Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da za čas odrejene pripravljenosti v času straže ni podana nobena od navedenih izjem, zato je ta čas na podlagi neposredne uporabe Direktive 2003/88/ES utemeljeno štelo za delovni čas in ni uporabilo 97.e člena ZObr. Sodišče EU je dopustilo različno plačilo za čas razpoložljivosti za obdobje, v katerem se delo dejansko opravi, in obdobje, v katerem se ne opravi nobeno dejansko delo, vendar ne ZObr ne KPJS ne urejata posebnega plačila za čas pripravljenosti, ki se šteje v delovni čas. KPJS ureja zgolj plačilo dodatka za pripravljenost in ne loči, ali gre za pripravljenost v okviru delovnega časa, ali pripravljenost, ki se ne šteje v delovni čas. Ker ZObr določa, da se čas pripravljenosti ne šteje v število ur tedenske oziroma mesečne obveznosti in s tem v delovni čas, pripadniku pa v tem času glede na 32. člen ZSPJS pripada le dodatek v višini iz 46. člena KPJS, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo splošna pravila o plačilu za delo in toženki naložilo, naj tožniku plača razliko v plači, to je še 50 % urne postavke.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Toženka krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku za obdobje od marca 2017 do februarja 2022 plačati v točki I izreka opredeljene zneske prikrajšanja pri plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznih neto zneskov. V presežku (plačilo prikrajšanja pri plači za mesec maj 2021 v znesku 200,63 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je dolžna toženka tožniku povrniti stroške postopka v višini 2.511,64 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper ugodilni del sodbe vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov toženka. Glede višine plačila za čas pripravljenosti navaja, da je urejena v 46. členu KPJS v višini 50 odstotkov osnove, sklicuje se še na 97.e člen ZObr; predpisa ne poznata pripravljenosti za delo znotraj delovnega časa. Iz sodbe C‑742/19 izhaja, da je za čas razpoložljivosti za delo s prisotnostjo v vojašnici dopustno različno plačilo v odvisnosti od tega, ali delavec delo dejansko opravlja. Trdi, da vertikalni neposredni učinek direktive ne pomeni, da nacionalna pravila nehajo veljati, temveč da se namesto nacionalnega pravila uporabi le tista določba direktive, s katero je nacionalno pravilo v nasprotju, kar pomeni, da se uporabljajo pravila za plačilo pripravljenosti po 46. členu KPJS. Trdi, da stališča iz odločitve VIII Ips 196/2018 v tej zadevi niso uporabljiva, saj se nanaša na pravno podlago pred veljavnostjo 9. aneksa h KPJS, ko je javnemu uslužbencu za čas pripravljenosti pripadal dodatek v višini 20 odstotkov urne postavke. Glede straže navaja, da je sodišče prve stopnje napačno in mimo trditvene podlage ugotovilo, da dostopnost do objekta varovanja ni bila otežena v tolikšni meri, da bi utemeljevala rotacije. Sodišče prve stopnje se je postavilo v vlogo neke vrste izvedenca za organizacijo dela v vojski, kdo lahko opravlja stražo in iz katere vojašnice, za kar nima podlage v izvedenem dokaznem postopku in ni pristojno sprejemati takšne odločitve. Sodbe se ne da preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih. Utemeljila je, zakaj dnevna rotacija na objekt A. ni primerna (in ne mogoča). Navedla je, da gre za objekt posebnega, strateškega pomena in opozorila na neprevoznost gozdnih poti s civilnimi vozili. V zimskih razmerah je dostop občasno zelo otežen ali celo onemogočen zaradi snega in ledu. Na varovanju radarske postaje so tudi specialisti radarske stroke oziroma radarski tehniki, kar se pozna pri vzdrževanju in operativnosti radarskih sistemov dolgega dosega. Primopredaja izmene na področju varovanja traja vsaj 30 minut. Sodišče prve stopnje nepravilno zaključi, da je sistem rotacije mogoč, čeprav je toženka zatrjevala, da ni primeren glede na naloge in konkreten objekt. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS‑1), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo in ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

5.Kot je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, je za ta spor pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju: Direktiva 2003/88/ES) v povezavi s členom 4(2) PEU razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je utemeljena zahteva za plačilo razlike v plači. Posamezna vojaška dejavnost se izključi iz uporabe Direktive 2003/88/ES: - kadar ta dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja te osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede; - kadar pomeni tako posebno dejavnost, da zanjo ni primeren sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev navedene direktive; - kadar je glede na vse upoštevane okoliščine razvidno, da se ta dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena; - kadar bi se uporaba navedene direktive za tako dejavnost z naložitvijo dolžnosti zadevnim organom, da uvedejo sistem rotacij ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede. Sodišče prve stopnje je v zadevi ugotavljalo, ali se dejavnost straže glede na navedene izjeme lahko izključi s področja uporabe Direktive 2003/88/ES, pri čemer je presojalo, kako je potekala dejavnost straže, ki jo je opravljal tudi tožnik.

6.Tožnik je pri toženki opravljal naloge na delovnem mestu podčastnik in mu je bila odrejena pripravljenost na določenem kraju v zvezi z izvajanjem straže oziroma varovanjem vojaškega objekta (A.), ki ga ni smel zapustiti. Zahteva plačilo razlike med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 odstotkov urne postavke osnovne plače (46. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor - KPJS) in plačo v višini 100 odstotkov urne postavke. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo in za to navedlo pravilne in izčrpne razloge, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje, ter se v nadaljevanju opredeljuje do odločilnih navedb pritožbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7.Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da za čas odrejene pripravljenosti v času straže ni podana nobena od navedenih izjem, zato je ta čas na podlagi neposredne uporabe Direktive 2003/88/ES utemeljeno štelo za delovni čas in ni uporabilo 97.e člena ZObr. Sodišče EU je dopustilo različno plačilo za čas razpoložljivosti za obdobje, v katerem se delo dejansko opravi, in obdobje, v katerem se ne opravi nobeno dejansko delo, vendar ne ZObr ne KPJS ne urejata posebnega plačila za čas pripravljenosti, ki se šteje v delovni čas. KPJS ureja zgolj plačilo dodatka za pripravljenost in ne loči, ali gre za pripravljenost v okviru delovnega časa, ali pripravljenost, ki se ne šteje v delovni čas. Ker ZObr določa, da se čas pripravljenosti ne šteje v število ur tedenske oziroma mesečne obveznosti in s tem v delovni čas, pripadniku pa v tem času glede na 32. člen ZSPJS pripada le dodatek v višini iz 46. člena KPJS, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo splošna pravila o plačilu za delo in toženki naložilo, naj tožniku plača razliko v plači, to je še 50 % urne postavke.

8.Sodišče prve stopnje je pri presoji izjem pravilno uporabilo merila iz sodbe EU C‑742/19 in pri odločanju ustrezno upoštevalo tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018 ter v več drugih odločitvah (npr. VIII Ips 11/2024, VIII Ips 13/2024 in VIII Ips 15/2024). To stališče, ki se nanaša na plačilo za čas pripravljenosti vojaške osebe v okviru straže, je relevantno tudi za odločitev v obravnavanem primeru, ki jo je sodišče prve stopnje ustrezno utemeljilo z ugotovljenimi dejanskimi okoliščinami v obravnavanem primeru.

9.V zvezi s prvostopenjsko presojo, da straža oziroma opravljanje nalog varovanja radarske postaje A. ne utemeljuje izjeme iz 2. alineje prve točke izreka sodbe C-742/19, pritožba zmotno navaja, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali so rotacije možne, ne pa, ali so primerne. Do vprašanja rotacije se je glede na podane trditve strank opredelilo upoštevaje naravo izvajanja straže oziroma varnostno nadzorne službe, prvostopenjske dokazne ocene v tem delu pa ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za utemeljitev primernosti sistema rotacij; da je torej na ta način mogoče uresničiti namen straže. Toženka je glede pripravljenosti v zvezi z opravljanjem varnostno nadzorne službe radarskega položaja A. uveljavljala, da rotacije niso mogoče, vendar je za to navajala razloga (ne)dostopnosti objekta in primopredajo, kar pa ne predstavlja izjeme po drugi alineji izreka sodbe EU C-742/19. Ta izjema je podana le v primeru, kadar rotacije niso mogoče, ker gre za posebno dejavnost, pri kateri je potreben posebej usposobljen kader, oziroma gre za tako občutljivo nalogo, da rotacija ni primerna. Tega toženka v primeru tožnika (ki za razliko od radarskih tehnikov opravlja zgolj fizično varovanje in vsakodnevno dela na lokaciji A., do katere dostopa z lastnim osebnim vozilom), ni zatrjevala, zato je pravilen zaključek, da ta izjema ni podana. Toženka se v pritožbi sklicuje na poseben pomen objekta in nalogo varovanja, vendar pa tudi s takimi trditvami ni uspela dokazati, da bi imelo varovanje prav tega objekta tako posebno naravo vojaške dejavnosti, da bi utemeljevalo obstoj izjeme po direktivi. Tudi sicer učinkovitost in kvaliteta organizacije varovanja na določen način ne more utemeljiti izjeme po drugi alineji sodbe C-742/19. Sodišče prve stopnje se s tem, ko je pojasnilo, da organizacijske težave (pomanjkanje števila pripadnikov, trajanje primopredaje, težja dostopnost) niso relevantne z vidika izjeme zaradi neprimernosti (dnevnih) rotacij, ni postavilo v vlogo izvedenca za organizacijo dela v vojski, ampak je le pravilno zavrnilo neutemeljen ugovor toženke.

10.Glede na to, da se tožnikova pripravljenost za delo obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu in mu priznalo plačilo, ki izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času oziroma razliko med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 odstotkov urne postavke osnovne plače in plačo v višini 100 odstotkov urne postavke. Določbi drugega in tretjega odstavka 46. člena KPJS je treba tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katere izrecno izhaja, da se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (torej v delovni čas). Pritožba se tako neutemeljeno sklicuje na to, da iz sodbe C-742/19 izhaja, da je za čas razpoložljivosti za delo s prisotnostjo v vojašnici dopustno različno plačilo v odvisnosti od tega, ali delavec delo dejansko opravlja.

11.Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

12.Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------

1Prim. VIII Ips 196/2018, VIII Ips 11/2024.

2Sodba VSRS VIII Ips 196/2018 prav tako ureja vprašanje plačila za čas pripravljenosti vojaške osebe. V obeh primerih gre za enako pravno podlago, čeprav je v času sprejema odločitve v zadevi VIII Ips 196/2018 znašal dodatek za stalno pripravljenost po takrat veljavni KPJS 20 %, sedaj pa 50 %. Višina dodatka ni bistvena, bistvena je ureditev pripravljenosti v ZObr, ki določa, da se ta čas ne šteje v delovni čas.

Zveza:

Pogodba o Evropski uniji (PEU) - člen 4, 4-2

Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa - člen 1, 1-3

Zakon o obrambi (1994) - ZObr - člen 97e

Kolektivna pogodba za javni sektor (2008) - KPJS - člen 46, 46/2, 46/3

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 154/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 353, 360, 360/1

Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (2002) - ZSPJS - člen 32

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.