Jedro

Res je, da pravica do pritožbe stranki ne zagotavlja, da mora biti vsaka dokazna in vsaka pravna ocena izpostavljena presoji dveh sodišč. Razumeti jo je treba kot pravico, da je zadeva kot celota obravnavana na dveh instancah in da o njej dokončno odloči sodišče, ki je hierarhično nad sodiščem prve stopnje. Zlasti kadar pravega sojenja na prvi stopnji ni bilo, ni mogoče šteti, da je bila zadeva kot celota resnično obravnavana na dveh instancah sojenja.

Prav za takšen primer pa gre v obravnavani zadevi. Zaradi napačne odločitve, da tožničin zahtevek ni utemeljen zaradi neizkazanosti vzajemnosti kot pogoja za pridobitev lastninske pravice tujcev v Republiki Sloveniji, sodišče prve stopnje zgoraj navedenih ugovorov, da sporna nepremičnina ni bila pridobljena z delom in da gre za skupen dolg, ni obravnavalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča druge stopnje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. V izvršilnih postopkih opr. št. VL 30593/2009 in VL 184633/2009 je sodišče ugodilo predlogu toženke kot upnice in je dovolilo izvršbo na nepremičnini z ID znakom ... v lasti A. A. Tožnica je podala ugovor, da je bila nepremičnina pridobljena med trajanjem zakonske zveze in spada v njeno in dolžnikovo skupno premoženje. Izvršilno sodišče jo je s sklepoma z dne 16. 8. 2019 in 23. 9. 2019 napotilo na pravdo z zahtevkom za ugotovitev, da je izvršba na nepremičnino nedopustna.

2. Tako je 2. 10. 2019 vložila tožbo. Sodišče prve stopnje je njen tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je bila nepremičnina sicer pridobljena med trajanjem zakonske zveze, da pa toženka lastninske pravice ni mogla pridobiti, ker je državljanka Bosne in Hercegovine in v skladu z 68. členom Ustave in določbami Zakona o ugotavljanju vzajemnosti (v nadaljevanju ZUVza-1) ni izkazala vzajemnosti.

3. Zoper odločitev sodišča prve stopnje se je pritožila tožnica in sodišče druge stopnje je njeni pritožbi ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. V skladu z uveljavljeno sodno prakso (odločba Vrhovnega sodišča II Ips 680/2008) je odločilo, da zakonec pridobi izključna lastninska upravičenja na stvari oziroma njenem delu šele z delitvijo, zato je edini trenutek, ki je lahko relevanten za presojo posebnih pogojev drugega zakonca za pridobitev lastninske pravice, trenutek delitve skupnega premoženja. Opozorilo je, da tožnica ne zahteva delitve premoženja, temveč le ugotovitev, da nepremičnina, na katero želi poseči toženec v izvršbi, spada v skupno premoženje. Navedlo je, da sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni obravnavalo drugih ugovorov toženca v zvezi z okoliščinami pridobitve lastninske pravice in zatrjevanj, da gre za izterjavo skupnega dolga obeh zakoncev. Ker bi ta dejstva sodišče prvič ugotavljalo na drugi stopnji, je presodilo, da bi s tem pravdnima strankama odvzelo pravico do pritožbe, obenem pa je ocenilo, da z razveljavitvijo ne bo prišlo do hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje predlagatelj vlaga pritožbo na podlagi 338. v zvezi s 357.a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da bi sodišče druge stopnje lahko samo odpravilo pomanjkljivosti, saj je njegov temeljni očitek usmerjen v izbiro besed v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje. Opozarja, da je upnik pridobil sklep o izvršbi že leta 2009 in se tako že trinajst let trudi, da bi prišel do poplačila terjatve. Zato meni, da je povsem zgrešeno stališče sodišča druge stopnje, da z razveljavitvijo ne bo prišlo do hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Opozarja, da tožnica ni ugovarjala, da dolg ni skupen. Poleg tega tudi ni navajala, da bi bil njen delež drugačen od polovice. Opozarja pa tudi, da je toženka šele deset let po izdaji sklepa o izvršbi vložila tožbo, kar pomeni, da je zelo neskrbno ravnala. Vse to bi lahko upoštevalo sodišče druge stopnje in samo odločilo o utemeljenosti zahtevka. Zato predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi sklep sodišča druge stopnje ter zadevo vrne temu sodišče v ponovno sojenje.

5. Pritožba je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila. Strinja se s sodiščem druge stopnje, da sodišče prve stopnje dejstev v zvezi z vprašanjem, ali nepremičnina spada v skupno premoženje in ali gre za skupen dolg sploh še ni ugotavljalo in bi bila zato sodba, ki bi temeljila na ugotavljanju teh dejstev, zanjo sodba presenečenja. Ugovarja, da je bila njena tožba pravočasna in dopustna in da ni ravnala neskrbno, saj se zaradi originarne pridobitve lastninske pravice sploh ni bila dolžna vpisati v zemljiško knjigo kot lastnica. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbo zavrne.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Neutemeljen je očitek toženca, da je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo le "zaradi izbire besed v obrazložitvi". Sodišče druge stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je toženec ugovarjal, da sporna nepremičnina sploh ni bila pridobljena z delom in zato ne spada v skupno premoženje, ugovarjal pa je tudi, da gre za skupen dolg. V zvezi z obema ugovoroma je podal dokazne predloge. Ni pravilna trditev toženca, da tožnica tem navedbam ni ugovarjala. V prvi pripravljalni vlogi je podala obsežne ugovore in prav tako predlagala dokaze. Res pa je, da je toženec sklep o izvršbi zoper dolžnika pridobil že 10. 12. 2009 in da je zato treba skrbno pretehtati, ali v obravnavanem primeru dati prednost pravici do pritožbe, ki je v našem pravnem redu zagotovljena v 25. členu Ustave, ali pravici do učinkovitega sodnega varstva, ki je varovana v okviru 23. člena Ustave.

8. Ustavno sodišče je v več odločbah opozorilo, da 25. člen Ustave uveljavlja načelo instančnosti, ki pritožniku zagotavlja višjestopenjski preizkus izpodbijane odločbe z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o pravici oziroma obveznosti, kar pomeni, da mu je treba omogočiti uveljavljanje dejanskih, materialnopravnih in postopkovnih napak pri sojenju pred sodiščem prve stopnje.1 Res je, da pravica do pritožbe stranki ne zagotavlja, da mora biti vsaka dokazna in vsaka pravna ocena izpostavljena presoji dveh sodišč. Razumeti jo je treba kot pravico, da je zadeva kot celota obravnavana na dveh instancah in da o njej dokončno odloči sodišče, ki je hierarhično nad sodiščem prve stopnje. Zlasti kadar pravega sojenja na prvi stopnji ni bilo, ni mogoče šteti, da je bila zadeva kot celota resnično obravnavana na dveh instancah sojenja.

9. Prav za takšen primer pa gre v obravnavani zadevi. Zaradi napačne odločitve, da tožničin zahtevek ni utemeljen zaradi neizkazanosti vzajemnosti kot pogoja za pridobitev lastninske pravice tujcev v Republiki Sloveniji, sodišče prve stopnje zgoraj navedenih spornih ugovorov sploh ni obravnavalo. To pomeni, da bi bili prvič obravnavani pred sodiščem druge stopnje. V tem primeru pa bi bilo res kršeno načelo instančnosti, saj bi sodišče višje stopnje prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto in ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje. Tako je pravilna ocena sodišča druge stopnje, da bi bilo tako ravnanje - kljub dolgotrajnosti predhodnega izvršilnega postopka - v neskladju z ustavno varovanim bistvom pravice do pritožbe.

10. Vrhovno sodišče je zato na podlagi šestega odstavka 357.a člena ZPP in 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča druge stopnje.

11. Odločitev o stroških je pridržana za končno odločitev (četrti odstavek 163. člena ZPP). Razlaga, da se to stroškovno pooblastilo uporablja tudi v pritožbenih postopkih po 357.a členu ZPP, saj se je v sodni praksi Vrhovnega sodišča že ustalila (na primer sklep Cp 4/2021 in tam navedene odločbe).

1 Tako na primer Ustavno sodišče v odločbi št. Up-455/13 z dne 25. 9. 2014, 6. točka.