Jedro

Petnajstdnevni rok iz 26. čl. ZST je zakonski rok, ki ga ni mogoče podaljšati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zaradi domneve o umiku tožbe postopek ustavilo (tožeča stranka namreč tudi po opominu ni plačala sodne takse za tožbo). Zoper ta sklep se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožuje tožeča stranka in navaja, da je tožbo vložila že leta 1998, torej v času, ko plačilo sodne takse ni bila procesna predpostavka. Zato je že prišlo do situacije iz 28. čl. Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST): če ima taksni zavezanec prebivališče ali sedež v tujini, pa ne plača takse tedaj, ko nastane taksna obveznost, sodišče po končanem postopku s sklepom ugotovi, koliko znaša neplačana taksa in kazenska taksa ter naloži taksnemu zavezancu, da v roku, ki ne sme biti krajši kot 30 dni in ne daljši kot 90 dni, plača dolžno takso. Tako je mogoče trditi, da je tožeča stranka kot tuja pravna oseba že pridobila pravico do plačila takse na omenjen način. Tožeča stranka je tudi zaprosila za podaljšanje roka ter navedla številne razloge, zaradi katerih v 15 dneh takse ni mogla plačati. Tako je čakala s plačilom na prejem sklepa o prošnji za podaljšanje roka. Res je, da so od predloga za podaljšanje roka minili štirje meseci, vendar nov rok še ni začel teči. Ta kršitev predstavlja eno od redkih kršitev ustavne pravice do pravičnega sojenja. Razen tega je stališče sodišča prve stopnje tudi v nasprotju z uveljavljenim stališčem sodne prakse, po kateri se s posebnim sklepom dovoljuje podaljšanje roka za plačilo sodne takse. Pritožba ni utemeljena. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP) je začel veljati 14.7.1999, kar pomeni, da se od tedaj dalje tudi procesne predpostavke presojajo po novem zakonu. Plačilo sodne takse za tožbo je torej od 14.7.1999 procesna predpostavka, ki mora biti podana ves čas postopka. Dejstvo, da je tožeča stranka vložila tožbo že pred uveljavitvijo ZPP, zato ni pravno relevantno. Zgrešeno pa je tudi pritožbeno sklicevanje na 28. čl. ZST. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, ureja ta določba položaj, ki nastane pri izterjavi neplačane sodne takse, torej ko taksni zavezanec, ki ima prebivališče ali sedež v tujini, ni plačal takse tedaj, ko je nastala taksna obveznost. Za taksni opomin pa velja določba 26. čl., ki za taksne zavezance s prebivališčem ali sedežem v tujini ne predvideva nobene izjeme. Brez pomena je tudi pritožbeno sklicevanje na predlog za podaljašnje roka. Petnajstdnevni rok iz 26. čl. ZST je namreč zakonski rok, kar pomeni, da ga ni mogoče podaljšati. Razen tega je tožeča stranka prosila za podaljšanje roka za 15 dni, po možnosti pa za 30 dni, od tega njenega predloga do izdaje izpodbijanega sklepa pa so minili kar 4 meseci. Čeprav sodišče prve stopnje o predlogu za podaljšanje roka ni odločilo, ta kršitev postopka (sodišče prve stopnje bi moralo odločiti o predlogu za podaljšanje roka) zato ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Ker je tako pritožba neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. čl. ZPP).