Jedro

Lastniku gre sodno varstvo pred vznemirjanjem v primeru, ko je uporaba njegove nepremičnine otežkočena preko mere, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna. Poseg postane protipraven, ko preseže določen tolerančni prag.

Obrazložitev

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan opustiti poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima prvotožnik na stanovanjski hiši in dvorišču, parc. št. 65.S, vl. št. 1221, k.o. X, s tem, da je dolžan opustiti, da iz dimnika, ki se nahaja na strehi prizidka njegove stanovanjske hiše, ki stoji na parc. št. 64.S vl. št. 1079, k.o. X, izpušča s kurjenjem na trdo gorivo dim in smrad na nepremičnino, ki je last prvotožnika (točka I/1) ter da je dolžan zazidati okno izmere 60 cm x 60 cm, ki se nahaja na steni prizidka stanovanjske hiše, parc. št. 64.S k.o. X (točka II/2). Tožeča stranka je bila obsojena na plačilo pravdnih stroškov toženca v višini 1.946,37 EUR, ki jih mora plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II), posledično pa je bil zavrnjen zahtevek tožeče stranke na povrnitev pravdnih stroškov (točka I/3).

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga višjemu sodišču, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prvo sodišče napačno ugotavlja, da tožeča stranka še ni bivala v stanovanjski hiši, ko je toženec na prizidku svoje stanovanjske hiše postavil dimnik. Dimnik je postavljen na razdalji manj kot 1 m od stanovanjske hiše tožeče stranke, kar je v nasprotju s pravili stroke. Celotna imisija iz dimnika je usmerjena v stanovanjsko hišo in na dvorišče tožeče stranke. Toženec je v času vložitve tožbe še najmanj do marca 2009 kuril na trdo gorivo in ne na olje, zato je bila tožba potrebna. Nepravilen je zaključek prvega sodišča, da toženec ni edini, ki bi lahko motil tožečo stranko z dimom iz dimnika, glede na to, da gre za gosto strnjeno naselje, saj dim iz drugih dimnikov tožeče stranke ne moti. Iz fotografij izhaja, da je dim gost, izvedenka pa ogleda ni napravila v času kurilne sezone, zato se ni mogla prepričati o smradu, dimu in sajah. Sodišče bi moralo vpogledati v CD posnetek, ki ga je predložila tožeča stranka. Okno, ki ga je vzidal toženec posega v zasebnost tožeče stranke, saj se iz okna vidi na (edino) dvorišče stanovanjske hiše tožeče stranke.

3. Toženec je odgovoril na pritožbo ter predlagal, da se pritožba zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku (1). Na pravilne dejanske ugotovitve ni vplivala okoliščina, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za vpogled v CD posnetek, saj je na podlagi preostalih dokazov (posebej fotografij in izvedeniškega mnenja), popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

6. Lastniku gre sodno varstvo pred vznemirjanjem v primeru, ko je uporaba njegove nepremičnine otežkočena preko mere, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna (primerjaj 75. člen Stvarnopravnega zakonika). Poseg postane protipraven, ko preseže določen tolerančni prag. Prepoved vsakršnega posega bi namreč lahko predstavljala hude omejitve za tistega, ki sicer povzroča vznemirjanje s popolnoma vsakdanjimi dejanji. To pomeni, da mora za oba lastnika dveh sosednjih nepremičnin obstajati vzajemna obveznost trpeti tudi določene omejitve pri izvrševanju lastninske pravice (2).

7. Pritožba ne izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženec na prizidku postavil nov dimnik na mestu, kjer je že stal dimnik pred sanacijo prizidka. Iz sklepa Ministrstva za okolje in prostor z dne 19. 9. 2007 izhaja (3), da je bil ustavljen inšpekcijski postopek v zadevi postavitve dimnika s strani toženca, iz dopisa dimnikarskega podjetja pa, da ni potrebno merjenje imisij, ker ob pregledu dimnika in dimskih naprav toženca, niso bile ugotovljene napake in ker ima peč toženca takšno moč, ki ne zahteva rednega merjenja dimnih imisij. Tudi izvedenka ni ugotovila, da bi toženec v letu, ko je (še) kuril na drva, prekoračil vrednost dovoljenih dimnih imisij. Ob pregledu dimnika je ugotovila, da kapica ni črna, kar bi bilo opazno, če bi prihajalo do takšnega črnega dima in imisij iz dimnika, kot to zatrjuje tožeča stranka, čas pregleda zato ni relevantna okoliščina, kakor tudi ne čas začetka bivanja tožeče stranke v njej lastni hiši. Fotografije, ki jih je predložila tožeča stranka, le dodatno potrjujejo ugotovitve prvega sodišča, da ne gre za imisije, ki bi bile neobičajne za krajevne razmere, saj gre za strnjeno naselje stanovanjskih hiš, ki se večinoma ogrevajo s kurjenjem na drva, zato dim v okolici stanovanjske hiše tožeče stranke ne povzroča le toženec. Pri postavitvi in delovanju dimnika niso bili kršeni nobeni predpisi, kar potrjuje izvedeniško mnenje, odločba Ministrstva za okolje in prostor, kakor tudi dopis dimnikarskega podjetja. Glede na navedene dejanske ugotovitve, tožeča stranka ni dokazala, da bi bila uporaba njene nepremičnine zaradi dima iz dimnika toženca otežkočena do takšne mere, ki glede na naravo in namen nepremičnine in glede na krajevne razmere ni običajna.

8. Izvedenka ugotavlja, da je okno nujno potrebno zaradi prezračevanja kurilnice toženca. Toženec je imel dovoljenje za obnovo okna, kar izhaja iz odločbe Upravne enote Krško z dne 23. 2. 1999 (4). Ugotovljeno je bilo, da je novo okno manjše od okna, ki je bilo vgrajeno pred obnovo hiše. Predvsem pa fotografije potrjujejo (5), da okno toženca ne otežkoča preko mere uporabe nepremičnine tožeče stranke (dvorišča), glede na naravo (okolico kot izhaja iz fotografij – položaj hiš, dvorišča, položaj oken v hišah) in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere.

9. Pritožbeni razlogi niso bili utemeljeni in ker prvo sodišče ni storilo bistvenih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločalo o povrnitvi pritožbenih stroškov. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti stroške pritožbenega postopka, enako tudi toženec, saj odgovor na pritožbo ni bil potreben.

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) Dr. Miha Juhart, dr. Matjaž Tratnik, dr. Renato Vrenčur: Stvarno pravo, Ljubljana 2007, stran 368. (3) Glej prilogo B 2. (4) Glej prilogo B 3. (5) Glej fotografije A 4, B 4 in B 6.