Jedro

Če zagovornik predlaga poleg znižanja izrečene kazni v pritožbi še izrek varnostnega ukrepa po 66. KZ, ki ga sodišče 1. stopnje v izpodbijani sodbi ni izreklo, bi pomenil izrek tega ukrepa na sodišču 2. stopnje kršitev prepovedi iz 385. čl. ZKP. Izrek takšnega ukrepa bi mogel in smel predlagati v pritožbi samo državni tožilec.

Izrek

Pritožbi okrožnega državne tožilke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se izrečena kazen zviša na 5 (pet) let zapora.

Pritožba zagovornika odvetnika B. K. se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi M. P. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obtoženec spoznan za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe v stanju bistvene zmanjšane prištevnosti po II. in I. odstavku 134. člena v zvezi z II. odstavkom 16. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen tri leta zapora. Vanjo je bil vštet čas, prebit v priporu od 4.11.2001 od 16.00 ure do 26.11.2001 do 16.20 ure. Obtožencu so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka v znesku 246.297,00 SIT, bil pa je oproščen plačila povprečnine.

Zoper to sodbo sta se pravočasno pritožila okrožna državna tožilka in zagovornik.

Okrožna državna tožilka je izpodbijala odločbo o kazenski sankciji. Predlagala je spremembo tega dela sodbe in zvišanje izrečene kazni zapora.

Zagovornik pa je uveljavil pritožbena razloga kršitve kazenskega zakona po 2. točki 372. člena KZ in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagal je spremembo izpodbijane sodbe in znižanje izrečene kazni ter v njenem okviru izrek obveznega zdravljenja alkoholikov po 66. členu KZ.

V. d. t. V. d. t. R. S., Z. o. v C. M. B. je v pisnem stališču do pritožb predlagal ugoditev pritožbi okrožnega državne tožilke ter zvišanje izrečene kazni na štiri leta in šest mesecev zapora, zavrnitev pa zagovornikove pritožbe.

To stališče je bilo vročeno zagovorniku in obtožencu, vendar nanj nista odgovorila.

Pritožba okrožne državne tožilke je utemeljena; zagovornikova pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ni ugotovilo v zagovornikovi pritožbi navedene kršitve kazenskega zakona. V ugotovljeni krivdni obliki direktnega naklepa ni prav nič oporočnega. Bistveno zmanjšani storilec kaznivega dejanja je kazensko odgovoren, kar pomeni, da kljub ugotovljeni prizadetosti prištevnosti pridejo v poštev vse krivdne oblike. Že iz zagovora je mogoče povzeti, da se je obtoženec kljub ugotovljeni alkoholiziranosti zavedal svojega ravnanja, ko je zaradi banalnega vzroka zbil pokojno oškodovanko na tla. Število in obseg poškodb, ki jih je ugotovil izvedenec sodno-medicinske stroke, pa kažeta, da jo je tudi hotel poškodovati. Na to kaže tudi njegovo nadaljnje obnašanje, ko jo je na tleh ležečo pustil v krvi in se tako rekoč zanjo sploh ni zmenil vse do naslednjega dne, pa še takrat ni storil ničesar, da bi ji kakorkoli pomagal. Pa tudi iz izpovedbe priče B. K. je mogoče povzeti ugotovljeno krivdno obliko direktnega naklepa glede poškodovanja pokojne oškodovanke. Sicer pa je izvedenec psihiater izčrpno ugotovil obtoženčeve osebne lastnosti, zlasti alkoholizem, ki je v vzročni zvezi z njegovim ravnanjem dne 2.10.2001. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z okrožno državno tožilko, da je bila obtožencu glede na ugotovljene obteževalne okoliščine izrečena prenizka kazen. Njegov odnos do že poškodovane oškodovanke, ki ji vse do 4.10.2001, ko je bilo že prepozno, sploh ni hotel pomagati, kaže na izjemnost tega kaznivega dejanja poleg že omenjenih številnih poškodb, povzročenih z obrcanjem. Vsekakor gre za brutalen način storitve in izstopajoč odnos do pokojne oškodovanke, ko je po končanem obrcanju nemočna obležala na tleh. Res je tudi obtoženčeva malomarnost, ki je ugotovljena v razmerju do njene smrti, izredno visoka. Prav zaradi opustitve kakršnekoli pomoči je pokojna oškodovanka tudi umrla. Obtoženčevo obnašanje, ko je ob nemočni oškodovanki s pričo B. K. še najprej popival in se zanjo sploh ni zmenil, presega vse meje nekritičnosti do lastnega početja. Kakor je ugotovljeno, to pot ni bil prvič nasilen do nje. Sicer je o tem izpovedala tudi priča B. V.. Okrožna državna tožilka je pravilno opozorila, da je mogoče upoštevati pri odmeri kazni samo ugotovljeno bistveno zmanjšano prištevnost kot olajševalno okoliščino. Zaradi ugotovljene predhodne nasilnosti do oškodovanke pa edina olajševalna okoliščina res ne more odločilno vplivati na odmero kazni. Končno je že sodišče prve stopnje podvomilo v iskrenost priznanja in obžalovanja. Zato meni sodišče druge stopnje, da je na 5 let zapora zvišana kazen pravična odmena za zlo, ki ga je obtoženec nepopravljivo povzročil pokojni oškodovanki.

Zaradi ugoditve pritožbe okrožne državne tožilke je jasno, da zagovornikovi pritožbi v delu, ko je predlagal znižanje kazni, ni bilo mogoče ugoditi. Res se obtoženec psihiatrično zdravi že od leta 1974 dalje, tudi zaradi alkoholizma, zaradi katerega je bil v letu 1978 prvič na bolnišničnem zdravljenju. Nobenega dvoma ni, da je alkoholiziranost pogojila storitev očitanega kaznivega dejanja. Vsekakor pa zdravljenje alkoholizma ni bilo uspešno. Tudi po mnenju izvedenca psihiatra v zagovornikovi pritožbi ponovljeni predlagani varnostni ukrep zdravljenja alkoholizma ne bi bil smiseln, tudi zaradi ugotovljenih osebnih lastnosti. Sodišče druge stopnje ni ugotovilo, da bi se bil obtoženi sploh pripravljen zdraviti, čeprav je v zagovoru na glavni obravnavi dne 9.11.2004 sam pojasnil, da se zaveda svojega negativnega obnašanja, kadar je pod vplivom alkohola. Sodišče prve stopnje je tako imelo dovolj podlage, da tega varnostnega ukrepa ni izreklo. Razen tega meni sodišče druge stopnje, da bi ugoditev zagovornikovi pritožbi v tem delu pomenilo spremembo izpodbijane sodbe v obtoženčevo škodo, saj bi bil prav zaradi te pritožbe obsojen za več, kakor na prvi stopnji. Samo, če bi okrožna državna tožilka v svoji pritožbi predlagala tak ukrep, ne bi prišlo do kršitve prepovedi iz 385. člena ZKP.

Iz teh razlogov sodišče druge stopnje zagovornikovi pritožbi ni ugodilo.

Pri odločanju o pritožbah niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti.

Zaradi pritožbenega uspeha okrožne državne tožilke in zaradi pritožbenega neuspeha zagovornika bi moral obtoženec plačati povprečnino kot strošek tega pritožbenega postopka. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, ga je tudi sodišče druge stopnje oprostilo te dolžnosti.