Jedro

Da gre za zazidano stavbno zemljišče povsem jasno izhaja iz cenitve, ki jo je za namene njene prodaje družbi A. d.o.o. opravil sodni cenilec H.H. in ki se nahaja v upravnih spisih. Vsakršno zatrjevanje tožeče stranke, da zemljišče ni pozidano in sklicevanje na drugačen status zemljišča, ki ga vsebuje tožba in pred tem že pritožba ter pripombe na zapisnik, je zato zavajajoče in brez brez podlage ter kot takšno - kot ena od okoliščin, ki je sicer relevantna za odločitev - ne more pripomoči k drugačni odločitvi. Relevantna je ta okoliščina zato, ker bi morebitna nadaljnja prodaja predmetnih nepremičnin v nespremenjenem stanju (kot kompleksa stavbnih zemljišč, na katerih stojijo stari objekti), pomenila promet, ki je praviloma oproščen plačila DDV in bi torej morala tožeča stranka že ob pridobitvi nepremičnin izkazovati, da bo pri nadaljnji prodaji prišlo do obdavčitve po izbiri v skladu s 45. členom ZDDV-1. Tega pa tožeča stranka ni izkazala, tako kot tudi ni izkazala nameravane obdavčitve po izbiri ter s tem namena, da bo nepremičnine uporabila za transakcije, ki so obdavčene z DDV, za oddajo nepremičnin v najem oziroma v zakup in za katero po določbah ZDDV-1 ravno tako (praviloma) velja oprostitev plačila DDV.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je v ponovnem postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka na dodano vrednost za obdobje od 1. 9. 2007 do 30. 9. 2007 tožeči stranki z izpodbijano odločbo za omenjeno davčno obdobje dodatno odmeril in naložil v plačilo davek na dodano vrednost od davčne osnove 24 435 900,00 EUR po stopnji 20% v višini 4 887 180,00 EUR in pripadajoče obresti v skupnem znesku 1 904 195,96 EUR.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe v povzetku (na 63. strani odločbe) sledi, da je pristojni davčni organ v postopku nadzora ugotavljal upravičenost tožeče stranke do odbitka vstopnega davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v davčnem obdobju september 2007 po računu št. 7090002166 z dne 7. 9. 2007. Pri tem je ugotovil, da je tožeča stranka družbi A. d.o.o. prodala nepremičnino za kupnino v višini 24,44 mio EUR, da ji je nato omenjena družba isto nepremičnino oddala v finančni leasing ter da je del kupnine v višini 17,55 mio EUR, ki jo je tožeči stranki nakazala družba A. d.o.o., tožeča stranka še isti dan nakazala povezani družbi B. d.o.o. kot dolgoročno posojilo. V zvezi s pogodbo o finančnem leasingu z dne 4. 9. 2007, ki je bila podlaga za izdani račun, se ugotavlja, da sme po določbah pogodbe leasingojemalec predmet pogodbe uporabljati za opravljanje svoje dejavnosti ter da je leasingodajalec v tej zvezi pojasnil, da je bilo celotno področje, ki je bilo predmet pogodbe, namenjeno izgradnji projekta. Tožeča stranka je v zvezi z namenom, iz katerega je nabavila nepremičnino, navajala različne možnosti, ni pa (septembra 2007) po presoji pristojnega organa razpolagala z nobenim dokazilom, iz katerega bi bil razviden dejanski namen uporabe nepremičnine za obdavčeno dejavnost, kar je po določbah Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) pogoj za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV po omenjenem računu. Pri tem prvostopenjski davčni organ še enkrat poudari, da je tožeča stranka kupnino, ki jo je prejela za nepremičnino, takoj nakazala povezani družbi kot posojilo za deset let in tako ni izkazala, da bi bila omenjena sredstva namenjena za kakršnokoli izgradnjo projekta. Obrazloženo pa zavrne tudi vse pripombe, ki jih je tožeča stranka dala na zapisnik o opravljenem inšpekcijskem nadzoru.

3. Drugostopenjski davčni organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. Pri tem se sklicuje na določbe ZDDV-1, sodno prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), Vrhovnega sodišča RS ter se ob upoštevanju vsega navedenega strinja s stališčem organa prve stopnje, ki ga je potrdilo tudi že naslovno sodišče (v sodbi I U 429/2014-12 z dne 21. 10. 2014), da bi morala tožeča stranka ob pridobitvi zemljišč po pogodbi o finančnem leasingu oziroma ob uveljavljanju pravice do odbitka vstopnega DDV izkazovati namen, da bo nepremičnine uporabila za svoje obdavčene transakcije. Če torej davčni zavezanec blago nabavi v naložbene namene in ga poseduje zaradi povečanja vrednosti naložbe in ne za namene obdavčenih transakcij, v zvezi z nabavo nima pravice do odbitka vstopnega DDV. Vprašanje, ali je davčni zavezanec blago pridobil za namene ekonomske dejavnosti, pa je po navedenih stališčih sodne prakse dejansko vprašanje, ki mora biti dognano v luči vseh okoliščin primera, vključno z naravo obravnavanega blaga in obdobjem med pridobitvijo blaga in njegovo uporabo za gospodarske namene. Če torej tožeča stranka ob nabavi nepremičnin ni izkazala namena, da jih bo uporabila za obdavčeno dejavnost, ampak je takšno možnost zgolj dopustila, v času uveljavljanja pravice do odbitka vstopnega DDV ni bil izpolnjen pogoj po 63. členu ZDDV-1. Če bi bilo blago, ki je bilo sprva namenjeno za zasebno rabo oziroma za neobdavčeno dejavnost, kasneje uporabljeno za obdavčeno dejavnost, pa bi imela tožeča stranka na podlagi 68. člena ZDDV-1 pravico do popravka odbitka vstopnega DDV.

4. Nadalje se organ druge stopnje strinja z ugotovitvijo organa prve stopnje, da bi morebitna nadaljnja prodaja zadevnih nepremičnin v nespremenjenem stanju, to je kompleksa stavbnih zemljišč, na katerih stojijo stari objekti, po ZDDV-1 pomenila promet, ki je praviloma oproščen plačila DDV (po 8. točki 44. člena ZDDV-1). Oprostitev plačila DDV praviloma velja tudi za oddajo nepremičnin v najem oziroma zakup (2. točka 44. člena ZDDV-1). Zato bi morala tožeča stranka že ob pridobitvi nepremičnin izkazovati, da bo pri nadaljnji prodaji ali oddaji v najem prišlo do obdavčitve po izbiri v skladu s 45. členom ZDDV-1, kar je kot pravilno razlago potrdilo tudi že naslovno sodišče (npr. v sodbi I U 980/2012 z dne 19. 2. 2013), vendar tožeča stranka o tem ni predložila nobenih dokazil. Prav tako pa tudi ni izkazala namena, da bi sama nastopila kot investitor gradnje novih objektov in o tem tudi ni ničesar navedla, zato je trditev tožeče stranke, da je utemeljeno pričakovala, da bo nepremičnine, za katere velja davčna oprostitev, uporabila za obdavčljive transakcije, po presoji organa druge stopnje neutemeljena.

5. Dokumentacija, ki je predložila tožeča stranka, pa po presoji pritožbenega organa ne zadošča niti kot dokaz, da je tožeča stranka nepremičnine nabavila z namenom nadaljnje prodaje, temveč je sklepati, da gre v obravnavanem primeru za naložbene nepremičnine v smislu SRS. Da bi imela ob njihovi prodaji oziroma ob njihovem prevzemu v finančni leasing izdelan kakršenkoli načrt glede njihove poslovne uporabe, tožeča stranka ni izkazala. Tega tudi ne izkazuje uporaba kupnine, ki je tožeča stranka ni namenila za financiranje gradbenega projekta, kot je to običajno pri obravnavanem “sale & lease back“ poslu. Pogodbo z družbo C. d.o.o. organ druge stopnje, enako kot prvostopenjski davčni organ, oceni kot nezadosten dokaz o dejanskem namenu tožeče stranke, da kompleks nepremičnin proda omenjeni družbi, saj le-ta po vseh kazalcih ni mogla biti resen interesent za nakup kompleksa nepremičnin. Kot nezadosten dokaz oceni tudi izpise korespondence med D.D. in E.E. v avgustu ter oktobru 2008 in maju 2009, nadalje Razpis za izvedbo projektne dokumentacije za naselje F. z dne 28. 1. 2011, izpise korespondence med D.D. in predstavnikom G. d.o.o. iz aprila 2012, nepodpisani osnutek okvirne pogodbe, pisni dovoljenji za raziskave, pogodbo o zaupnosti iz leta 2012, sklenjeno med G. d.o.o. in družbo B. d.o.o., ter zapis „Ukrepi za zagotavljanje poplavne varnosti - poročilo o pregledu podatkov iz uradnih virov“ z dne 24. 10. 2011. 6. Drugostopenjski davčni organ se (obrazloženo) ne strinja s stališčem tožeče stranke, po katerem je treba prodajo nepremičnin in njihov povratni finančni leasing glede obračuna DDV obravnavati kot eno samo transakcijo, ter navaja, da ZDDV-1 in evropski predpisi za takšno stališče ne dajejo pravne podlage, obenem pa je takšno stališče tudi v nasprotju z uveljavljeno davčno in sodno prakso, po kateri gre pri tem v zvezi z obdavčitvijo za dve samostojni dobavi. Kot neutemeljen pa pritožbeni organ zavrne tudi pritožbeni ugovor o kršitvi prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari in se pri tem sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (na straneh od 8 do 10 in 61).

7. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V povzetku tožbenih razlogov navaja (na straneh od 52 do 54 tožbe), da je postopek že v izhodišču nezakonit in neustaven, ker krši načelo dvakratnega odločanja o isti stvari iz petega odstavka 141. člena ZDavP-2. Davčni organ je namreč v letu 2008 vodil postopek davčnega inšpekcijskega nadzora, ki se je nanašal na identično dejansko stanje in na isto pravno vprašanje, kot je predmet tega postopka, ter ga končal s sklepom o ustavitvi postopka.

8. Nadalje se v tožbi navaja, da je davčni organ s tem, ko ni priznal dejstev in dokazov iz pripomb na zapisnik, kršil 5. člen ZDavP-2, 9. člen ZUP in drugi odstavek 140. člena ZDavP-2. Tožeča stranka je namreč s predloženimi dokazi jasno izkazala, da so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV od nabave spornih nepremičnin, saj je dokazala, da so že njeni pravni predniki izvajali aktivnosti z namenom ekonomskega izkoriščanja nepremičnine, pa tudi, da je sama imela isti namen že v času nakupa in tudi kasneje. Narava nepremičnin je bila takšna, da je objektivno gledano na njih moralo priti do prometa, obdavčenega z DDV, saj je šlo za nezazidana stavbna zemljišča, po izgradnji pa bi šlo za nove nepremičnine, nobena aktivnost tožeče stranke ali njenega pravnega prednika pa ne kaže na namen, da se obstoječe objekte ohrani, in je zato namen tožeče stranke, da bo z nepremičnino sklenila obdavčeno transakcijo, ne glede na končnega kupca objektov, logičen, razumen in stvarno utemeljen. Dalje navaja, da je 92,5% zemljišč že ves čas nepozidanih stavbnih zemljišč ter da so bile nepremičnine po velikosti in po lokaciji primerne za gospodarsko izkoriščanje, kar izkazujejo dokazila o pogajanjih s potencialnimi kupci ter sklenjene predpogodbe oziroma osnutki pogodb. Tovrstnih nepremičnin davčni zavezanci nimajo za privatne ali negospodarske namene. Skupina H. oziroma družba iz te skupine (B. d.o.o.) je dejansko že izvedla več uspešnih nepremičninskih projektov, ki so bili glavni vir prihodkov te skupine v obravnavanem obdobju. Glede na povedano je gospodarsko izkoriščanje nepremičnin objektivno izkazano in je zato zaključek davčnega organa o tem, da tožeča stranka v času nakupa ni izkazala namena, da bo nepremičnine uporabljala za obdavčene dejavnosti, po mnenju tožeče stranke prav neverjeten.

9. Nadalje se v tožbi navaja, da je tožeča stranka dokazala, da sklenjeni posel ni preprečeval nadaljnje prodaje ali drugačnega razpolaganja z nepremičninami, saj je družba A. d.o.o. zagotovila svoje sodelovanje, če pride do realizacije posla, kar nenazadnje dokazuje predpogodba z družbo C. d.o.o. Vztraja pa tožeča stranka tudi pri stališču, da je potrebno operacijo „sale and lease back“ obravnavati kot en posel ter prodajalcu oziroma leasingojemalcu priznati pravico do odbitka vstopnega DDV že iz razloga, ker je DDV v istem poslu že obračunal, in sicer od prodaje istih sredstev, ki jih jemlje v povratni najem.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev davčnih organov pravilna in zakonita. Sodišče se strinja tudi z razlogi za odločitev ter z razlogi, s katerimi drugostopenjski davčni organ zavrne pritožbo, in jih zato ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

13. Tako se sodišče strinja z davčnim organom, da v zadevi ne gre za ponovno odločanje v isti stvari in s tem za kršitev prepovedi „ne bis in idem“ ter da izpodbijana odločba iz tega razloga ni nezakonita. Za prepovedano odločanje v isti stvari bi šlo v primeru, ko bi bilo o zadevnem odbitku vstopnega davka v davčnem inšpekcijskem nadzoru izrecno odločeno, in to po vsebini, ter o tem izdana ustrezna odločba. Lahko tudi v obliki sklepa, vendar z izrecno (vsebinsko) ugotovitvijo, da tožeča stranka konkretno določene kršitve zakona ni storila.1 Tako pa se po nespornih podatkih spisov v zadevi davčnega inšpekcijskega (delnega) nadzora dajatev, ki je bil opravljen v letu 2008, ugotavlja le, da v postopku davčnega nadzora ni bilo ugotovljeno takšno dejansko stanje stvari, na podlagi katerega bi bilo potrebno po uradni dolžnosti izdati odmerno odločbo, ter se iz tega razloga postopek inšpekcijskega nadzora ustavi. Kar pomeni, da v postopku nadzora ni bilo o ničemer pravnomočno odločeno, temveč je bil postopek s sklepom (v obliki zapisa na koncu zapisnika) ustavljen, opisana situacija pa z ozirom na peti odstavek 141. člena ZDavP-2, na katerega se pravilno sklicuje že davčni organ, ne preprečuje, da se nadzor ponovi in z ozirom na ugotovitve pri ponovnem nadzoru sprejme ustrezna odločitev. Sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka namreč ne oblikuje ali spreminja pravnega položaja oseb, prav tako pa tudi ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev in zato v skladu z zakonsko ureditvijo in stališči sodne prakse (prim. sodba UpS I U 320/2015 z dne 12. 4. 2016 in sklep VS RS X Ips 209/2015 z dne 5. 10. 2016) ne more dobiti učinka materialne dokončnosti in pravnomočnosti, ki sicer po citiranih določbah ZDavP-2 preprečuje ponovno uvedbo postopka nadzora.

14. Kršitve pravil postopka tudi ni v tem, ker naj bi tožeča stranka do izdaje zapisnika ne bila vključena v ugotovitveni postopek, kot se zatrjuje v tožbi. Iz listin, ki so v spisih, namreč povsem jasno sledi, da je bil tožeči stranki oziroma njenim pooblaščencem vročen sklep o uvedbi (ponovnega) postopka nadzora ter da je bila s sklepom pozvana, da sodeluje v postopku, kar pomeni, da je bila že pred izdajo zapisnika vključena v ugotovitveni postopek ter da je vsekakor imela ne le možnost, temveč celo dolžnost, da sodeluje z davčnim organom. Prav tako ne drži tožbena trditev, da se prvostopenjski davčni organ v zvezi z omenjenim ugovorom sklicuje na pisno seznanilo. V odgovoru na (enako) pripombo namreč izrecno pove, da je bila tožeča stranka pozvana k sodelovanju že s sklepom o uvedbi postopka in torej njen odgovor ni takšen (neustrezen), kot se ji očita v tožbi. Dokaze, ki so bili predlagani v pripombah na zapisnik pa, kot dovolj jasno sledi iz spisov in iz obrazložitve izpodbijane odločbe, davčni organ presodi in torej upošteva pri odločitvi, le da jih oceni drugače, kot to zahteva tožeča stranka v svojih vlogah. Zato so neutemeljeni in v nasprotju s podatki spisov tudi tožbeni očitki o neupoštevanju (novih) dejstev in (novih) dokazov iz pripomb na zapisnik ter posledično očitki o kršitvi načela materialne resnice iz 5. člena ZDavP-2, zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP ter drugega odstavka 140. člena ZDavP-2. 15. V očitnem nasprotju s spisi je nadalje tožbena trditev, da gre pri zadevni nepremičnini za nezazidano stavbno zemljišče. Da gre za zazidano stavbno zemljišče namreč povsem jasno izhaja iz cenitve, ki jo je za namene njene prodaje družbi A. d.o.o. opravil sodni cenilec H.H. in ki se nahaja v upravnih spisih. Vsakršno zatrjevanje tožeče stranke, da zemljišče ni pozidano in sklicevanje na drugačen status zemljišča, ki ga vsebuje tožba in pred tem že pritožba ter pripombe na zapisnik, je zato zavajajoče in brez brez podlage ter kot takšno - kot ena od okoliščin, ki je sicer relevantna za odločitev - ne more pripomoči k drugačni odločitvi. Relevantna pa je ta okoliščina zato, ker bi morebitna nadaljnja prodaja predmetnih nepremičnin v nespremenjenem stanju (kot kompleksa stavbnih zemljišč, na katerih stojijo stari objekti), kot pravilno ugotavlja že drugostopenjski davčni organ, pomenila promet, ki je praviloma oproščen plačila DDV in bi torej morala tožeča stranka že ob pridobitvi nepremičnin izkazovati, da bo pri nadaljnji prodaji prišlo do obdavčitve po izbiri v skladu s 45. členom ZDDV-1. Tega pa tožeča stranka ni izkazala, tako kot tudi ni izkazala nameravane obdavčitve po izbiri ter s tem namena, da bo nepremičnine uporabila za transakcije, ki so obdavčene z DDV, za oddajo nepremičnin v najem oziroma v zakup in za katero po določbah ZDDV-1 ravno tako (praviloma) velja oprostitev plačila DDV. Vse to pravilno in skladno s spisi navaja že drugostopenjski davčni organ v svojih razlogih, v katerih tudi pravilno in skladno z vsebino sodbe zavrne sklicevanje tožeče stranke na sodbo SEU v zadevi C-461/08, na katero se tožeča stranka sklicuje že v pritožbi, ter pri tem pravilno poudari, da se omenjena sodba nanaša na dejansko stanje, ki je drugačno od obravnavanega primera. Omenjena sodba se namreč nanaša na primer, ko je prodajalec kupcu dobavil nepremičnino in zanj opravil storitve v zvezi z rušenjem obstoječih objektov, tako da je šlo z vidika DDV za enotno transakcijo, katere cilj je bila dobava nepozidanega stavbnega zemljišča. V konkretnem primeru pa za takšno sklepanje, ne glede na zatrjevano dotrajanost objektov, ni nobene podlage, saj se pravilno in skladno s spisi v izpodbijani in drugostopenjski davčni odločbi ugotavlja, da v relevantnem obdobju (septembru 2007) ni bilo ne listin, ki bi kazale na nadaljnjo prodajo, niti ni rušenje omenjeno v listinah, ki jih je tožeča stranka predložila kot dokazila o nameravani nadaljnji prodaji.

16. Pravilno in skladno s spisi pa se ugotavlja tudi, da v spisih ni podatkov o tem, da bi imela tožeča stranka namen, da sama nastopi kot investitor gradnje novih objektov, kar je sicer njena dejavnost in kar sicer kot namen nakupa nepremičnin izhaja iz pogodbe o finančnem leasingu. Tudi ta namen tožeča stranka (kot možen način razpolaganja) zgolj zatrjuje in z ničemer ne izkaže, oziroma celo ravna na način, ki zatrjevani možnosti nasprotuje. Tako ob prevzemu nepremičnin v finančni leasing le-te knjiži kot osnovno sredstvo (naložbo) in ne kot zalogo, kupnino, ki jo je dosegla ob njihovi prodaji, pa nameni za posojilo, in to dolgoročno, povezani družbi. Slednje sicer ni prepovedano, je pa vsaj neobičajno, predvsem pa ne zagotavlja sredstev za gradnjo, pri tem ko tožeča stranka z drugimi lastnimi sredstvi za ta namen ne razpolaga. Kar vse tudi po presoji sodišča narekuje sklepanje, da gre v konkretnem primeru za naložbene nepremičnine v smislu SRS 6 in ne za nepremičnine, ki bi bile namenjene, vsaj ne v relevantnem časovnem obdobju, za nadaljnje obdavčljive transakcije.

17. Listine, na katere se tožeča stranka sklicuje v tožbi in ki jih je predložila že v davčnem postopku ter se nahajajo v spisih, sodišča ne prepričajo o nasprotnem. Enako in iz istih razlogov kot davčni organ tudi sodišče predloženih dokazov, t.j. predpogodbe z družbo C. d.o.o., izpisa korespondence med D.D. in E.E., Razpisa za izvedbo projektne dokumentacije za naselje F. ter dokumentacije, ki se nanaša na posle z G. d.o.o., ne šteje kot zadosten dokaz o namenu oziroma namenih razpolaganja z nepremičninami, kakršni se zatrjujejo v tožbi. Kot nezadosten dokaz pa sodišče, enako kot prvostopenjski davčni organ, ocenjuje tudi ravnanje pravnega prednika tožeče stranke, to je družbe B. d.o.o., ko gre za obravnavane nepremičnine, saj ni izkazano, da bi tožeča stranka na kakršenkoli način nadaljevala s prizadevanji za prodajo nepremičnin, izkazanih pri matični družbi, poleg tega pa oddelitev tožeče stranke in prenos zadevnih nepremičnin na tožečo stranko bolj kot na nadaljevanje kaže na spremembo zastavljenih ciljev oziroma poslovnih načrtov in s tem tistih aktivnosti, ki jih je pred oddelitvijo izvajala matična družba.

18. Že v izpodbijani odločbi in v odločbi druge stopnje pa je po presoji sodišča izčrpno in obenem pravilno odgovorjeno tudi na ugovore, ki jih vsebuje točka IV tožbe (Transakcija „prodaje in povratnega najema“ ter njena DDV obravnava) in po katerih naj bi šlo pri sale and lease back poslih, kakršen je obravnavani, za enotno finančno transakcijo, ki je oproščena DDV in zaradi česar bi moral davčni organ tožeči stranki priznati pravico do popravka (zmanjšanja) obračunanega DDV od zadevne prodaje nepremičnin v obračunu za davčno obdobje september 2007. Kot se navaja že v razlogih izpodbijane in drugostopenjske davčne odločbe, je pravna in vsebinska povezanost prodajne in pogodbe o finančnem leasingu nedvomna in hkrati razvidna že iz samih pogodb, vendar pa ta povezanost še ne pomeni, da ni prišlo do dveh dobav v smislu 6. člena ZDDV-1, ki sta predmet obdavčitve z DDV. Tako izhaja, kot pravilno ugotavlja že drugostopenjski davčni organ v svoji odločbi, tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 476/2012 z dne 7. 1. 2016, na katerega se sklicuje tožeča stranka, medtem ko sodba Vrhovnega sodišča, izdana v civilni zadevi (II Ips 427/2003), na katero se tožeča stranka prav tako sklicuje v tožbi in pred tem že v pritožbi in v pripombah na zapisnik, za odločitev v obravnavanem primeru ni pomembna, saj sodišče v njej ni sprejelo stališča, da gre pri operacijah sale and lease back za eno samo dobavo niti se sodba ne nanaša na obračun DDV.

19. Ker je torej spoznalo izpodbijano odločbo za pravilno in zakonito, tožbene navedbe pa za neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

20. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. 21. Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijanega sklepa (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

1 Prim. 28. člen ZIN, prvi odstavek, po katerem inšpektor s sklepom ustavi postopek v primeru, da je v postopku inšpekcijskega nadzora ugotovljeno, da zavezanec ni storil kršitve zakona ali drugega predpisa.