Jedro

Stranski intervenient ima pravico podati predloge in opraviti vsa druga pravdna dejanja v rokih, v katerih bi lahko to storila stranka, kateri se je pridružil. Ni torej pomembno, da je sam prejel sodbo sodišča druge stopnje kasneje kot tožena stranka.

Garantiranje cene ni mogoče povezovati s 26. členom Zakona o blagovnem prometu tako, kot to želi tožena stranka. V obligacijskih razmerjih velja načelo sočasne izpolnitve po 112. členu zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

Izrek

1) Revizija stranskega intervenienta se zavrže. 2) Revizija tožene stranke se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obsodilo toženo stranko na plačilo 220.851,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.7.1992 dalje in povrnitev pravdnih stroškov. Sodišče druge stopnje je prvostopno sodbo potrdilo potem, ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke in njenega stranskega intervenienta.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta vložila reviziji tožena stranka in njen stranski intervenient zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka v reviziji trdi, da je sodišče zmotno uporabilo 26. člen zakona o blagovnem prometu. Ta določba se nanaša le na delno vnaprejšnje plačilo in ne na primer, ko je prodajalec jamčil kupcu ceno in v ta namen dobil vnaprej plačano celotno kupnino. Poleg tega trdi, da tožena stranka ni pogojevala nakupa z vnaprejšnjim plačilom. Odločitev sodišča je tudi v nasprotju z načeli ZOR o enaki vrednosti terjatev. Stranski intervenient pa še meni, da bi bil tožnik upravičen le do povrnitve morebitne škode zaradi zamude oziroma da bi bilo treba ob izročitvi vozila napraviti končni obračun in pobotati razliko v ceni z obrestmi. Tožena stranka in stranski intervenient predlagata, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Reviziji sta bili vročeni tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavil, in nasprotni stranki, ki nanju ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Ad 1) Revizija stranskega intervenienta ni pravočasna.

V 1. odstavku 208. člena ZPP je določeno, da mora intervenient sprejeti pravdo v tistem stanju v katerem je, ko stopa vanjo. V nadaljnjem teku pravde ima pravico podati predloge in opraviti vsa druga pravdna dejanja v rokih, v katerih bi lahko to storila stranka, kateri se je pridružil. Tožena stranka je prejela sodbo sodišča druge stopnje 3.8.1994. Revizijo je lahko vložila v 30 dneh od njene vročitve. Po navedeni določbi velja enako za stranskega intervenienta na njeni strani. Stranski intervenient pa je vložil revizijo priporočeno na pošto dne 9.9.1994. To pomeni, da jo je vložil prepozno. Ni torej pomembno, da je sam prejel sodbo sodišča druge stopnje kasneje kot tožena stranka. Zaradi tega je revizijsko sodišče moralo revizijo stranskega intervenienta kot nedovoljeno zavreči (392. člen ZPP).

Ad 2) Revizija tožene stranke pa ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta toženi stranki naložili plačilo obresti po 26. členu zakona o blagovnem prometu (Ur.l. SRS, št. 21/77 in 29/86 v zvezi z 31. členom zakona o trgovini, Ur.l. RS, št. 18/93). Revizijsko sodišče pri tem ugotavlja, da je izpodbijanje dejanskega stanja na revizijski stopnji prepovedano (3. odstavek 385. člena ZPP). Ali je tožena stranka pogojevala nakup avtomobila z vnaprejšnjim plačilom kupnine ali ne, je dejansko vprašanje. Sodišči prve in druge stopnje sta na to vprašanje odgovorili pritrdilno.

Neutemeljen je nadalje ugovor tožene stranke, s katerim povezuje obrestni zahtevek z garantirano ceno. Garantiranje cene ni mogoče povezovati s 26. členom navedenega zakona tako kot to želi tožena stranka. V obligacijskih razmerjih velja načelo sočasne izpolnitve po 112. členu zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Dejstvo, da je tožena stranka kot prodajalec zagotovila kupcu nespremenjeno ceno, pomeni le navidezno ugodnost. Tožnik je dobil kupljeni avtomobil s časovnim zamikom po sicer enaki ceni, po kateri pa bi ga moral prejeti takoj. Če bi ga prejel takoj, zagotovilo, da bo cena ostala enaka tudi pozneje (ob dobavi), ne bi bilo potrebno. Zato sklicevanje na načelo ekvivalence v tem kontekstu ne more biti utemeljeno (primerjaj 2. odstavek 15. člena ZOR).

Tožena stranka končno zmotno razlaga določbo 26. člena zakona o blagovnem prometu, ko trdi, da velja le za delna predplačila. Obe sodišči sta ta ugovor pravilno zavrnili, in sicer iz razlogov, ki jih revizijsko sodišče v celoti sprejema.

Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo nobene kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).