Jedro

V obravnavani zadevi gre za terjatev zaradi neizpolnitve obveznosti, prevzete s pogodbo o izobraževanju, sklenjene med javnim uslužbencem in delodajalcem na podlagi določb 172. člena ZDR, ki v 3. odstavku določa, da trajanje in potek izobraževanja ter pravice pogodbenih strank med izobraževanjem in po njem določijo s pogodbo o izobraževanju oz. kolektivno pogodbo. Gre torej za terjatev iz delovnega razmerja, terjatve iz delovnega razmerja pa po določbi 206. člena ZDR, ki je glede na OZ specialni predpis, zastarajo v roku petih let. Pogodba o izobraževanju je bila s strani tožene stranke prekršena zaradi prenehanja delovnega razmerja pred iztekom dogovorjenega roka, v katerem bi morala po končanem izobraževanju še ostati v delovnem razmerju pri tožeči stranki. S pogodbo o izobraževanju se je tožena stranka zavezala tožeči stranki povrniti stroške izobraževanja, med katere spada tudi skupen strošek nadomestila plače za čas odsotnosti z dela zaradi izobraževanja. Ker je tožena stranka izrabila študijski dopust, je tožničin zahtevek za plačilo vtoževanega zneska (bruto zneskov nadomestila plače za študijski dopust) utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na vračilo nadomestila plače za študijski dopust v višini 376,66 EUR, z izpodbijano sodbo pa je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki: - vrniti znesek 1.457,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2008 dalje do plačila (1. odstavek I. točke izreka), kar je tožeča stranka zahtevala več (21,66 EUR) in višji obrestni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.457,91 EUR za čas od 3. 5. 2006 do 9. 2. 2008, pa je zavrnilo (2. odstavek I. točke izreka sodbe); - povrniti stroške postopka v znesku 639,76 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izteku paricijskega roka do plačila (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stranka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni in zavrne tožbeni zahtevek v celoti, oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je odločitev o ugovoru zastaranja, ki ga je sodišče zavrnilo, nezadostno obrazložena le z navedbo, da tožnik uveljavlja terjatev iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do obsežnih navedb tožene stranke, ki meni, da je v obravnavanem primeru potrebno uporabiti določbo 1. odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami, OZ) in izhajati iz poslovno odškodninske narave predmetne terjatve. Zagrešilo je bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabilo materialno pravo. Terjatev izvira iz pogodbe o izobraževanju z dne 21. 11. 2003, ki je povsem neodvisna od pogodbe o zaposlitvi. Pritožnik na izobraževanje ni bil napoten s strani tožeče stranke kot delodajalca, saj se je na izbrani podiplomski študij vpisal sam precej pred sklenitvijo pogodbe o izobraževanju. V obravnavanem primeru je zaradi poteka triletnega zastaralnega roka, ki je potekel najkasneje v letu 2009, terjatev zastarana.

Podana je tudi absolutna bistvena kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker iz obrazložitve izhaja medsebojno nasprotovanje o odločilnih dejstvih, saj sodišče samo ugotavlja, da predmetna terjatev dejansko izvira iz medsebojno sklenjene, od delovnega razmerja neodvisne in samostojne pogodbe o izobraževanju (po drugi strani pa zavrne ugovor zastaranja, češ da tožnik uveljavlja terjatev iz delovnega razmerja). Izpodbijana sodba je tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti, napačno pa je uporabljeno materialno pravo, saj sodišče ni uporabilo določb OZ o poslovni odškodninski odgovornosti. Tožeča stranka predpostavk odškodninske odgovornosti ni niti zatrjevala in tudi ni dokazovala, da bi ji nastala kakršnakoli škoda. Sodišče prve stopnje je, čeprav tožeča stranka v obravnavani zadevi ni podala ustrezne trditvene podlage, samo ugotavljalo posamezne bruto zneske iz predloženih plačilnih list in namesto tožeče stranke v obrazložitvi sodbe specificiralo vtoževani zahtevek, kar je nedopustno. Sodišče je zagrešilo tudi relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v povezavi z 2. odstavkom 7. člena ZPP, ki je nedvomno vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Obenem pa je tožeči stranki odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zaradi nesklepčnosti bi moralo namreč zavrniti tožbeni zahtevek za izplačilo nadomestila za študijski dopust. Toženi stranki je nepravilno naložilo plačilo bruto zneskov, čeprav je prejela le neto nadomestilo plače za študijski dopust. Odločitev o stroških postopka ni obrazložena, poleg tega pa je nezakonita tudi zato, ker so tožeči stranki priznani stroški zastopanja, čeprav ni nastopala v sporu po pooblaščenem odvetniku in ji zato stroški zastopanja niso nastali.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja tudi pritožba. Tudi bistvenih kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter po 1. odstavku 339. člena ZPP, ki ju prav tako uveljavlja pritožba, sodišče prve stopnje ni zagrešilo.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, da pri svoji presoji ni upoštevalo oziroma se v obrazložitvi sodbe ni opredelilo do (obsežnih) tožbenih navedb tožene stranke v zvezi z ugovorom zastaranja, da je svojo odločitev o zavrnitvi ugovora zastaranja nezadostno obrazložilo le z navedbo, da tožnik uveljavlja terjatev iz delovnega razmerja, oziroma zato, ker naj bi iz obrazložitve sodbe izhajalo medsebojno nasprotovanje o odločilnih dejstvih. Obrazložitev izpodbijane sodbe vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, in nima nobenih takšnih (bistvenih) pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti, saj so bistveni argumenti za odločitev o ugovoru zastaranja navedeni, v sodbi pa tudi ni nobenih nasprotij. To velja tudi za izrecno izpostavljeno stališče pritožbe, da naj bi bilo podano nasprotje med ugotovitvijo sodišča, da predmetna terjatev izvira iz medsebojno sklenjene pogodbe o izobraževanju in stališčem, da tožnik uveljavlja terjatev iz delovnega razmerja (zaradi česar je bil ugovor zastaranja zavrnjen). Med navedenima ugotovitvama namreč ni nobenega nasprotja. Če se tožena stranka ne strinja s pravno presojo sodišča prve stopnje v zvezi z navedenimi vprašanji, in če sodba nima argumentov, ki bi bili v prid stališčem, za katera se stranka v pravdi zavzema, v nobenem primeru ne gre za zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, še manj pa za bistveno kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je namreč podana, kadar sodišče stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ne omogoči obravnave oz. sodelovanja v postopku. Iz podatkov v spisu izhaja, da je imela tožena stranka ves čas postopka možnost izjaviti se o navedbah in stališčih nasprotne stranke, poleg tega pa je sodišče obravnavalo vse za odločitev relevantne navedbe in predloge tožene stranke, ter se do njih v razlogih sodbe tudi ustrezno opredelilo. Zato ni utemeljen očitek, da je bila prekršena pravica tožene stranke do izjave oziroma da ji je bilo s tem onemogočeno sodelovanje v postopku.

Bistveno pa je, da tožeča stranka pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja v prvi vrsti zaradi nestrinjanja z dokazno oceno oziroma pravno presojo sodišča prve stopnje, kar pa po vsebini pomeni uveljavljanje preostalih dveh pritožbenih razlogov, ki pa je prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da so bila z izvedenimi dokazi vsa odločilna dejstva ugotovljena, kar pomeni, da je bilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ugotovljeno pravilno in popolno, izpodbijana odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 687/2013 z dne 18. oktobra 2013 zavzelo stališče v zvezi z vprašanjem zastaranja terjatve, ter zapisalo, da je bistveno, da gre za terjatev zaradi neizpolnitve obveznosti, prevzete s pogodbo o izobraževanju, sklenjene med javnim uslužbencem in delodajalcem na podlagi določb 172. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami - ZDR) in da gre za terjatev iz delovnega razmerja. Terjatve iz delovnega razmerja po določbi 206. člena ZDR, ki je glede na določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) specialni predpis, pa zastarajo v roku petih let. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo citirane določbe, zaradi katerih v obravnavanem primeru ne pridejo v poštev določbe 1. in 3. odstavka 352. člena OZ (triletni zastaralni rok) in utemeljeno zavrnilo ugovor zastaranja, kar je v 12. točki obrazložitve tudi ustrezno obrazložilo. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so zato neutemeljene.

Glede terjatve za vračilo nadomestil plače za študijski dopust je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da med strankama ni sporno, da tožena stranka svojih obveznosti iz Pogodbe o izobraževanju ni izpolnila in da je izrabila 12 dni študijskega dopusta, zaradi česar je ugodilo zahtevku za plačilo zneska 1.457,91 EUR iz tega naslova (bruto zneski nadomestila plače za študijski dopust). Svojo odločitev je oprlo na določbe pogodbe o izobraževanju, po kateri se je tožena stranka zavezala povrniti tožeči stranki stroške izobraževanja, med katere spada tudi skupen strošek nadomestila plače za čas odsotnosti z dela zaradi izobraževanja (6. in 7. člen pogodbe). Nobenega dvoma ni, da je bila pogodba o izobraževanju s strani tožene stranke prekršena zaradi prenehanja delovnega razmerja pred iztekom dogovorjenega roka, v katerem bi morala po končanem izobraževanju še ostati v delovnem razmerju pri tožeči stranki, povsem brez podlage pa so pritožbene navedbe, da bi morala tožeča stranka dokazati predpostavke odškodninske odgovornosti, zlasti da ji je nastala škoda, saj je jasno, da nadomestilo plače za izredni dopust zaradi izobraževanja, plačano javnemu uslužbencu, spada med stroške izobraževanja, ki jih je javni uslužbenec pod pogoji iz sklenjene pogodbe o izobraževanju dolžan delodajalcu povrniti, če je svoje pogodbene obveznosti prekršil. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče odločalo mimo trditvene podlage tožeče stranke, saj je že iz tožbenih navedb razvidno, na čem temelji zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov izobraževanja v skladu s 6. členom pogodbe o izobraževanju, ki vključuje tudi zahtevek za povračilo nadomestila za koriščenje 12 dni študijskega dopusta. Zahtevek v delu, ki se nanaša na povračilo teh stroškov, tudi ni nesklepčen, poleg tega pa je sodišče prve stopnje toženo stranko utemeljeno zavezalo, da povrne bruto zneske nadomestila, saj v okvir stroškov izobraževanja nedvomno spadajo bruto (in ne le neto) zneski nadomestila za izrabljeni dopust. Javni uslužbenec je upravičen do bruto nadomestila plače zaradi odsotnosti z dela zaradi izrabe študijskega dopusta in je obenem zavezanec za plačilo prispevkov in davkov, ki jih zanj le obračuna in plača delodajalec. Zato so neutemeljena stališča pritožbe, da je tožena stranka prejela zgolj neto zneske nadomestil plač za študijski dopust in da zato ni dolžna vrniti več, kot je prejela.

Tožena stranka v pritožbi izpostavlja bistveno kršitev določb ZPP po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z odločitvijo o stroških postopka, češ da ni ustrezno obrazložena, oziroma zmotno uporabo materialnega prava, ker naj bi sodišče prve stopnje napačno priznalo tožeči stranki stroške zastopanja, čeprav je ni zastopal pooblaščeni odvetnik (ampak državno pravobranilstvo). Sodišče prve stopnje je odločitev o stroških postopka ustrezno in natančno obrazložilo, zato nikakor ne gre za očitano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po citirani določbi 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka, ki jo zastopa državno pravobranilstvo, je upravičena do povračila stroškov zastopanja po splošnih določbah po načelu uspeha (154., 155. člen ZPP). Zakon o državnem pravobranilstvu (Ur. l. RS, št. 20/1997 s spremembami in dopolnitvami – ZDPra) pa 16. členu izrecno določa, da se stroški zastopanja državnega pravobranilstva v postopkih pred sodišči in upravnimi organi obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah, zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške postopka (154., 165. člen ZPP).