Jedro

V situaciji iz drugega odstavka 340. člena ZKP, ko sta stranki dali soglasje, da se na glavni obravnavi prebere zapisnik o prejšnjem zaslišanju priče ali izvedenca oziroma njegov pisni izvid in mnenje, gre za strankino odpoved pravici do kontradiktornosti ob izvedbi tega dokaza. Glede na dano soglasje se odpoved pravici do neposrednega zaslišanja domneva; ni pa soglasja obrambe mogoče razumeti kot popolno, jasno in izrecno odpoved pravici, da (v nadaljevanju postopka) zahteva neposredno izvedbo takega dokaza (toliko bolj, če izvedenec za obdolženca obremenjujoč izvid in mnenje v postopku poda le pisno). Zato je treba po izvedbi dokaza na način iz drugega odstavka 340. člena ZKP, ob upoštevanju tudi določbe 342. člena ZKP ugotoviti, ali se obramba odpoveduje pravici do neposrednega zaslišanja izvedenca.

Pravica do zaslišanja izvedenca kot del obsojenčeve pravice do obrambe pomeni, da se v primeru, ko je bilo izvedensko mnenje že prebrano, izvedba dokaza z izvedencem le nadaljuje - te pravice zato ni dopustno pogojevati z zahtevo po materialnopravni izkazanosti trditvenega bremena, kot pri novih dokaznih predlogih.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodba Okrožnega sodišča v Novi Gorici I K 27963/2011 z dne 11. 1. 2012 in sodba Višjega sodišča v Kopru III Kp 27963/2011 z dne 26. 4. 2012 se v obsodilnem delu razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A-1. 1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sodbo z dne 11. 1. 2012 obtoženega B. P. pod točko A izreka spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega nasilja po drugem in prvem odstavku 171. člena Kazenskega zakonika - v nadaljevanju KZ-1 (dejanje opisano pod točko 1 izreka), za katero mu je določilo kazen tri leta in šest mesecev zapora ter kaznivega dejanja nasilništva po drugem in prvem odstavku 296. člena KZ-1 (dejanje opisano pod točko 2 izreka), za katero mu je določilo kazen enega leta in šest mesecev zapora, nakar mu je izreklo enotno kazen štiri leta in šest mesecev zapora, v katero mu je vštelo pripor od 9. 6. 2011 do 9. 1. 2012. Obtožencu je po določbi 73. člena KZ-1 odvzelo vibrator; oškodovanko je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obtožencu pa v plačilo naložilo stroške postopka. Pod točko B izreka je sodišče obtoženca iz razloga 3. točke 358. člena KZ-1 oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje oviranja pravosodnih in drugih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1 ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka obremenijo proračun. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 26. 4. 2012 ugodilo pritožbi državne tožilke in izpodbijano sodbo pod točko A izreka v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da se kazen, ki je bila obtožencu določena za kaznivo dejanje spolnega nasilja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 171. člena KZ-1, zviša na pet let zapora, enotna kazen pa na šest let zapora; pritožbo obtoženčevih zagovornikov je zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obtožencu pa v plačilo naložilo sodno takso. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo z dne 28.3. 2013 zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevih zagovornikov zavrnilo; obsojencu pa v plačilo naložilo sodno takso.

2. Na predlog obsojenca je Okrožno sodišče v Novi Gorici s sodbo II Ks 27963/2011 z dne 23. 1. 2015 na podlagi petega odstavka 407. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obsojencu ob upoštevanju enotne kazni šest let zapora izrečene s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici I K 27963/2011 z dne 11. 1. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru III Kp 27963/2011 z dne 26. 4. 2012, in kazni dva meseca zapora, izrečene s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Trebnjem I K 33974/2014 z dne 21. 4. 2015, izreklo enotno kazen šest let in en mesec zapora. V izrečeno enotno kazen je obsojencu vštelo pripor od 9. 6. 2011 do 9. 1. 2012, hišni pripor od 24. 1. 2012 do 13. 5. 2012 ter del že prestane kazni od 31. 5. 2012 dalje. Sodba je postala pravnomočna 20. 8. 2015. 3. Zoper sodbo Vrhovnega sodišča z dne 28. 3. 2013 so obsojenčevi zagovorniki dne 4. 7. 2013 vložili ustavno pritožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo Up-602/13 z dne 17. 12. 2015 sodbo Vrhovnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje.

A-2.

4. Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti vloženi dne 24. 7. 2012 zoper obsodilni del pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 11. 1. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 26. 4. 2012, uveljavljajo vse razloge iz prvega odstavka 420. člena ZKP ter kršitev 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije ter 6. člena EKČP. Sodišče naj bi na glavni obravnavi kršilo pravice obrambe, ker ni ugodilo dokaznim predlogom za zaslišanje sodne izvedenke za psihiatrijo, saj je bilo po tem, ko je slednja podala izvedensko mnenje, izvedenih še vrsta dokazov, ki bi lahko v določeni meri vplivali na objektivno sliko, ki jo je imela izvedenka, ko je pripravljala izvedensko mnenje ter zavrnilo tudi predlog obrambe za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke za obsojenca. Sodišče je prekršilo pravice obrambe tudi, ker je zavrnilo predlog obrambe za postavitev izvedenca psihiatrične stroke, ki bi lahko pojasnil verodostojnost oškodovankine izpovedbe oziroma njen odnos do spolnosti. Bistveno kršitev postopka naj bi sodišče storilo, ker naj ne bi navedlo razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov oziroma naj bi bili razlogi sami s seboj v nasprotju. Obsojencu odmerjena kazen ni pravična, obsojenec tudi ni sposoben plačila stroškov. Ker je vprašljivo, ali je obsojenec oškodovanko prisilil, da je storila ali trpela kakšno spolno dejanje, bi moralo sodišče v danem primeru po navedbah vložnikov uporabiti načelo in dubio pro reo iz 3. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču so predlagali, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 7. 12. 2012 meni, da zahteva ni utemeljena. Obstoj kaznivih dejanj je sodišče ugotovilo z izvedbo številnih dokazov. Ocenilo je, da za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja mnenje izvedenca o tem, ali je spolna zloraba v otroštvu vplivala na oškodovankin odnos do spolnosti, ni potrebno. Sodišče z izrekom kazni ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu; predmet zahteve za varstvo zakonitosti pa ne more biti zatrjevanje, da je bilo obsojencu naloženo plačilo stroškov, katerih tak obsojenec ni zmožen plačati.

B-1.

6. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi Up-657/13 z dne 12. 11. 2015(1) presodilo, da so sodišča kršila pritožnikovo pravico do obrambe iz druge alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave), ker pritožniku niso omogočila, da bi izvedenca ustno zaslišal in mu postavljal vprašanja. Sprejelo je stališče, da je sestavni del pravice do obrambe zahteva, da sme pritožnik vselej zahtevati ustno zaslišanje izvedenca potem, ko je bilo mnenje izvedenca prebrano na glavni obravnavi; še toliko bolj mora to veljati, ko izvedenec obdolženca s svojim izvedenskim mnenjem obremeni, pri čemer ni treba, da gre za edini obremenilni dokaz. V položaju, ko je izvedensko mnenje prebrano, zahteva za ustno zaslišanje izvedenca ne pomeni novega dokaznega predloga, temveč gre za nadaljevanje izvedbe dokaza z izvedencem, saj gre za isto dokazno temo. Ker gre v takem položaju torej le za nadaljevanje dokaza z izvedencem, zahteve pritožnika po ustnem zaslišanju izvedenca in s tem postavljanjem vprašanj ni dopustno pogojevati s trditvenim bremenom.

7. Iz razlogov navedene odločbe glede pravice obdolženca do neposrednega zaslišanja izvedenca na glavni obravnavi med drugim izhaja: - izvedenec ima v kazenskem postopku zelo aktivno vlogo; sodišče izvedenca potrebuje zato, da bo na podlagi njegovega strokovnega znanja lahko ugotovilo pravno pomembna, odločilna dejstva, torej tista, ki mu bodo omogočala podati oceno o obstoju kaznivega dejanja. Ko je tako, torej ko gre za odločanje o obstoju pravno pomembnih, odločilnih dejstev, glede katerih je sodišče odredilo izvedenstvo in je od izvedenca tudi že dobilo njegovo pisno izvedensko mnenje, je nujna zahteva, da ima obdolženec vedno pravico, da se z izvedencem sooči in ga tudi zasliši. Če ima obdolženec pravico zasliševati obremenilno pričo, mora imeti prav zaradi prikazane aktivne vloge sodnega izvedenca še toliko bolj poudarjeno pravico zasliševati avtorja izvedenskega mnenja. Samo od obdolženca je odvisno, ali bo izvedenca o njegovih ugotovitvah spraševal, torej zahteval njegovo neposredno zaslišanje na glavni obravnavi. Prav zaradi poudarjene bistvene drugačnosti izvedenčevega dela in s tem njegovega položaja v primerjavi s pričo, se za ugoditev zahtevi za neposredno zaslišanje izvedenca ne more zahtevati trditveno breme, ki ga je obdolžencu dopustno naložiti pri dokaznem predlogu. Pri taki zahtevi, torej zahtevi po ustnem zaslišanju izvedenca, ki presega njegovo pravico do izjave, potem ko je bilo njegovo pisno mnenje že prebrano, namreč ne gre za izvedbo novega dokaza, temveč samo za logično nadaljevanje izvedbe dokaza z izvedencem, saj gre za enako dokazno temo. Obdolženec ima pravico, da zaslišuje pričo, ki ga je obremenila in za tak položaj po ustaljeni ustavnosodni presoji ne velja zahteva potrditvenem bremenu, torej da materialnopravno izkaže, kaj jo bo vprašal. Torej mora to še toliko bolj veljati za zahtevo obrambe po neposrednem zaslišanju izvedenca. Še toliko bolj mora to veljati, ko izvedenec obdolženca s svojim mnenjem obremeni, pri čemer ni treba, da gre za edini obremenilni dokaz;(2) - obdolženec mora vedno imeti možnost, da ustno zasliši izvedenca, ki je zanj izdelal obremenilno mnenje, da se z njim sooči ter v kontradiktorni razpravi izpostavi svoj dvom in izpodbije verodostojnost ugotovitev izvedenca. Zato je z vidika pravice do obrambe nedopustno to, da bi bilo od sodišča odvisno, ali bo zaslišanje izvedenca, ki je za obdolženca izdelal obremenilno mnenje, dopustilo ali ne. Pravica obdolženca, da zahteva zaslišanje izvedenca namreč nastane takrat, ko nastane izvedensko mnenje. Kako obremenilen oziroma odločilen za ugotovitev o obstoju očitanega kaznivega dejanja je dokaz z izvedencem, pa je stvar nadaljnje dokazne ocene vsakega posameznega dokaza in vseh izvedenih dokazov skupaj, ki jo na koncu dokaznega postopka naredi sodišče. Zato je treba šteti, da je pravica obdolženca, da na glavni obravnavi ustno zasliši izvedenca, samostojni vidik, samostojni del njegove pravice do obrambe iz 29. člena Ustave, ki presega pravico do izjave. Obdolžencu je zato treba omogočiti, da izvedenca o vsem glede izvedenskega mnenja neposredno in ustno sprašuje.(3)

8. Ustavno sodišče je v konkretni zadevi v odločbi Up 602/13 z dne 17. 12. 2015 v postopku odločanja o ustavni pritožbi ugotovilo, da gre za enako ustavnopravno vprašanje o katerem je že bilo odločeno z odločbo Up-657/13 z dne 12. 11. 2015(4) ter iz razlogov navedenih v odločbi Up-657/13 v konkretni zadevi razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča z dne 28. 3. 2013. B-2.

Vrhovno sodišče na podlagi podatkov spisa ugotavlja: - da je bila zoper obsojenca s sklepom preiskovalnega sodnika z dne 16. 11. 2011 uvedena preiskava v smeri kaznivih dejanj po drugem in prvem odstavku 171. člena KZ-1 in po drugem in prvem odstavku 296. člena KZ-1; - da je bilo z odredbo preiskovalnega sodnika z dne 30. 6. 2011 odrejeno izvedenstvo psihiatrične stroke (zaupano prof. dr. M. T.), ki naj poda izvid in mnenje o duševnem stanju obsojenca in njegovih psihičnih lastnostih oziroma osebnostni strukturi v času domnevnih storitev kaznivega dejanja, kot tudi v času pregleda; - da je bilo pisno izvedensko mnenje izdelano 15. 7. 2011 ter je bila obramba z njim seznanjena 21. 7. 2011; - da je okrožno državno tožilstvo zoper obsojenca dne 6. 9. 2011 vložilo obtožnico zaradi kaznivih dejanj po drugem in prvem odstavku 171. člena KZ-1, po drugem in prvem odstavku 296. člena KZ-1 in po prvem odstavku 286. člena KZ-1; - da je Okrožno sodišče v Novi Gorici z odredbo z dne 22. 9. 2011 odredilo dopolnitev izvida in mnenja psihiatrične stroke o tem, ali in če katera od ravnanj, ki se očitajo obdolžencu v točki 1 obtožbe, gre pripisati zadovoljitvi njegovega spolnega nagona in katera morebiti niso spolno motivirana; - da je bila pisna dopolnitev mnenja izdelana dne 30. 9. 2011 ter je bila obramba z njim seznanjena 3. 11. 2011; - da je na glavni obravnavi dne 23. 11. 2011 sodišče v soglasju s strankami prebralo psihiatrično izvedensko mnenje z dne 15. 7. 2011 in njegovo dopolnitev z dne 30. 9. 2011; - da je na glavni obravnavi dne 1. 12. 2011 sodišče zavrnilo predlog obrambe za izločitev fotografij na list. št. 45 ter izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrične stroke; - da je na glavni obravnavi dne 9. 1. 2012 obramba predlagala odreditev novega izvedenstva psihiatrične stroke, ki bi ga izdelal moški psihiater „in podrejeno predlaga, da se izvedenko ponovno zasliši, pri čemer naj se izvedenka pred tem seznani s celotnim spisom“, kar je sodišče zavrnilo (o čemer je navedlo razloge na glavni obravnavi ter v sodbi na strani 11); - da obsojenčevi zagovorniki v pritožbi z dne 6. 3. 2012 zoper sodbo sodišča prve stopnje kršitve pravice do obrambe, ker sodišče prve stopnje na glavni obravnavi ni zaslišalo izvedenke psihiatrične stroke, niso uveljavljali, temveč so to kršitev prvič uveljavljali v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B-3.

10. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena in iz 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP uveljavljajo z navedbami, da je obramba predlagala zaslišanje angažirane sodne izvedenke za psihiatrijo, saj da je bilo po tistem, ko je izvedenka podala izvedensko mnenje, izvedenih še vrsta dokazov, ki bi lahko v določeni meri vplivali na objektivno sliko, ki jo je imela izvedenka pred seboj, ko je pripravljala izvedensko mnenje, ter da je sodišče prve stopnje svojo sodbo oprlo v ključnem delu prav na to izvedensko mnenje. Zato bi moralo obrambi vsekakor omogočiti, da se sooči z nedvomno močno obremenilnim dokazom - zaslišanjem izvedenke, na katerem bi odgovorila na vsa vprašanja strank.

11. Zakon o kazenskem postopku ureja izvedenstvo kot posebno preiskovalno dejanje s katerim se v kazenskem postopku pridobi dokaz - izvid in mnenje izvedenca. Skladno z določbo 248. člena ZKP sodišče odredi izvedenstvo, kadar je za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva potrebno dobiti izvid in mnenje nekoga, ki ima potrebno strokovno znanje. Največkrat gre za dejstva, ki se nanašajo na dejansko stanje kaznivega dejanja ter kazensko odgovornost storilca, torej dejstva, ki so pomembna za pravilno uporabo kazenskega materialnega zakona, izjemoma pa se s pomočjo izvedencev ugotavljajo tudi dejstva, ki so pomembna za pravilno uporabo kazenskega procesnega zakona ali kakšnega drugega zakona(5). Izvedenec poda na glavni obravnavi svoj izvid in mnenje ustno(6); ko izvedenec poda svoj izvid in mnenje, se mu lahko postavljajo vprašanja(7).

12. Sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi (načelo neposrednosti).(8) Na glavni obravnavi se dokazi praviloma izvajajo neposredno, kar pa ne pomeni, da sme sodišče opreti sodbo samo na izpovedbe obdolženca, prič in izvedenca dane na glavni obravnavi, ne pa tudi na njihove izpovedbe v predhodnem postopku (preiskavi). Sodišče sme sodbo opreti tudi na izpovedbe soobtožencev, prič in izvedencev iz preiskave, ki so bile na glavni obravnavi samo prebrane, če so bili za branje teh izpovedb izpolnjeni pogoji iz 340. člena ZKP. Dolžnost predsednika senata na glavni obravnavi pa je, da po končanem zaslišanju vsake priče ali izvedenca in po branju vsakega zapisnika ali drugega pisanja, vpraša stranke in oškodovanca ali imajo kaj pripomniti(9), dane pripombe pa vpisati v zapisnik o glavni obravnavi.

13. ZKP z določbami 340. člena dovoljuje odstop (izjeme) od načela neposrednosti - da se na glavni obravnavi dokazi izvajajo neposredno pred sodečim senatom. Izjeme, ko se smejo na glavni obravnavi prebrati zapisniki o izpovedbah prič, soobtožencev ter pisni izvid in mnenje izvedenca, ZKP razvršča v dve skupini. V prvo skupino spadajo primeri (opredeljeni v 1. in 2. točki prvega odstavka tega člena), ko je te zapisnike in pisni izvid in mnenje izvedenca mogoče prebrati ne glede na morebitno nasprotovanje strank. V drugo skupino pa primeri, opredeljeni v drugem odstavku tega člena, ko sme senat s soglasjem strank odločiti, da se zapisnik o prejšnjem zaslišanju (priče ali) izvedenca oziroma njegov pisni izvid in mnenje prebere tudi, če (priča ali) izvedenec nista navzoča, ne glede na to ali sta bila povabljena na glavno obravnavo ali ne.

14. V situaciji iz drugega odstavka 340. člena ZKP, ko sta stranki dali soglasje, da se na glavni obravnavi prebere zapisnik o prejšnjem zaslišanju priče ali izvedenca oziroma njegov pisni izvid in mnenje, gre za strankino odpoved pravici do kontradiktornosti ob izvedbi tega dokaza.(10) Glede na dano soglasje se namreč odpoved pravici do neposrednega zaslišanja priče oziroma izvedenca (pravici do neposredne izvedbe dokaza) domneva; ni pa soglasja obrambe mogoče razumeti kot popolno, jasno in izrecno odpoved pravici, da (v nadaljevanju postopka) zahteva neposredno izvedbo takega dokaza,(11) toliko bolj v primeru, ko izvedenec (za obdolženca obremenjujoč) izvid in mnenje v postopku poda le pisno. Zato je potrebno po izvedbi dokaza na način iz drugega odstavka 340. člena ZKP, ob upoštevanju tudi določbe 342. člena ZKP ugotoviti tudi, ali se obramba odpoveduje pravici do neposrednega zaslišanja izvedenca.

15. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi dne 23. 11. 2011 v soglasju s strankami (skladno z določbo drugega odstavka 340. člena ZKP) prebralo psihiatrično izvedensko mnenje o duševnem stanju obsojenca in njegovih psihičnih lastnostih in dopolnitev tega mnenja; na prebrano mnenje obramba vsebinskih pripomb ni podala. Predlog, da se izvedenka zasliši, je zagovornik podal podrejeno na glavni obravnavi dne 9. 1. 2012. Sodišče je dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben. Ocenilo je (stran 11 sodbe), da je izvedenka za psihiatrijo podala svoje izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev na podlagi zbranih podatkov v predkazenskem postopku in preiskavi, pregleda obtoženca in pogovora z njim, skladno s pravili znanosti in stroke, sodišču pa se ni porodil niti najmanjši dvom o pravilnosti njenih zaključkov, zato ni bilo nikakršne potrebe po angažiranju novega izvedenca moškega spola, saj izdelano izvedensko mnenje in njegova dopolnitev nista plod izvedenkinih osebnih prepričanj in stališč; ker je izvedenka tudi popolnoma in nedvoumno odgovorila na vsa zastavljena vprašanja sodišča, se je kot nepotrebno izkazalo tudi njeno zaslišanje. Sklepno oceno o obsojenčevem ravnanju pa je sodišče utemeljilo (tudi) z izvedenskim mnenjem izvedenke psihiatrične stroke (stran 29 do 31 sodbe), kar pomeni, da je sodišče prve stopnje pri oceni obsojenčevega ravnanja izvedensko mnenje psihiatrične stroke in njegovo dopolnitev štelo kot za obsojenca obremenilen dokaz.

16. Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo predloga obrambe za zaslišanje izvedenke psihiatrične stroke na glavni obravnavi, ki je obsojenca v izvedenskem mnenju obremenila, kršilo pravna jamstva v kazenskem postopku, ki jih obdolžencu zagotavlja 29. člen Ustave ter točka „d“ tretjega odstavka 6. člena EKČP, saj obrambi ni omogočilo neposrednega soočenja z izvedenko in s tem izpodbijanja verodostojnosti ugotovitev izvedenke. V položaju, ko je bilo (pisno) izvedensko mnenje psihiatrične stroke in njegova dopolnitev na glavni obravnavi 23. 11. 2011 v soglasju s strankami prebrano, zahteva zagovornika na glavni obravnavi dne 9. 1. 2012 za neposredno zaslišanje izvedenke (pa čeprav podana kot podrejen dokazni predlog) ni nov dokazni predlog, temveč gre za nadaljevanje izvedbe dokaza z izvedencem, saj gre za isto dokazno temo. Zato zahteve obrambe po neposrednem zaslišanju izvedenke psihiatrične stroke na glavni obravnavi sodišče ne sme pogojevati s trditvenim bremenom. Pravica do zaslišanja izvedenke psihiatrične stroke kot del obsojenčeve pravice do obrambe pomeni, da se v primeru, ko je bilo izvedensko mnenje že prebrano, izvedba dokaza z izvedencem le nadaljuje, zato mora obdolženec vedno imeti možnost, da izvedenca tudi ustno zasliši in te pravice zato ni dopustno pogojevati z zahtevo po materialnopravni izkazanosti trditvenega bremena, kot pri novih dokaznih predlogih.(12) C.

17. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo zahteve obrambe za zaslišanje izvedenke psihiatrične stroke na glavni obravnavi prekršilo obsojenčevo pravico do obrambe. Zato je zahtevi obsojenčevih zagovornikov za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo (sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 11. 1. 2012, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 26. 4. 2012) v obsodilnem delu razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, čeprav obsojenčeva obramba v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje navedene zakonske kršitve ni uveljavljala.(13)

(1) Uradni list RS, št. 9/2015. (2) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-657/13, točka 17. (3) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-657/13, točka 18. (4) Tretji odstavek 59. člena Zakon o ustavnem sodišču. (5) Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 567. (6) Šesti odstavek 333. člena ZKP.

(7) Prvi odstavek 334. člena ZKP.

(8) Prvi odstavek 355. člena ZKP.

(9) 342. člen ZKP.

(10) Enake določbe vsebuje tudi ZKP Republike Hrvaške, primerjaj točko 6 prvega odstavka 431. člena ZKP RH.

(11) Primerjaj določbo drugega odstavka 333. člena ZKP (Ur. l. SFRJ, št. 4/77, 57 - 89: „ko je prebran zapisnik oziroma pismeni izvid in mnenje in ko sliši pripombe stranka (335. člen), odloči senat, upoštevaje tudi druge izvedene dokaze, ali bo pričo oziroma izvedenca zaslišal tudi neposredno“.

(12) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-657/13. (13) Prvi odstavek 420. člena ZKP v zvezi s 114. členom Zakona o spremembi in dopolnitvi Zakona o kazenskem postopku - ZKP-K.