog, tj. pomanjkljivo izobrazbo in neizpolnjevanje pogojev za zasedbo delovnega mesta gradbenega inšpektorja. Kot že rečeno, pa je bilo o vprašanju ničnosti teh odločb iz razloga, ki ga tožnika ponovno navajata v tej tožbi, že pravnomočno odločeno. Po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP organ zahtevo zavrže, če je bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno, med drugim tudi v primeru, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Glede na navedeno organ zahteve tožnikov ni smel obravnavati po vsebini, saj je bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno. To pomeni, da je odločitev o zavrženju njune zahteve pravilna.

10. Neutemeljen je tudi predlog za oceno ustavnosti ZUP in ZIN, ker naj ne bi omogočala pritožbe, če je odločbo izdala oziroma postopek vodila oseba, ki ni izpolnjevala pogojev, saj zgoraj citirane določbe (7. točka obrazložitve te sodbe) urejajo takšno situacijo.

11. Na odločitev v zadevi ne vplivajo niti ostale tožbene navedbe, zato je sodišče tožbo na podlagi tretja alineja drugega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Ker sta tožnika poleg odprave izpodbijane odločbe zahtevala tudi ugotovitev, da jima je bilo kršenih več ustavnih pravic, torej odločitev o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine (prvi odstavek 4. člena ZUS-1), sodišče pripominja, da je ta oblika sodnega varstva v upravnem sporu mogoča le v primeru, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V obravnavanem primeru je tako sodno varstvo upravni spor, saj je izdani sklep mogoče izpodbijati kot tak (in ne kot posamični akt oziroma dejanje), torej na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Ker sta tožnika to z obravnavano tožbo tudi storila, tak tožbeni predlog pa je predmet tega sklepa, sodišče njegovega predloga po četrtem členu ZUS-1, za katerega po povedanem niso izpolnjeni zakonski pogoji, ni obravnavalo še posebej.

12. Ker izpodbijana odločitev temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi navedena nova dejstva in dokazi pa niso pomembni za odločitev, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.