Jedro

Tožena stranka ni v celoti upoštevala pravnega mnenja sodišča in njegovih napotkov, ki se tičejo postopka, saj je izpodbijana odločba ostala nepopolna v delu, ki se nanaša na ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za izredno naturalizacijo s tem, da se ugotovijo tako tožnikove igralske (košarkarske) sposobnosti, kot tudi tožnikov nedvoumen interes za nastopanje v slovenski državni reprezentanci, o čemer se v izpodbijani odločbi tožena stranka sploh ni izrekla, navkljub izrecnemu napotku v pravnomočni sodbi z dne 23. 10. 2014.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 213-621/2013/47 z dne 25. 8. 2015 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 27. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 24/07 – uradno prečiščeno besedilo 2) v zvezi s 64. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) zavrnila prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ki jo je tožnik vložil na podlagi 13. člena ZDRS. Po tej določbi lahko pridobi državljanstvo Republike Slovenije polnoletna oseba, če to koristi državi zaradi znanstvenih, gospodarskih, kulturnih, nacionalnih ali podobnih razlogov pod pogojem, da dejansko živi v Sloveniji neprekinjeno vsaj eno leto pred vložitvijo prošnje in ima urejen status tujca ter izpolnjuje nadaljnje pogoje, in sicer da ima zagotovljena sredstva, ki njej in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost, ter da ni bila pravnomočno obsojena na nepogojno zaporno kazen, daljšo od treh mesecev ali da ji ni bila izrečena pogojna obsodba na zaporno kazen s preizkusno dobo, daljšo od enega leta; da njen sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne predstavlja nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države; da ima poravnane davčne obveznosti; da da prisego o spoštovanju svobodnega demokratičnega ustavnega reda, ki je utemeljen v Ustavi Republike Slovenije. Obstoj razlogov iz 1. odstavka 13. člena ZDRS na podlagi mnenja pristojnega resornega organa predhodno ugotovi Vlada Republike Slovenije. To v konkretnem primeru, ker je tožnik uveljavljal koristi države na področju športa, temelji na podlagi mnenja Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, oblikovano na podlagi 13. člena Uredbe o merilih za ugotavljanje nacionalnega interesa pri sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 13. člena ZDRS (v nadaljevanju: Uredba, Uradni list RS, št. 41/07, 45/10 in 24/13). Le-ta v 1. členu (pravilno: v 2. členu) določa, da mora izredna naturalizacija iz 13. člena ZDRS pomeniti izjemen prispevek k družbenemu, gospodarskemu, znanstvenemu, kulturnemu ali drugačnemu razvoju Republike Slovenije ali k povečanju mednarodnega ugleda oziroma prepoznavnosti Republike Slovenije ter se praviloma ne uporablja kot inštrument reševanja pomanjkanja ustreznih strokovnjakov na posameznih področjih.

2. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka kronološko podrobno opisuje potek postopka v obravnavani sporni zadevi, v kateri je bilo predhodno že odločeno, tožnik pa je zoper navedeno zavrnilno odločitev sprožil upravni spor, v katerem je Upravno sodišče s sodbo št. I U 645/2014-9 z dne 23. 10. 2014 tožbi tožnika ugodilo, odpravilo tedaj izpodbijano odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 4. 3. 2014 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje skladno z določili 64. člena ZUS-1. V ponovnem postopku je tako tožena stranka ugotavljala izpolnjevanje pogojev iz 13. člena ZDRS, med drugim tudi, ali sprejem tožnika v slovensko državljanstvo koristi državi zaradi razlogov na področju športa, glede na to, da je kot razlog za sprejem v slovensko državljanstvo na podlagi 13. člena ZDRS navedel področje športa. V ta namen je tožena stranka vlogo tožnika z dne 12. 12. 2014 in 31. 3. 2015 posredovala ponovno Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, skupaj z listinami, ki jih je tožnik predložil oziroma predlagal k vlogi za sprejem v državljanstvo. Zatem je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport v mnenju z dne 9. 3. 2015 in 22. 4. 2015 navedlo, da tožnik s svojim delovanjem na področju športa ne izpolnjuje meril iz 13. člena Uredbe na podlagi 13. člena ZDRS. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je tožena stranka seznanila tožnika preko njegovih pooblaščencev z ugotovljenim dejanskim stanjem in ga pozvala, da se v danem roku izjavi glede na ugotovljeno dejansko stanje oziroma vlogo dopolni, obenem pa je bil seznanjen tudi z možnostjo umika zahtevka ter tudi, da bo, v kolikor v danem roku ne bo vložen odgovor oziroma predloženi novi dokazi, tožnikova vloga odstopljena v nadaljnjo obravnavo Vladi Republike Slovenije. Ker je na navedeni poziv tožnik odgovoril po svojih pooblaščencih zgolj s predložitvijo pisne izjave, ne pa novih dokazil, je tožena stranka njegovo vlogo odstopila v reševanje Vladi Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS). Slednja je v skladu s 13. členom ZDRS dne 23. 6. 2015 za tožnika ugotovila, da ne obstaja interes RS za sprejem tožnika v državljanstvo RS, saj ni bila izkazana oziroma ugotovljena korist države zaradi razlogov na področju športa. Z ugotovljenim dejanskim stanjem je bil tožnik seznanjen po pooblaščencih in glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je bila njegova prošnja zavrnjena.

3. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore kršitve materialnega prava, bistvene kršitve pravil postopka in nepravilno ter nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj tožnik meni, da je izpodbijana odločitev napačna, skopa in pomanjkljivo obrazložena, kršena pa so bila tudi pravila upravnega postopka. Tožnik poudarja, da je bilo postopanje tožene stranke v zvezi z obravnavano zadevo dodelitve državljanstva že enkrat predmet upravnega spora in je tedaj Upravno sodišče s sodbo št. I U 645/2014-9 z dne 23. 10. 2014 odpravilo prejšnjo odločbo tožene stranke o zavrnitvi tožnikove prošnje za sprejem v državljanstvo RS, ker se je tožena stranka v svoji obrazložitvi tedaj sklicevala na zgolj datumsko opredeljena negativna mnenja resornega ministrstva, za katera je sodišče z vpogledom v spis ugotovilo, da dejansko stanje sploh ni bilo pravilno ugotovljeno oziroma ni bilo ugotovljeno skladno z Uredbo ter da je resorno ministrstvo preseglo svoja pooblastila ter da tožeči stranki ni bila dana možnost izjave v postopku, zato je v sodbi izdalo izrecno navodilo toženi stranki, da mora v ponovljenem postopku glede izpolnjevanja pogojev za izredno naturalizacijo ugotoviti tako tožnikove igralske sposobnosti kot tudi tožnikov nedvoumen interes za nastopanje v slovenski državni reprezentanci. V ponovnem postopku pa je tožena stranka tožnika dne 18. 3. 2015 z dopisom seznanila, da je resorno ministrstvo dne 9. 3. 2015 ponovno podalo mnenje o neizpolnjevanju meril tožeče stranke, tokrat z obrazložitvijo, ki je bila tožniku poslana le v povzetku mnenja resornega ministrstva, medtem ko izvirnik omenjenega mnenja tožniku ni bil nikdar vročen v izjavo, in sicer, da je Košarkarska zveza Slovenije (v nadaljevanju: KZS) resorno ministrstvo obvestila, da zaradi selitve tožnika ni bilo možno preveriti ali izpolnjuje pogoje za ugotavljanje nacionalnega interesa pri sprejemu v državljanstvo RS. Ker navedeno obvestilo KZS, ki ga tožnik prav tako ni prejel v izjasnitev, ne zadostuje za zaključek, da tožnik ne izpolnjuje zahtevanih meril iz 13. člena Uredbe, o drugih morebitnih razlogih za negativno mnenje pa tožnik ni bil obveščen s strani tožene stranke, je tožnik v svoji izjavi z dne 27. 3. 2015 toženi stranki izpostavil omenjena navodila sodišča iz citirane sodbe, to je, da naj tožena stranka v celoti in pravilno ugotovi dejansko stanje, saj KZS ni edini vir podatkov za ugotavljanje izpolnjevanja zahtevanih meril. Tožnik je toženi stranki tudi predlagal načine, kako bi resorno ministrstvo lahko raziskalo dejansko stanje, na primer s pregledom trenutne igralne statistike tožnika, ki je javno dostopna na svetovnem spletu, z upoštevanjem trenutne lige, v kateri tožnik igra, s poizvedbo pri trenutnem klubu tožnika in podobno, kar je preprost in osnoven način za nepristransko ugotavljanje igralskih sposobnosti tožnika, ki je toženi stranki tudi predlagal, da ga o izpolnjevanju zahtevanih meril zasliši ter izpostavil, da pred podajo mnenja resornega ministrstva sploh še ni bil pozvan k predložitvi več dokazov za izpolnjevanje meril. Do podaje zadnjega mnenja resornega ministrstva so bile zahtevane tožnikove igralske sposobnosti ustrezno izkazane s pozitivno oceno KZS z dne 27. 5. 2013, da bi tožnik s svojo višino in kakovostnim napredkom lahko bistveno pripomogel k rezultatu slovenske reprezentance in uspehu slovenske košarke. Nadalje je v zvezi z navedbo resornega ministrstva, da zaradi selitve tožnika v Italijo „ni bilo več možno preveriti ali izpolnjuje pogoje za ugotavljanje nacionalnega interesa pri sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije“, tožnik v svojem dopisu z dne 27. 5. 2015 toženi stranki izpostavil tudi, da pogodba s tujim klubom igralcu skladno s pravili International Basketball Federation (FIBA, 78. člen 3. knjige notranjih pravilnikov FIBA) ne onemogoča, da bi igral za slovensko košarkarsko reprezentanco, niti to ne izniči avtomatično obstoj nedvoumnega interesa za nastopanje v slovenski državni reprezentanci. Navedbam resornega ministrstva, ki jih je tožena stranka povzela v svojem dopisu z dne 18. 3. 2015, pa tožnik očita, da kažejo na površen pregled dejanskega stanja v predmetni zadevi in pavšalna stališča, češ da se je pristojno resorno ministrstvo pri razlogih za negativno mnenje z dne 9. 3. 2015 naslanjalo zgolj na omenjeno okoliščino, da tožnik trenutno igra za tuj klub. V zvezi s tem je tožnik toženi stranki izpostavil, da pogodba s tujim klubom ni ovira za igranje tožnika za slovensko državno reprezentanco, medtem ko je zavrnitev njegove prošnje za sprejem v državljanstvo absolutna ovira za povabilo tožnika v slovensko košarkarsko reprezentanco, četudi tožnik z igranjem za najboljše klube, ki so mu bili v danem trenutku na voljo, razvija svoje igralske sposobnosti in razširja nabor svojih znanj in spretnosti, kar bi se moralo upoštevati kot pozitivna okoliščina v predmetnem postopku, saj bo slovenska košarkarska reprezentanca s tožnikom pridobila več, če tožnik razvija svoj talent in doprinese nova znanja in tehnike, kot če bi igral le za lokalni košarkarski klub.

4. Toženi stranki še očita, da se glede tožnikovih navedb ni izrekla niti v kasnejši korespondenci niti v izpodbijani odločbi, zato tožnik zgolj sklepa, da je tožena stranka njegovo izjavo posredovala resornemu ministrstvu skupaj s celotno vlogo za ponovno preučitev zadeve, saj naj bi resorno ministrstvo dne 22. 4. 2015 ponovno podalo negativno mnenje z obrazložitvijo, da naj bi bilo iz javno dostopnih podatkov Košarkarske zveze Italije razvidno, da tožnik v glavnem ne igra, niti ni uvrščen v rezervno ekipo, nasprotno, njegova statistika naj bi bila prazna. Vendar tožnik poudarja, da omenjenega mnenja resornega ministrstva zopet ni prejel v vednost, temveč je prejel le povzetek tožene stranke v njenem dopisu z dne 7. 5. 2015, s katerim je tožnika seznanila, da ima možnost izjave o navedenem v roku 7 dni. Tožnik dodaja, da je zatem na toženo stranko naslovil svojo izjavo z dne 18. 5. 2015, v kateri je izpostavil, da tožena stranka do sedaj ni niti ugotavljala, ali tožnik dosega kakovostno raven članov košarkarske reprezentance Slovenije, saj se ni opredelila niti do pozitivne ocene KZS z dne 27. 5. 2013 niti do dejstva, da je tožnik od leta 2011 kar tri leta igral za slovenski klub, da se uči slovenskega jezika, da je vpisan v srednjo administrativno šolo in se želi usposobiti za aktivno in produktivno bivanje v Republiki Sloveniji ter ima resen in iskren interes za nastopanje v slovenski državni reprezentanci, v zvezi s čimer je tožnik zopet predlagal svoje zaslišanje v postopku, hkrati pa je sam naslovil prošnjo na svoj klub, da poda uradno pojasnilo, zakaj je njegova igralska statistika pri Košarkarski zvezi Italije prazna. Še preden je tožnik prejel odgovor italijanskega kluba, pa je že prejel dopis tožene stranke z dne 3 . 7. 2015, s katerim ga je tožena stranka obvestila, da bo izdana zavrnilna odločba ter da lahko tožnik svojo vlogo umakne, nato pa je dne 28. 7. 2015 tožnik prejel sodno overjeni prevod odgovora ekipnega zdravnika z dne 20. 6. 2015 in ga še istega dne takoj posredoval toženi stranki, ker je ekipni zdravnik podal svojo izjavo, da se je tožnik na drugem treningu italijanskega kluba poškodoval, in sicer je utrpel izvin desnega gležnja in hiperstezijo stranskih vezi, zaradi česar se ni mogel udeležiti igralne sezone 2014 – 2015, kar je tudi edini razlog za prazno statistiko tožnika v letu 2014 – 2015, kar je tožnik vse izrecno izpostavil v svojem dopisu toženi stranki z dne 28. 7. 2015, z navedbo, da navedena poškodba sicer ne predstavlja poškodbe, ki bi tožniku trajno onemogočala ali ga ovirala pri igranju košarke na profesionalni ravni in tudi ne za državno reprezentanco. Ne glede na navedeno pa je tožena stranka zatem dne 25. 8. 2015 izdala izpodbijano odločbo, v kateri se ni niti izrekla glede izjav tožnika v ponovljenem postopku niti glede predloženega dokaza – izjave ekipnega zdravnika z dne 20. 6. 2015, niti glede predlaganega zaslišanja tožeče stranke. Posebej tožnik v zvezi s ponovljenim postopkom primarno izpostavlja, da mu tožena stranka ni posredovala nobenega izmed navedenih mnenj resornega ministrstva v izjavo, temveč zgolj povzetke le-teh, kar pa mu ne omogoča kot stranki v postopku, da se pravilno izreče in predlaga ustrezne dokaze in se zato ne more šteti, da so bila mnenja resornega ministrstva res dana v izjavo tožeči stranki. Ker se Vlada Republike Slovenije pri svoji odločitvi opira na mnenje resornega ministrstva, ki pa tožniku ni bilo posredovano v izjavo, zaradi česar obstaja možnost, da so bila enostransko ugotovljena dejstva, do katerih se tožnik ni imel možnosti opredeliti oziroma izreči, tožnik očita, da je podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, poleg tega pa izpodbijane odločbe niti ni mogoče preizkusiti. V zvezi s tem še dodaja, da je po vedenju tožnikovih pooblaščencev tožena stranka v drugih postopkih pridobivanja državljanstva na podlagi 13. člena ZDRS strankam vedno poslala kopije mnenj resornih ministrstev v izjavo, zato tožnik ne razume, zakaj v predmetni zadevi tožena stranka ne zadosti procesnim zahtevam in tožniku tekom postopka ne pošlje v izjavo celotne kopije izvirnika mnenja resornega ministrstva. Dodatno izpostavlja, da se tožena stranka v izpodbijani odločbi ni izrekla glede predloženega dokaza – izjave ekipnega zdravnika z dne 20. 6. 2015, čeprav gre za bistven in pravočasen dokaz, ki opravičuje prazno igralsko statistiko tožnika za sezono 2014 – 2015. Dodatno tožnik izpostavlja, da je pred tem že tri leta prvovrstno igral za slovenski klub, česar pa tožena stranka sploh ni upoštevala, niti ni upoštevala pozitivnega mnenja KZS, zato meni, da je v tem delu izpodbijana odločba pomanjkljiva in se je tudi v tem delu ne da preizkusiti, pri čemer gre za bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP.

5. Tožnik še dodaja, da zgolj izostanek iz ene sezone igranja zaradi okrevanja po poškodbi ne predstavlja razlog za zaključek, da tožnik nima ustreznih igralskih sposobnosti, saj uspešno okreva, o čemer je toženo stranko pred izdajo izpodbijane odločbe tudi obvestil, hkrati pa je bila v postopku predložena pozitivna ocena KZS o ustreznih igralskih sposobnostih tožnika ter izjava tožnika o tem, da ima resen interes za nastopanje v državni reprezentanci Republike Slovenije, kar vse izkazuje, da tudi druga dejstva, dokazana med upravnim postopkom, poleg dejstva, da se uči slovenskega jezika, da je vpisan v srednjo administrativno šolo in se želi usposobiti za aktivno in produktivno bivanje v Republiki Sloveniji kažejo, da ima resen interes za nastopanje v državni reprezentanci, tožena stranka pa ni navedla, zakaj teh pomembnih okoliščin ni upoštevala pri izdaji izpodbijane odločbe. Zato meni, da se tudi s tega vidika odločbe ne da preizkusiti, dejansko stanje pa je tožena stranka ponovno nepopolno ugotovila, oziroma je iz ugotovljenih dejstev napravila napačen sklep o dejanskem stanju in posledično nepravilno uporabila materialno pravo, to je določbe Uredbe in ZDRS, odločba pa je nezakonita tudi zaradi bistvenih kršitev pravil upravnega postopka. V tožbenem zahtevku tožnik predlaga, da naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek. Obenem zahteva povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi obrestmi.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani odločbi in ocenjuje, da je pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu, navedbe tožnika pa označuje za neutemeljene in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

7. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 12. 11. 2015 prereka vse navedbe tožene stranke ter poudarja, da tožena stranka zgolj navaja, da vztraja pri izpodbijani odločbi ter da naj bi bile tožbene navedbe neutemeljene, vendar pri tem ne pojasni, zakaj naj bi bile neutemeljene, niti te trditve ne izkaže z dokazi, pač pa se le pavšalno sklicuje na listine v upravnem spisu, torej niti v upravnem sporu ne izkaže skrbnosti, potrebne za izdajo pravilne in zakonite odločitve, kar po mnenju tožnika kaže na površen in nezainteresiran odnos tožene stranke do predmetne zadeve. Ker meni, da tožena stranka ne podaja trditev ali dokazov, do katerih bi se lahko konkretizirano opredelil, tožnik vztraja v celoti pri tožbenih navedbah in dokazih ter tožbenem predlogu.

K točki 1:

8. Tožba je utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločitev tožene stranke, ki je zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije v ponovljenem postopku po pravnomočni sodbi Upravnega sodišča št. I U 645/2014-9 z dne 23. 10. 2014. 10. Upravno sodišče je na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in odpravilo tedaj izpodbijano odločbo s citirano sodbo, iz katere med drugim izhaja: „da je tožnik zaprosil za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi določbe 13. člena ZDRS, to je na podlagi izredne naturalizacije iz nacionalnih interesov. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi na citirano zakonsko določbo tudi oprla. V tretjem odstavku citirane zakonske določbe je določeno, da obstoj razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku tega člena, tj. znanstvenih, kulturnih, nacionalnih ali podobnih razlogov, na podlagi mnenja pristojnega resornega organa predhodno ugotovi Vlada RS. Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka tožnikovo vlogo, skupaj s prilogami (življenjepisom, mnenjem Košarkarskega društva (KK) A., pozitivnim mnenjem Košarkarske zveze Slovenije (KZS), potrdilom o vpisu v Srednjo administrativno šolo v B. in pogodbo o igranju košarke), v skladu s 13. členom Uredbe, odstopila pristojnemu resornemu ministrstvu in sicer Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, da poda svoje mnenje. Po 13. členu Uredbe je ministrstvo, pristojno za šport, pri oblikovanju mnenja o obstoju koristi države zaradi razlogov na področju športa, vezano na eno od naslednjih meril: da oseba kot športnik dosega kakovostno raven športnikov članov državne reprezentance v določeni športni panogi in da ima nedvoumen interes za nastopanje v državni reprezentanci RS ali da je na podlagi kakovosti dosedanjega dela in rezultatov dela strokovnega delavca na področju športa mogoče pričakovati dvig kakovosti posamezne športne panoge ali strokovnega dela, pomembnega za slovenski šport ter da ima strokovni delavec nedvoumen interes za strokovno delovanje na področju športa v RS. Pristojno ministrstvo je svoje mnenje podalo kar trikrat. Dne 6. 6. 2013 je podalo negativno mnenje, brez kakršnekoli obrazložitve. Nato je dne 2. 9. 2013 ponovno podalo negativno mnenje z obrazložitvijo, da si tožnik išče športni klub v tujini in je tik pred pred podpisom pogodbe z italijanskim klubom C., zaradi česar ne izpolnjuje meril za izredno naturalizacijo za področje športa in tako tudi ni podana korist države za pridobitev državljanstva na podlagi naturalizacije. Podalo je še mnenje z dne 19. 11. 2013, v katerem je navedlo, da je z namenom, da razišče dejstva in okoliščine, dne 1. 10. 2013 kot pričo-stranskega udeleženca, zaslišalo generalnega sekretarja KZS, Č.Č. in so s tem bili potrjeni dvomi v obstoj nacionalnega interesa za sprejem tožnika v slovensko državljanstvo, tožnik pa je poleti 2013 tudi zapustil KK A. in igra v tujini, zaradi česar je KZS ugotovila, da za tožnika ni izkazan nacionalni interes glede njegove izredne naturalizacije. Navedena mnenja so sicer v spisu, medtem ko v izpodbijani odločbi niso povzeta. Na podlagi končnega negativnega mnenja navedenega resornega ministrstva je nato Vlada RS ugotovila, da za tožnika ne obstaja interes RS za sprejem v državljanstvo RS. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi na (zgolj datumsko navedena) omenjena mnenja pristojnega resornega ministrstva sklicuje. Vendar pa iz teh mnenj izhaja (le), da KZS (ki je za tožnika najprej izdala pozitivno mnenje) tožnika, ki igra v tujini, ne bo mogla spremljati. Iz navedenih mnenj ni razvidno ničesar o tožnikovih sposobnostih oziroma njegovi kakovostni ravni v zvezi s samim igranjem košarke, kar je, kot to utemeljeno navaja tožnik v tožbi, bistveno za ugotavljanje temeljnega pogoja za izredno naturalizacijo na področju športa. Navedena bistvena okoliščina glede tožnikove igralske usposobljenosti oziroma njegove igralske kakovosti pa do sedaj po mnenju sodišča ni bila dovolj razčiščena, zato je dejansko stanje v konkretnem primeru nepopolno ugotovljeno. Tožnik v tožbi navaja tudi, da je postopek obremenjen s procesnimi kršitvami. Tem tožnikovim navedbam sodišče pritrjuje. /.../Po vsem navedenem je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. V ponovljenem postopku bo torej morala tožena stranka glede izpolnjevanja pogojev za izredno naturalizacijo ugotoviti tako tožnikove igralske sposobnosti, kot tudi tožnikov nedvoumen interes za nastopanje v slovenski državni reprezentanci.“

11. V primeru, za kakršnega gre tudi v obravnavani sporni zadevi, če sodišče upravni akt odpravi in vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek v skladu s 3. odstavkom 64. člena ZUS-1, se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil izpodbijani upravni akt izdan. V takem primeru je pristojni upravni organ pri odločanju v ponovljenem postopku v skladu z določbo 4. odstavka 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča, tako glede uporabe materialnega prava, kot tudi na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Na podlagi določila 5. odstavka 64. člena ZUS-1 pa je na pravno mnenje in stališča sodišča iz 4. odstavka 64. člena ZUS-1 vezan tudi vsak drug upravni organ, ki odloča o rednih ali izrednih pravnih sredstvih zoper nov upravni akt, izdan na podlagi sodbe sodišča. Pravnomočno odločbo sodne oblasti mora v skladu s 1. odstavkom 2. člena Zakona o sodiščih (ZS, Uradni list RS, št. 23/05 – UPB in nadaljnji) spoštovati vsaka fizična in pravna oseba v Republiki Sloveniji. Vendar sodišče v konkretnem primeru ugotavlja, da pri ponovnem odločanju v obravnavani sporni zadevi v skladu s 4. in 5. odstavkom 64. člena ZUS-1 v povezavi s 1. odstavkom 2. člena ZS tožena stranka ni v celoti upoštevala pravnega mnenja Upravnega sodišča RS, izraženega v citirani pravnomočni sodbi št. I U 645/2014-9 z dne 23. 10. 2014 in njegovih stališč, ki se tičejo postopka, ko je v ponovljenem postopku po citirani sodbi ponovno odločila s sedaj izpodbijano odločbo.

12. Glede na citirane navedbe v pravnomočni sodbi št. I U 645/2014 po mnenju sodišča tožnik utemeljeno v tožbi graja nepravilno uporabo materialnega prava (13. člen Uredbe v povezavi s 13. členom ZDRS). Prav tako sodišče tudi meni, da v ponovljenem postopku po citirani sodbi tožena stranka ni v celoti upoštevala pravnega mnenja sodišča in njegovih napotkov, ki se tičejo postopka, saj je izpodbijana odločba ostala nepopolna v delu, ki se nanaša na ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za izredno naturalizacijo s tem, da se ugotovijo tako tožnikove igralske (košarkarske) sposobnosti, kot tudi tožnikov nedvoumen interes za nastopanje v slovenski državni reprezentanci, o čemer se v izpodbijani odločbi tožena stranka sploh ni izrekla, navkljub izrecnemu napotku v citirani pravnomočni sodbi št. I U 645/2014-9 z dne 23. 10. 2014 (točka 10. obrazložitve).

13. Ker je tako že na podlagi tožbe, izpodbijanega upravnega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (13. člena Uredbe v povezavi s 13. členom ZDRS), je sodišče v skladu s 1. alinejo 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji senata brez glavne obravnave in se zato ni še dodatno posebej opredeljevalo glede preostalih tožbenih navedb.

14. Iz opisanih razlogov je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka mora v ponovnem postopku postopati po določbi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1. K točki 2:

15. Skladno z določilom 3. odstavka 25. člena ZUS sodišče tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik) se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 285,00 EUR, ki povečani za 22 % DDV znašajo 347,70 EUR. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožniku v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.