Jedro

Za priznanje mednarodne zaščite ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi, da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Zgolj navajanje slabega ekonomskega in socialnega sistema v izvorni državi po presoji sodišča ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Glede razlogov, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito, je dejal, da je Pakistan zapustil zaradi družinskih težav. Starša sta bolna in ne moreta delati. Sam je delal in dobil 20.000 ali 25.000 rupij, to pa ni bilo dovolj za preživetje. Zaradi tega je zapustil izvorno državo. Na osebnem razgovoru je dejal, da je odšel zaradi ekonomskih razlogov. Oče ima poškodovano roko, zato so morali živeti samo od tožnikove plače, ki pa ni zadostovala. Iz Pakistana je odšel, da bi tukaj delal in preživljal svojo družino. V Pakistanu ne pozna kakšne socialne službe ali organizacije, ki bi lahko finančno ali drugače pomagala. V izvorni državi ni bil nikoli fizično ogrožen. V Pakistanu so ekonomske razmere slabe. Ni bilo ključnega dogodka, zaradi katerega je zapustil državo, bila je samo slaba ekonomska situacija.

3. Tožena stranka na podlagi tožnikovih navedb ugotavlja, da je tožnik kot razlog za zapustitev izvorne države in vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji navedel ekonomske težave. Njegovo prošnjo je bilo potrebno zavrniti na podlagi prve alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki določa, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Inštitut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju slabega ekonomskega stanja posameznikov, ampak ugotavljanju in presojanju ogroženosti oseb, ki so preganjane zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja in pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik takšnega preganjanja v svoji izvorni državi ni izkazal. Razlogi, ki jih je navajal, nimajo nobene povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Tožnik v državi ni bil nikoli ogrožen, po mnenju tožene stranke pa ima določeno težo tudi izjava tožnika, da bi v primeru dobre službe in plače v izvorni državi ostal. 4. Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni ustrezno upoštevala njegovih navedb o razmerah v izvorni državi ter njegovih družinskih težav. V izvorni državi ni državnega sistema finančnih pomoči za osebe v materialni stiski, ne organizacij, ki bi se s tem ukvarjale. Tožnik se ne strinja s tem, da je navedel dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Ob vrnitvi v izvorno državo bi utrpel resno škodo, da kot posameznik ne bi imel sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb. Meni, da je pri obravnavi prošnje kršen 3. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Če tožnik uveljavlja pomanjkanje sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb, je to lahko relevantno za subsidiarno zaščito zaradi bivanjskih razmer v izvorni državi. Tožnik predlaga, naj ga sodišče zasliši ter izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik kot razlog za mednarodno zaščito navedel le ekonomske razloge, institut mednarodne zaščite pa temu ni namenjen. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Dne 30. 11. 2020 je sodišče izvedlo glavno obravnavo, na katero pa ni pristopil tožnik, ki je bil o naroku obveščen, kar izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, ni pa sledilo predlogu za izvedbo dokaza z zaslišanjem tožnika. Tožnik namreč na glavno obravnavo ni prišel, čeprav je bil o njej obveščen. Ne glede na navedeno pa ta dokaz na odločitev sodišča ne bi mogel vplivati, saj tožnik v tožbi ni izkazal, v čem naj bi bile njegove navedbe na zaslišanju na sodišču drugačne od prejšnjih navedb. V tožbenih navedbah se namreč navajajo ista dejstva, kot jih je tožnik zatrjeval že na zaslišanju v upravnem postopku.

7. Tožba ni utemeljena.

8. ZMZ-1 v 5. alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v prvi alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja prosilca kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Sodišče meni, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da obstaja razlog iz prve alineje 52. člena ZMZ-1 za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene in v tem sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da inštitut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju slabega ekonomskega stanja posameznikov, ampak ugotavljanju in presojanju ogroženosti oseb, ki so preganjane zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja in pripadnosti določeni družbeni skupini, tožnik pa takšnega preganjanja v svoji izvorni državi ni izkazal. 9. V zvezi s tožbenimi navedbami, da tožena stranka ni upoštevala tožnikovih navedb o razmerah v izvorni državi in sicer, da ima bolne starše, mladoletnega brata in sestro, da oče ni zmožen za delo, ter slabe ekonomske razmere, sodišče pojasnjuje, da je tožena stranka po presoji sodišča navedbe tožnika ustrezno ocenila v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito. Pri presoji upravičenosti do mednarodne zaščite je relevantno to, ali se je nekdo znašel v slabih razmerah iz razlogov, kot so navedeni v 27. členu ZMZ-1. Okoliščine, kot jih tožnik navaja, so za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite nepomembne, ker ne ustrezajo razlogom preganjanja iz 27. člena ZMZ-1. Tožnik ni navajal, da bi bil podvržen slabi ekonomski situaciji zaradi nekih svojih osebnih okoliščin, kot so navedene v prvem odstavku 27. člena ZMZ-1 (npr. zaradi pripadnosti določeni rasi, etnični skupini ipd.). Torej je navajal okoliščine, ki so iz vidika priznanja mednarodne zaščite nepomembne, čeprav so zanj osebno lahko pomembne. Za priznanje mednarodne zaščite mora biti kumulativno podanih več elementov, ki pa v konkretnem primeru niso podani.

10. V zvezi s tožbenimi navedbami, da naj bi bil ob podaji prošnje kršen 3. člen EKČP in da je pomanjkanje sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb lahko relevantno za subsidiarno zaščito, pa sodišče pojasnjuje, da je glede revščine Vrhovno sodišče RS že sprejelo odločitev, da iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite (sodba VS RS I Up 151/2016, 21. točka obrazložitve). Sodišče v zvezi s tem še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države v primerjavi z ekonomskimi in socialnimi pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite, do česar je zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve). Za priznanje mednarodne zaščite namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi, da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite (Ibidem, 13. točka obrazložitve). Zgolj navajanje slabega ekonomskega in socialnega sistema v izvorni državi po presoji sodišča ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

11. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.